P. Massimo Fusarelli: V šoli malih se želim učiti opravljati službo, ki mi je zaupana

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Za papeževo presenečenje izvedel od Vatican News

»Predvsem je bilo veliko presenečenje, zanj sem izvedel od Vatican News, torej iz vatikanskih medijev, še preden je prispel sem. Vlil nam je pogum in podporo. Seveda najprej meni, saj je bil namenjen prav meni. Malo besed, vendar zelo resničnih, ne birokratskih. Tudi za patre, zbrane na kapitlju, je bilo znamenje bližine, skrbi, ki nam dobro dene; da nam čutiti, da smo v občestvu s papežem, z vesoljno Cerkvijo in tudi pripravljeni odgovoriti na poziv Cerkve ter gotovo izstopiti iz naših krajev in oznanjati evangelij danes v vseh stvarnostih, v katerih se nahajamo. Prisotni smo v približno 60 državah po vsem svetu in tukaj nam je rečeno, naj storimo ta korak onkraj, seveda na tisoč različnih načinov. Poleg tega nam je papež to misel namenil, ko je bil v bolnišnici, med okrevanjem, zato ga imamo gotovo še bolj radi.«

Stik z resničnim življenjem ljudi mi pomaga rasti

V nadaljevanju intervjuja je p. Fusarelli odgovoril na vprašanje, kako mu bo pri novem poslanstvu pomagala izkušnja življenja skupaj s prebivalci mest Accumoli in Amatrice, ki so bili zelo prizadeti v potresu, ter v župniji na rimski periferiji. »To, kar je malo zraslo v meni, je predvsem stik z resničnim življenjem ljudi, današnjih mož in žena, posebej tistih, ki trpijo, malih, ubogih. Ta stik s stvarnostjo, z življenjem, mi je pomagal rasti. Poleg tega s seboj prinašam to, kar smo v teh dneh brali v Matejevem evangeliju: da Bog, Oče, razodeva svoje skrivnosti malim, ne tistim, ki se imajo za modre. Prav danes zjutraj sem razmišljal o tem, da sem jaz bil v šoli malih in sem še vedno, saj ohranjam stik z mnogimi izmed teh oseb, posebej iz Amatriceja in Accumolija. V šoli malih se želim učiti opravljati službo, ki mi je zaupana, kot "eden izmed malih"; to pomeni ne kot nekdo, ki misli, da zmore sam ali ki misli, da vse ve in zna, da bi opravljal tovrstno službo, ampak kot tisti, ki ostaja odprt. Druga stvar, ki jo nosim v srcu, je tudi občutek sočutja, to je dopustiti, da se me dotakne življenje ljudi, da me "zadene" življenje ljudi, saj se ob tem postavlja več vprašanj in razširi srce. S temi in z drugimi izkušnjami, tudi mednarodnimi, ki sem jih imel v redu, upam, da bom uspel odpreti srce in um za kulture, jezike, države, ki jih bom moral obiskati in biti v stiku z njimi.«

Čutiti blizu Cerkev kot konkretne osebe, ki živijo evangelij

Zatem je novi generalni minister frančiškanov spregovoril o tem, kaj so se po njegovem mnenju t.i. »mali« naučili iz njegove bližine, ki je hkrati bližina Cerkve. »Čutiti bližino. … Bolj kot naučili, so doumeli, da smo lahko blizu; da smo mi, ne toliko Cerkev kot abstraktna ustanova, ampak konkretne osebe, ki živijo evangelij in sledijo Jezusu, blizu. Torej ne da bi čutili Cerkev v narekovajih, kot oddaljeno ustanovo, ki se pokaže samo v določenih prostorih ali trenutkih, ampak kot bližnja stvarnost. Ta odgovor sem dobil zelo velikokrat. Tudi v mnogih izmed teh malih, ki se potem niso odprli za pot recimo bolj institucionalne, organizirane, vere, se je na nek način ponovno prižgal plamen vere, ki lahko kasneje pripravi človeka za izpoved bolj zrele vere. Tako je vera, prisotnost Boga, stvarnost, ki zadeva moje življenje, ki je prisotna; zato lahko verujem, lahko zaupam. Tudi jaz sem nekako čutil ta odgovor.«

Voščila Amatriceja in Accumolija: Tam si tudi po naši zaslugi

Naslednje vprašanje pa se je nanašalo na voščila, ki jih je poleg papeževega telegrama prejel p. Massimo, tudi od ljudi, s katerimi je živel na rimski periferiji ali na popotresnem območju: »Dobil sem jih precej, včeraj zvečer, tudi danes ponoči. Videl sem jih danes zjutraj in nekateri so napisali nekaj podobnega, kot da bi rekli: skratka, tam si tudi po naši zaslugi. Všeč mi je bilo, nasmehnil sem se, saj so s tem svojim ponosom povedali resnico. Če je to poslanstvo zdaj dozorelo zame, mislim, da je tudi zato, ker sem imel ta stik, to podelitev življenja. Poleg tega sem dobil tudi druga sporočila, posebej od nekaterih preprostih oseb, posebej babic, ki so mi napisale: "Bog te varuje, ne boj se." Ko to rečejo osebe, ki so veliko trpele, gre za blagoslov, ki je zelo veliko vreden, skoraj toliko kot apostolski blagoslov. Tistim, ki še vedno od frančiškanov danes, v tem svetu, pričakujejo – in teh je zelo veliko – besedo in zgled življenja, želim reči: podprite nas, pomagajte nam, odprite nam pot, da bi mogli danes živeti svojo poklicanost in da bi jo mogli resnično živeti.«

Bratstvo naj usmerja našo pot, odpira poti

Ob koncu pogovora pa je p. Fusarelli odgovoril na vprašanje, če more bratstvo, o katerem govori okrožnica Fratelli tutti, in ki vključuje tudi svet, ki je drugačen od nas, resnično usmerjati njegovo pot in pot mnogih frančiškanov: »Seveda. Frančišek je premagal ovire svojega časa: od gobavcev do muslimanov, do grešnikov in tistih, ki so bili daleč od Cerkve. Papež Frančišek je šel onkraj teh ovir in tam je našel pot evangelija. Upamo torej, da se bodo odprle mnoge izmed teh poti.«