Pater Giraud: Države naj izpeljejo ekološki prehod, preden bo prepozno

ANDREA TORNIELLI – VATIKAN

Pater Giraud;, papež Frančišek je pred štirimi leti objavil okrožnico Laudato si’. Kako je bil ta dokument sprejet?
Po mojem mnenju, dvoumno. Z ene strani z velikim navdušenjem: Laudato si’ je do tega trenutka na svetovni ravni edini duhovni in tudi politični dokument, ki daje eshatološko obzorje ekološke poti v povezavi s stvarstvom. Hkrati daje natančno znanstveno analizo z realističnimi priporočili. Ne poznam enakovrednega dokumenta s strani laiških držav. V prvem obdobju so okrožnico sprejeli zelo pozitivno. Toda evropske države ni storile prav ničesar. V Franciji, na primer, so se izpusti CO2 povišali za 3,2 odstotka v obdobju od  2010 al 2017. Torej veliko govorijo e ekologiji, storijo pa malo ali nič. Mladi, vsaj v Franciji, se borijo in stavkajo, da bi uveljavili ekološko politiko. Ekološka stranka je danes tretja francoska stranka. Po mojem se bodo mladi vedno bolj borili za ekologijo. Moglo bi se zgoditi, da bo prihodnji rod udejanjil to, kar pravi papež v okrožnici. Toda moj rod in prejšnji govorita, ne da bi kaj storila.

Na katerih področjih je največje nasprotovanje?
Glavno nasprotovanje je na bančnem področju. Bančnikom se zdi ekološki prehod zelo nevaren, kolikor obračuni občutijo ekonomsko-finančno krizo iz leta 2008. Zanje je prednost rešiti banke. Položaj pa je zelo tvegan tudi brez klimatskega problema. Mnogi mislijo, da bi življenje zanje postalo res težavno, če bi morali odgovoriti tudi na klimatske stiske. Zaradi tega bančniki govorijo: naša prednostna naloga je reševanje bank, za vse drugo si ni vredno prizadevati. Decembra lani sem se pogovarjal s finančniki iz Londona. Ves dan smo razpravljali o ekološki krizi in na koncu so popolnoma razumeli, da je položaj silno resen.

Kakšen je bil njihov odgovor na to ugotovitev?
Rekli so mi: ničesar ne bomo storili. Štirideset let smo se borili za prevzem oblasti na finančnih trgih. Zdaj pa ne bomo vsega izpustili samo zaradi klimatskih sprememb. Tedaj sem jih vprašal, kaj bodo storili, da bi zagotovili prihodnost svojim otrokom. Odgovorili so mi, da bi jih preselili na Švedsko, ker bo zaradi klimatskih sprememb tam mogoče živeti. Medtem pa Kitajci udejanjajo tiste ekološke politike, ki bi si jih želeli v Evropi: prehajajo k obnovljivim energijam. Ko sem jih to omenil, so mi odgovorili, da smo v Evropi na višji tehnološki ravni. A gre za čisto utvaro: jasno je, da bo v desetih letih tudi kitajska vojaška tehnologija na isti ravni kakor evropska. Žal mi je, da sem moral pri mnogih bančnikih ugotoviti ta cinizem. Seveda ne pri vseh, kajti nekateri so popolnoma razumeli klimatsko tveganje in vsa tveganja, ki jih prinaša finančna stabilnost. Naj navedem primer guverneja londonske osrednje banke, Marca Carneyja, ki je po objavi okrožnice Laudato si’ leta 2005 rekel, da je prav klimatsko tveganje najpomembnejše za finančno stabilnost. A tudi guverner osrednje francoske banke je lani priznal to tveganje.

