Varšava: za blažena razglašena kard. Wyszynski in s. Elizabeta Czacka

Andreja Červek – Vatikan

V svetišču Božje previdnosti v Varšavi sta danes bila za blažena razglašena kardinal Stefan Wyszynski, varšavski nadškof in primas Poljske, ter s. Elizabeta Czacka, ustanoviteljiva Kongregacije sester frančiškank služabnic križa. Sveto mašo z obredom beatifikacije je daroval kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je pri homiliji dejal, da v duhu vrednot, ki nam jih zapuščata nova blažena, se tudi mi lahko in moramo soočiti s problemi, ki jih današnji svet postavlja pred Cerkev in družbo.

»Poljska je Marijin narod, Poljska je Cerkvi v različnih obdobjih podarila izjemne like svetnikov, Božjih mož in žena,« je dejal kardinal in dodal, da Bog tudi danes spodbuja pristne pričevalce svetosti. Med temi sta tudi nova blažena.

Kardinal Wyszynski. »Ljubil boš«

Kardinal Wyszynski je duhovniško posvečenje prejel 3. avgusta 1924 v katedrali v Włocławku in tako začel duhovniško življenje, »zaznamovano s številnimi preizkušnjami, s katerimi se je soočal z odločnostjo in zaupanjem«. Eden najbolj dramatičnih trenutkov je bila nedvomno druga svetovna vojna ter junaška in tragična varšavska vstaja leta 1944. Wyszynski je takrat bil v kraju Laski na obrobju prestolnice, kjer je služboval kot kaplan zavoda za slepe in narodne vojske. Ravno med vstajo je v Laskem s tal pobral kos papirja, ki ga je prineslo iz goreče prestolnice, na katerem je bila že delno ožgana beseda: »Ljubil boš.« Ta dogodek je Wyszynskega globoko ganil. V duhu tega klica je opravljal svojo službo pastirja in škofa, najprej v Lublinu, nato pa v Gnieznu in Varšavi, ko se je soočal s težavami, ki ga je njegov narod doživljal v letih po drugi svetovni vojni. »V tem politično in družbeno zapletenem obdobju je pogumno, vztrajno in odločno vodil ladjo Cerkve na Poljskem ter nasprotoval ideologiji, ki je razčlovečila človeka in ga oddaljevala od polnosti življenja, od Kristusovega evangelija, živetega z vero. V boju za obrambo svobode Poljakov in Poljakinj je dejal: "Kdor sovraži, je že izgubil." Z ničemer si ni prizanašal, prenašal je vsa ponižanja in trpljenje, katerih vrhunec so bila tri leta v zaporu, od 1953 do 1956.«

S. Elizabeta Czacka, slepa med slepimi

Neomajno vero v Boga in v njegovo previdnost je imela tudi Elizabeta Czacka. Kot je dejal kardinal, je tudi ona že v otroških letih prepoznala Božji klic. Pri dvaindvajsetih letih je popolnoma oslepela in se odločila, da bo svoje življenje posvetila služenju slepim osebam, ki takrat na Poljskem niso mogle računati na pomoč drugih in dobiti dobre izobrazbe. Zato je ustanovila družbo za oskrbo slepih in kongregacijo frančiškanskih sester služabnic križa. Odprla je šole in organizirala delavnice, prilagodila Braillovo abecedo poljskemu jeziku in izpopolnila metodo krajšanja pisave. S svojo izredno delavnostjo in predanostjo nam blažena Elizabeta Roza kaže, da ni ovir za tistega, ki želi ljubiti Boga in ljubiti kakor Bog. Tudi v njenem življenju ni manjkalo številnih težav, v katerih je z upanjem brez primere, nenehno potrjevala svojo zvestobo Bogu, ki je ljubezen,« je zatrdil kardinal Semeraro.

Beatifikacija kot dopolnitev zgodovinskega srečanja

Danes sta kardinal Wyszynski in s. Czacka skupaj razglašena za blažena. Kot je dodal Semeraro, gre za »dopolnitev zgodovinskega srečanja«. Spoznala sta se namreč v Laskem že pred 95 leti, leta 1926. »Mladega duhovnika sta spodbujali vera in vztrajnost te ženske, ki je bila zaradi božje ljubezni popolnoma predana Bogu in bližnjemu. Nastalo je dragoceno sodelovanje, iskrena delitev namenov in ciljev. Predvsem pa občestvo vere in ljubezni do Boga in do pomoči potrebnih in nezaščitenih oseb. Znala sta drug drugemu vlivati moč, vstrajnost in pogum. On je v prvi osebi skrbel za tiste, ki jim je bila omejena svoboda in ovirana vera, ona pa se je kot slepa med telesno in duhovno slepimi zavzemala za pomoč tistim, ki so bili zapuščeni na robu družbe.« Kardinal Wyszynski je 19. maja 1961 vodil njen pogreb in v homiliji dejal: »Mati Czacka je bila oseba, ki je nenehno stala pred svojim ljubljenim Bogom; vedela je, da je Bog Ljubezen, predvem Ljubezen, in je neomajno črpala iz nizmernega izvira Božje ljubezni! Zato ji je uspelo okoli sebe zbrati in z Ljubeznijo hraniti mnoge osebe.«

»Nova blažena sta po svoji družini, Cerkvi in narodu od Gospoda prejela neprecenljive dobrine vere in živost večstoletnega izročila ljubezni do Boga,« je dejal kardinal Semeraro. V zameno sta ponudila »živo gotovost o prvenstvu Boga, ki lahko človeku povrne dostojanstvo«. Pričevala sta o življenju, ki je »zvesto evangeliju, ne glede na ceno«. Zapustila sta »zgled služenja konkretnim potrebam človeka, ki živi poleg nas in trka na naša vrata, tudi ko nihče več zanj ne skrbi in se zdi, da zmaguje brezbrižnost«. »V duhu teh vrednot, ki nam jih danes zapuščata nova blažena, se tudi mi lahko in moramo soočiti s problemi, ki jih današnji svet postavlja pred Cerkev in družbo.«