Papež Frančiške in Bernice King sta se srečala 12. marca 2018 Papež Frančiške in Bernice King sta se srečala 12. marca 2018 

Bernice King: Papeža in mojega očeta povezujejo iste sanje

Bernice Albertine King je za vatikanske medije spregovorila sporočilu nenasilja svojega očeta Martina Luthra Kinga, predvsem v luči sedanjih shodov proti rasni diskriminaciji, ki so poleg ZDA zajele tudi ostale države po svetu. Izpostavila pa je tudi podobnost med mislijo svojega očeta in papeža Frančiška.

Alessandro Gisotti

Afroameriška skupnost se je v petek, 19. junija, spominjala konca suženjstva v ZDA, Praznik Juneteenth je posvečen 19. juniju 1865, ko so v Galveston v Teksasu prišli zvezni vojaki ter razglasili konec državljanske vojne in svobodo temnopoltih sužnjev. Letos je praznik, ko temnopolti Američani praznujejo svojo neodvisnost, bil zaznamovan s protestnimi shodi, ki že tri tedne potekajo zaradi uboja Georga Floyda. O prizadevanju za enakost, kulturo miru in nenasilja je za L’Osservatore Romano in Vatican News spregovorila Bernice Albertine King, hči Martina Luthra Kinga, tudi sama aktivistka za človekove pravice in predsednica King centra v Atlanti. Med svojim očetom in papežem Frančiškom, ki ga je leta 2018 kar dvakrat srečala v Vatikanu, vidi veliko usklajenost.

Ne samo Združene države, ves svet je pretresla smrt Georga Floyda. Mislite, da bo sprememba, do katere bi po tolikih mrtvih Afroameričanih že moralo priti, sedaj končno prišla?

»Mislim, da je na svetu bilo že dovolj napetosti zaradi pandemije covida-19 in tako je video, na katerem je George Floyd bil ubit na tako ciničen in krut način, postal dejanska divja obtožba Amerike in sveta. Zdi se, da jih je na milijone po vsem svetu spoznalo, kakor je govoril moj oče, da se nahajamo pred neusmiljeno zahtevo sedanjega trenutka. Policisti, organizacije in združenja verske narave se obračajo na črnske voditelje in jih sprašujejo za odgovor na vprašanje: 'Kaj moram storiti, da bi bil rešen?' Nekatera združenja ponujajo neverjetne vire tem organizacijam, katerih dejavnosti so osredotočene na družbeno pravičnost in rasno enakost. Druge organizacije se sprašujejo, kako oblikovati kulturno ozračje, ki bo vodilo v resnično rasno enakost, tako na vodstveni ravni kot na ravni podjetij, ki bodo pospeševala zaposlitev manjšin. Mnogi oddelki sil reda pregledujejo svojo politiko. Nekateri so začeli razmišljati o načinu, s katerim se v skupnostih mora odvijati delo, poleg policijskega dela, in začnejo razumeti zaskrbljenost za socialne službe. Mislim, da bodo reakcije in odgovori tokrat obsežnejši in bolj goreči ter da bo veliko belcev, več kot kadarkoli prej, ki se bodo pridružili protestom. Če bomo vedno bolj združeni in bomo svoje delovanje osredotočili na strateške cilje, bomo zagotovo bolj učinkoviti na področju pravičnosti.«

Poleg vidnega rasizma, ki ga vidimo v tragičnih primerih, kot je bil ta zadnji, obstaja tudi oblika rasizma, ki ne pride na prve strani: rasizem na področju dela, institucij, življenjskih pogojev. V ZDA je covid-19 afroameriško skupnost prizadel mnogo bolj kot pa belce. Kako premagati ta nevidni rasizem?

»Predvsem želim reči, da je zaradi zavračanja ljudi, da bi videli, sistemski in institucionalni rasizem neviden. Bolj ko hočemo videti in bolj ko hočemo narediti spremembe, bolj jasna postane uničevalna in nehumana narava rasizma. Mislim, da je prvi korak za zmago, da si nehamo zatiskati oči in začnemo zbirati informacije o tej temi in se seznaniti z izvorom, vzroki in izrazi rasizma. Informacija in formacija sta prvi in drugi korak  nenasilne družbene spremembe. Zatem mislim, da si moramo prizadevati za tisto, kar je moj oče v svoji knjigi 'Where Do We Go From Here: Chaos or Community?' opredelil kot 'naša nadležna naloga'. Rekel je, da moramo odkriti, kako organizirati svojo moč v neustavljivo oblast, da se vlada in ostale institucije in sistemi moči ne bodo mogle izmikati našim zahtevam.«

Pred 57. leti je vaš oče imel zgodovinski govor 'I have a dream' (Imam sanje). Zdi se, da so te sanje še daleč od uresničitve, a vendar vsi pravijo, da se tem sanjam ni mogoče odpovedati. Kaj bi storil vaš oče danes, v situaciji, ki jo sedaj živimo?