Kaj pa politika? Ali ni potrebna spodbuda k odgovornosti v tem smislu?
Leta 2015 so vsi evropski politiki pozitivno navajali Laudato si’.  Rekli so, da so brali okrožnico, rekli so, da je čudovita in da jo je potrebno uresničevati. Toda prav ničesar niso storili. Morda ni bilo časa za razmišljanje. Večina evropskih politikov danes ima nore delovne ritme: na teden imajo pet minut časa za premišljevanje o temi, o kateri vedo le malo ali nič. Ko so bili študentje, tedaj klimatska sprememba še ni bila pomemben predmet študija ali raziskave. Torej sedanji evropski politiki nimajo časa za premišljevanje ali pa ne vzamejo resno klimatske stiske. Seveda, govorijo s svojimi svetovalci. A tudi ti svetovalci imajo malo časa za premišljevanje. To ugotavljam, ker veliko delam s francosko vlago in z vladami južnih dežel. Ista tragedija je v vseh  državah. Nori delovni ritem, ki ima za posledico dejstvo, da ta rod nima časa za razmišljanje in načrtovanje.

Ali manjka daljnosežna politika, ki bi znala načrtovati, misliti na prihodnost, se zavzemati za prihodnje rodove, misliti zlasti na skupno dobro?
Da, tega res primanjkuje. Takšno je dejansko stanje. Hkrati pa zlasti v zahodni Evropi visoki uradniki mislijo, da je država odpovedala, da je država nepomembna in da je možnost v zasebnih podjetjih. Obstaja neverjeten neoliberalizem funkcionarjev Evropske komisije, finančnih ministrstev v Franciji, Nemčiji itn. Predaval sem v francoski upravni šoli in spoznal, kaj mislijo mladi funkcionarji. Vedo, da delo za banko lahko skokovito poveča njihovo plačo. Tako si ustvarjajo predstavo o svetu, v katerem so banke paradigma kapitalistične miselnosti. To je neumnost. Potrebno je torej delati, da bi spremenili gledanje funkcionarjev, kajti funkcionarji delajo za vlado in ne pomagajo ministrom misliti drugače. Kdor pravi, da država ne more ničesar storiti, misli, da so podjetja edini dejavnik, ki more kaj storiti.

Torej moramo polagati upanje v velika podjetja in zasebnike?
Kadar se pogovarjam z voditelji francoskih podjetij, mi rečejo: »Popolnoma smo razumeli klimatsko tveganje, a tu so pritiski trgov in vrednosti vrednostnih papirjev, delnic. Veliki menedžerji torej razlagajo, da ne morejo izvajati 'zelene' politike, ker bi v tem primeru tvegali zaradi padca vrednosti delnic izgubo svojega položaja«. Pri podjetjih je znatna shizofrenija. Kadar se pogovarjamo z velikimi lastniki delnic, ki so delno zavarovalniške družbe in delno severnoameriški upokojenski skladi, rečejo natančno isto: »Smo na finančnem trgu in moramo braniti vrednost svojih delnic«. Ista zgodba. Manjka samo en lastnik delnic, ki bi rekel: »Ali sem edini med milijoni lastnikov, ki bi moral biti junak in investirati v »zeleno«, medtem ko na milijone ljudi veliko zasluži v vlaganjem v dosedanje politike?

Pater Giraud, danes pa vsi govorijo o trajnostnih vlaganjih, vsi pravijo, da hočejo trajnostne finance. Torej?
Na žalost so »zelena in trajnostna vlaganja« postala propagandna znamka. Vsi govorijo, da hočejo iti v to smer. To je  politika »zelenega pranja« (»green washing«), ki bi rada prepričala, da je ekološka in da pridobivajo soglasja drugih. Toda v resnici za zasebni sektor v Evropi ni mogoče plačevati naložb za ekološki prehod. Zasebni sektor ima namreč veliko dolgov, veliko višjih kakor so državni. Zasebni dolg v evrskem območju predstavlja približno 130% bruto domačega proizvoda, medtem ko je javni dolg približno sto odstoten. Torej je veliko več zasebnega dolga. Zasebni dolg torej ne more plačati pravega ekološkega prehoda, ki stane zelo veliko: na tisoče milijard. Samo za Francijo bi potrebovali od 60 do 80 milijard evrov letno za najmanj deset let. Ni toliko, če pomislimo, da gre za 3-4 odstotke bruto domačega proizvoda, a bi ga morali plačevati vsako leto. Zasebni sektor, banke, tega ne zmorejo, ker so banke šibke po zadnji ekonomsko-finančni krizi, tudi če trdijo nasprotno. Dovolj je pogledati to, kar se je zgodilo v »sienski Monte dei Paschi.

