Kard. Sandri v Pittsburghu sklenil obisk vzhodnih katoliških skupnosti v ZDA

Andreja Červek – Vatikan

Obisk kard. Sandrija je bil namenjen številnim katoliškim skupnostim vzhodnega obreda v diaspori, ki so nastale kot posledica migracije zaradi nasilja ali revščine. Danes se soočajo z izzivi ohranjanja lastne identitete, istočasno pa skupaj z brati in sestrami latinske Cerkve predstavljajo kvas v zahodnih družbah, ki so pogosto žejne Boga.

V Detroitu se je kard. Sandri mudil v četrtek, 20. junija, kjer je najprej obiskal tamkajšnje semenišče. Obiskujejo ga tudi mnogi kaldejski semeniščniki. Kardinal se je srečal z nadškofom Vigneron, s katerim sta spregovorila o pomembni vlogi navzočnosti različnih vzhodnih katoliških skupnosti v ZDA in še posebej v nadškofiji Detroit. Kaldejski škof Kalabat je izpostavil, da bi se kaldejska eparhija brez pomoči latinske Cerkve s težavo spoprijela z organizacijo in formacijo klera. Sandri se je srečal tudi z nekaterimi kaldejskimi verniki.

V kaldejski cerkvi sv. Šarbela, ki je bila posvečena pred nekaj meseci, je potekala božanska liturgija v maronitskem sirsko-antiohijskem obredu. Kard. Sandri je med homilijo spodbudil k »življenju v trajni milosti«. Samo človeški pogled na lastno življenje in življenje sveta, nas lahko vodi v naštevanje pomanjkljivosti, pogosto najprej od drugih, v osredotočenost na težave, s katerimi se je treba spoprijeti, in na težo skrbi ob problemih, ki napolnjujejo naše življenje. Opozoril je na nevarnost, da bi hodili skozi življenje z držo vdanosti, lahko tudi govorimo o Gospodu, a v duhu vdanosti, kot da bi ga hoteli obdržati na križu in v grobu. »A Kristus je Živi in je ob nas tudi v trenutku zapuščenosti in nezmožnosti, da bi čutili njegovo prisotnost. Potrpežljivo nam razlaga Božjo besedo in lomi svoj kruh. Tako so oči našega srca ozdravljene in mi lahko ponovno postanemo oznanjevalci in misijonarji evangelija. Sebi samim in bratom oznanjamo, da v vseh težavah, ki jih imamo, nismo sami. Gospod še naprej vodi svojo Cerkev. On je in ostaja za vedno Živi, ki je premagal greh in smrt enkrat za vselej. Tako se živi na nov način, na življenje se gleda z novimi očmi, skrivnosti pušča, da spreminja naša življenja,« je dejal kard. Sandri.

Zadnji dan obiska v ZDA je kard. Sandri preživel v Pittsburghu, kjer je obiskal katoliško rutensko nadeparhijo bizantinskega obreda, ki letos praznuje 50. obletnico nastanka. Ogledal si je pomembnejše kraje, povezane z rutensko skupnostjo, ter obiskal semenišče bizantinske Cerkve, ki poleg študentov iz štirih rutenskih eparhij sprejema še semeniščnike iz ukrajinskih, romunskih in melkitskih eparhij v ZDA. V nadeparhialni katedrali v Pittsburghu je kard. Sandri vodil božansko liturgijo in med homilijo spodbudil k ohranjanju spomina in ponovnem odkrivanju korenin rutenske bizantinske Cerkve, obenem pa k sodelovanju s Cerkvami, ki tako v ZDA kot v Evropi ohranjajo isto izročilo. Spomnil je na težke začetke prvih izseljencev, ki so iz različnih območij srednjevzhodne Evrope prihajali v ZDA in tukaj iskali delo, predvsem v rudnikih. »Zahvalimo se, da so tudi težki trenutki, ki smo jih živeli v Cerkvi, rodili zrele sadove in zavedanje, da so tudi težave lahko darovi, ki jih kot take prepoznamo skozi čas,« je dejal kardinal in pozval k odprtosti za delovanje Svetega Duha v naših srcih in skupnostih ter k molitvi. »Zavrnimo pasti in skušnjave, da bi bili postava samim sebi, kot posamezniki in kot skupnost.«

Navzočnost prvih skupnosti v ZDA, ki so sedaj eparhije in nadeparhije, se je rodila iz najgloblje identitete Cerkve, kar je biti Božja bližina v življenju vsakega človeka. Bog se v Kristusu imenuje in tudi zares je Emanul, Bog z nami. Cerkev je bližnjost in bližina kakor je to bil Učitelj iz Galileje, Človek-Bog, Božji Sin, ki je prišel med nas in se je rodil po Svetem Duhu iz Device Marije. Tudi za Jezusa je Božja bližina postala poslanstvo, ko je hodil po poteh Palestine in oznanjal, da je Božje kraljestvo med nami. Da bi bili bližnji, moramo postati misijonarji. Brez tega ne bi nastala nobena krščanska skupnost v diaspori. Bog nas kliče po imenu ne samo zato, da bi bili z njim, kakor ribiči v evangeliju, ampak da bi potem lahko postali misijonarji.

Rutenska bizantinska Cerkev po Sandrijevih besedah ostaja izziv in naloga: »Ohranjajmo spomin, ponovno odkrivajmo korenine v ponovno osvojeni svobodi v Evropi in v svobodi, ki je od vedno bila varovana v ZDA, a prav tako ogrožana s strani pogledov na življenje in spoštovanje človekovega dostojanstva. Pomislimo na sodelovanje, ki lahko obstaja med Cerkvami, ki na eni in drugi strani Atlantika varujejo isto tradicijo. Ponovno odkriti izvore pomeni razmišljati tudi o krajih, kjer danes živijo vaši bratje,« je dejal kardinal in spomnil, da so mnogi sledili migracijskim tokovom iz ekonomskih razlogov in tako šli v Teksas, na Florido in v druge države ZDA. »Živeti poklicanost in identiteto rutenske bizantinske Cerkve v Združenih državah pomeni še naprej razmišljati o bližnjosti in izkazovati bližino vašim otrokom, pomeni še naprej biti misijonarji. In da bi vaše pričevanje pred svetom in pred ostalimi krščanskimi veroizpovedmi bilo pomembno, je treba gojiti življenje v občestvu.«