»Verjamem, da bi se moj oče pustil voditi svoji filozofiji nenasilja, ki je bila smer njegove hoje za Kristusom. Mislim, da bi nas spomnil, kako smo prispelo do te točke; zgodovina nasilja, rasizma in nepravičnosti, ki prežemajo naš narod, in tisto, kar je imenoval 'hiša sveta'. Približal bi se mladim in jih podprl pri njihovih protestih s strategijami, ki podpirajo organizacijo in mobilizacijo za pospeševanje trajne in nenasilne družbene spremembe. Prosil bi influencerje s področja politike, umetnosti, medijev, sveta zabave, pravnega kazenskega sistema, zdravstva in drugih institucij, da zahtevajo zagotovitev enakosti in pravičnost med rasami. Tudi Cerkve bi prosil, naj potrdijo svojo veroizpoved z dejanji, ki bodo oblikovala pravične in enake okoliščine za temnopolte osebe, za ekonomsko izrinjene skupnosti, a ne samo v ZDA, ampak po vsem svetu. In kakor je velikokrat storil, ponovil bi, da se k nasilju ne sme pristopati z nasiljem, saj gre za spiralo, kot je dejal, ki nas vleče dol. Zagotovo bi nas spodbudil k sprejetju nenasilja, ki je strateško, pogumno, osredotočeno na ljubezen in organizirano z namenom, da bi se zgradilo 'skupnost ljubezni', to pa pomeni tudi izkoreninjenje tistega, kar je on definiral 'trojno zlo', to so rasizem, revščina in militarizem.«

 Po smrti Georga Floyda je papež Frančišek pozval, da ne smemo zapirati oči pred rasizmom. Obenem je spomnil, da nenasilje prinaša zgolj avtodestrukcijo. Kako ste sprejeli te besede, ki so močno usklajene z besedami vašega očeta?

»Strinjam se s papežem Frančiškom: nasilje vodi samo v avtodestrukcijo. Sredstva, ki jih uporabljamo, morajo biti usklajena s ciljem, ki ga hočemo doseči. In če je ta cilj mir, zagotovo miru ne moremo doseči z nasilnimi metodami. To je zagotovo v liniji razmišljanja mojega očeta. Trdil je, ker je v to verjel, kakor verjamem tudi jaz, da je nenasilje odgovor na ključne politične in moralne probleme našega časa. V svojem zadnjem govoru 'Vzpel sem se na vrh gore', ki ga je imel na predvečer, ko je bil ubit, je rekel: 'Ne gre več za izbiro med nasiljem in nenasiljem v našem svetu. Sedaj gre za izbiro med nenasiljem in neobstojem. Danes smo prišli do te točke.' In to je ista točka, kjer smo danes še vedno. Nahajamo se pred izbiro med kaosom in skupnostjo. Če sprejmemo nasilje, izberemo kaos, ki nas bo nazadnje pripeljal do samouničenja naše 'hiše sveta'. Če sprejmemo nenasiljem, bomo lahko napredovali v izgrajevanju pravičnejšega, bolj enakega, bolj človeškega in mirnejšega sveta.«

Martin Luther King je dejal, da je pravičnost v svoji najboljši obliki ljubezen, ki popravi skoraj vsako stvar, ki se zoperstavlja ljubezni. To je srce sporočila o nenasilju, ki ga pooseblja vaš oče. Kako delovati, da bi osvojili 'revolucijo nežnosti', kot jo imenuje papež Frančišek?

»Verjamem, da je uresničitev 'revolucije nežnosti', kot jo poimenuje papež Frančišek, ali 'revolucije vrednot', kot je dejal moj oče, odvisna od mere, s katero se zavedamo, da revolucija te vrste zahteva proces ozaveščanja. Naučiti se moramo bolj poznati drug drugega, naučiti se poznati stanje človeštva, naučiti se, kako 'živeti skupaj kot bratje in sestre', če uporabim besede svojega očeta, da ne bomo umrli kakor neumneži; in naučiti se truditi se za uničevanje nepravičnosti in razčlovečenosti, ne da bi se med seboj uničili. Mislim, da je to nenasilje. 'Kingian Nonviolence', ki jo King center imenuje 'Nonviolence365TM', je filozofija misli in delovanja, ki obsega šest načel in šest korakov, ki nas lahko vodijo v tej revoluciji.«

Gibanje 'Črna življenja štejejo' je zajelo ves svet. Mnoge osebe, predvsem mladi, protestirajo proti rasizmu in rasni diskriminaciji v mnogih evropskih prestolnicah in tudi v drugih državah. Kaj je upanje za prihodnost? Verjamete, da nam bo vsem uspelo narediti korak naprej v človeškem bratstvu?

»Imam upanje, da nam bo uspelo obrzdati naše energije in se osredotočiti na končni cilj, kar je izgradnja 'skupnosti ljubezni', ki ni neka utopija. Kot je rekla moja mama, Coretta Scott King, 'skupnost ljubezni' je realistična vizija družbe, ki se jo lahko oblikuje, je družba, v kateri problemi in konflikti obstajajo, a se jih rešuje mirno in brez besa. V 'skupnosti ljubezni' skrb in sočutje vodita politične iniciative, ki na globalni ravni podpirajo odstranitev revščine in lakote, vsake oblike predsodka in nasilja. Če je ta naš cilj skupen, odločen in dokončen, verjamem, da bomo lahko hodili po poti nenasilja in ga dosegli. Imamo sposobnosti in ogromno volje, da to storimo. Sedaj moramo uporabiti vso svojo moč volje, da zgradimo 'skupnost ljubezni'.

 

 

Ponedeljek, 22. junij 2020, 12:10