Ali je treba najti nekoga, ki bo plačal ekološki prehod. Kdo bi moral poskrbeti za to?
Države bi morale poskrbeti za to. Razumeti moramo, da države vlagajo manj od tistega, kar bi bilo potrebno za ohranitev javnega kapitala, kakor pokažeta žalosten primer  zrušenega mostu v Genovi pred enim letom in zaprte postaje podzemske železnice v Rimu. To so dejanski primeri, da javni kapital uničuje, kadar ne vlagajo potrebnega, da bi ga obvarovali. Na ravni evropskega knjigovodstva smo vsako leto bolj ubogi glede javnega premoženja. Potrebno je vlagati več, da bi zaščitili javno premoženje in potrebno je vlagati v »zelene«, ekološke infrastrukture.     

Kako je mogoče, da se to dogaja kljub evropski zavezi, proračunskemu dogovoru  ki omejuje primanjkljaj pri maksimalni osnovi treh odstotkov?
Rešitev je v tem, da različno razlagajo evropske pogodbe. To je mogoče. Delal sem s pravniki, strokovnjaki za komunitarno pravo, ki so mi razložili, da evropske pogodbe dovoljujejo različno razlago pravila treh odstotkov javnega primanjkljaja. 

Na primer, popolnoma mogoče in popolnoma zakonito je reči, da kaka država namerava izključiti iz proračuna stroške javnih vlaganj za ekološki prehod. Je mogoče. In evropska komisija ne more storiti ničesar. Lahko razpravlja, lahko reče, da ne soglaša s takšno razlago, a ne more reči, da je nezakonito. Lani decembra smo imeli dokaz za to, ko so se Francozi bali »rumenih jopičev« in njihovih protestov: francoski evropski komisar Pierre Moscovici je imel v Bruslju tiskovno konferenco, na kateri je rekel: »V Parizu ni potrebno vsega porušiti, da bi razumeli, da moremo evropske pogodbe razlagati povsem različno, in da omejevanje obračunov ni nujno. Zdaj ko se je pojav rumenih jopičev pomiril, se zdi, da je Moscovici pozabil, kar je govoril.

 Kaj bi torej politika morala storiti glede klimatske stiske?
Politika mora ponovno odkriti svojo nalogo, nujnost strategije, ki upošteva skupno dobro in obzorje tridesetih let za vlaganje v ekološko spreobrnjenje ter ponovno »zeleno« industrializirati Evropo. To je načrt. V Franciji sem delal z inženerji in economisti, da bi preučili scenarij energetskega prehoda: mogoče je. Moremo storiti. Ne potrebujemo tehnološke revolucije. Zmoremo. Dobro poznamo stopnje: prvi korak je toplotna prenova zgradb, vseh zgradb. Drugi je »zelena« mobilnost, se pravi, staviti moramo na vlake in avtomobile na vodikov pogon, ne na električen, saj tudi ta v vsem cikličnem procesu proizvaja CO2. Končno, tretja stopnja je zelena industrializacija. V Franciji sem delal z inženirji, da bi ocenili izvedljivost in stroške prve stopnje. Izdelali smo obračun in ga, s soglasjem konstrukcijskih podjetij predstavili predsedniku Emmanuelu Macronu. Na ta način bi ustvarili veliko delovnih mest in sicer delovnih mest, ki jih ni mogoče prenesti v drug kraj. To je potrebno storiti, da ne bi še naprej onesnaževali okolja s klimatiziranim zrakom in ogrevanjem. Rekli so mi, da imam prav. Zgodilo pa se ni nič.