»Laudate Deum« je papežev klic k odgovoru na podnebno krizo

Izšla je apostolska spodbuda papeža Frančiška »Laudate Deum«, ki natančneje določa in dopolnjuje okrožnico iz leta 2015. Premalo se odzivamo, smo blizu točke preloma. V njej je kritika zanikovalcem: človeški izvor globalnega segrevanja je nesporen. Prizadevanje za skrb skupnega doma izhaja iz krščanske vere.

VATICAN NEWS

Povzetek apostolske spodbude Laudate Deum

»Naslov tega pisma je Hvalite Boga (Laudate Deum). Kajti človek, ki si domišlja, da bo nadomestil Boga, postane najhujša nevarnost za samega sebe.« S temi besedami se končuje nova Apostolska spodbuda papeža Frančiška, ki je bila objavljena 4. oktobra, na praznik Asiškega svetnika. Besedilo je nadaljevanje obsežnejše okrožnice Laudato si' iz leta 2015. V 6. poglavjih in 73. členih naslednik sv. Petra namerava natančneje pojasniti in dopolniti, kar je bilo že povedano v prejšnjem besedilu o celostni ekologiji, istočasno pa sprožiti alarm ter klic k soodgovornosti ob izrednih razmerah zaradi podnebnih sprememb še preden bo prepozno. Spodbuda se nanaša zlasti na COP28, ki bo v Dubaju med koncem novembra in začetkom decembra. Papež piše: »Sčasoma se zavedam, da se ne odzivamo dovolj, saj se svet, ki nas sprejema, sesuva in se morda bliža točki preloma« in »ni dvoma, da bo vpliv podnebnih sprememb vedno bolj škodil življenju številnih ljudi in družin« (2). To je »eden od glavnim izzivov, s katerim se morata soočiti družba in svetovna skupnost« in »posledice podnebnih sprememb doživljajo najbolj ranljivi ljudi tako v domovini kot v svetu« (3).

Video povzetek v angleščini apostolske spodbude Laudate Deum

Znaki podnebnih sprememb so vse bolj očitni
Prvo poglavje je posvečeno globalni podnebni krizi: »Ne glede na to, koliko jih skušamo zanikati, zamolčati, prikriti ali relativizirati, so znaki podnebnih sprememb tukaj, vedno bolj so očitni,« pojasnjuje papež. Opaža, da »smo bili v zadnjih letih priče skrajnim pojavom, pogostim obdobjem izjemne vročine, suše in drugih pritožb zemlje«, tihe bolezni, ki prizadene vse nas«. Nadalje Frančišek navaja: »Preverljivo je, da nekatere podnebne spremembe, ki jih je povzročil človek, bistveno povečajo verjetnost pogostejših in intenzivnejših skrajnih dogodkov.« Papež, potem ko je opozoril, da se bosta v primeru zvišanja temperature za 2 stopinji »ledena pokrova Grenlandije in večjega dela Antarktike popolnoma stopila, kar bo imelo ogromne in zelo hude posledice za vse« (5), odgovarja tistim, ki zmanjšujejo podnebne spremembe: »Sedaj smo priča nenavadnemu pospešku segrevanja s tako hitrostjo, da je dovolj ena sama generacija – ne stoletja ali tisočletja – da se tega zavemo.« »Verjetno bo moralo v nekaj letih zaradi teh dogodkov veliko prebivalcev preseliti svoje domove« (6). Tudi skrajni mraz je »alternativen izraz istega vzroka« (7).

Niso krivi reveži
»V poskusu poenostavitve resničnosti – piše Frančišek – ne manjka tistih, ki krivijo revne, da imajo preveč otrok in skušajo problem rešiti s pohabljenjem žensk v manj razvitih državah. Kot običajno se zdi, da naj bi bili krivi revni. V resnici pa majhen bogatejši odstotek svetovnega prebivalstva onesnažuje več kot 50% najbolj revnih in da so izpusti na prebivalca najbogatejših držav veliko višji od tistih v najrevnejših. Kako bi pozabili, da je Afrika, kjer živi več kot polovica najbolj revnih ljudi na svetu, odgovorna samo za majhen del zgodovinskih izpustov?« (9).

Papež kot temo postavlja tudi stališče tistih, ki pravijo, da bodo napori za ublažitev podnebnih sprememb z zmanjšanjem uporabe fosilnih goriv »pripeljali do zmanjšanja delovnih mest.« V resnici pa se dogaja, da »milijoni ljudi izgubijo delo zaradi različnih posledic podnebnih sprememb. Dvigovanje gladine morja, suša in številni drugi pojavi, ki pretresajo planet, so veliko ljudi pustili na cedilu. Medtem ko »dobro upravljan prehod k oblikam obnovljive energije« lahko »ustvari nešteto delovnih mest v različnih sektorjih. Zato je nujno, da se politiki in podjetniki tega takoj lotijo« (10).

Nedvomno človeški izvor
»O človeškem izvoru – 'antropičnem' – podnebnih sprememb ne more biti več dvoma,« pravi Frančišek. »Koncentracija toplogrednih plinov v ozračju … je ostala stabilna do 19. stoletja … V zadnjih petdesetih letih se je rast zelo pospešila« (11). Istočasno se je temperatura »dvignila z izjemno hitrostjo, brez primere v zadnjih 2000 letih. V tem obdobju je bil trend segrevanja za 0,15 stopinje Celzija na desetletje, kar je dvakrat več kot v zadnjih 150 letih …S to hitrostjo bomo že v desetih letih dosegli najvišjo zaželeno globalno mejo 1,15 stopinje Celzija« (12), s posledičnim kisanjem morij in topljenjem ledenikov. Sovpadanja med temi dogodki in naraščanje izpustov toplogrednih plinov »ni mogoče skriti«. Velika večina podnebnih znanstvenikov podpira to medsebojno povezanost in samo majhen odstotek jih skuša zanikati to jasnost.« Žal pa, zagrenjeno ugotavlja papež, »podnebna kriza ni ravno vprašanje, ki bi zanimalo velike gospodarske sile, ki se ukvarjajo z doseganjem največjega dobička z najmanjšimi stroški in v najkrajšem možnem času« (13).

Skrajni čas je, da se izognemo dramatični škodi
»Primoran sem – nadaljuje Frančišek – v ta pojasnila, ki se morda zdijo očitna, zaradi določenih prezirljivih in nerazumnih mnenj, na katera naletim tudi v katoliški Cerkvi. Vendar pa ne moremo več dvomiti, da je razlog nenavadne hitrosti tako nevarnih sprememb očitno dejstvo: ogromen razvoj, povezan s nebrzdanim človekovim poseganjem v naravo« (14). Žal so nekateri pojavi te podnebne krize že nepovratni vsaj za stoletja, medtem ko »taljenja polov ni mogoče obrniti za najmanj stoletja ali za tisočletja« (16). Zato je skrajni čas, da se izognemo še bolj dramatični škodi. Papež piše, »da se nekatere apokaliptične diagnoze pogosto zdijo nerazumne ali premalo utemeljene,« vendar pa »ne moremo z gotovostjo reči,« kaj se bo zgodilo (17). Nujen je torej »širši pogled … Od nas se ne zahteva nič drugega kot določeno odgovornost za dediščino, ki jo bomo pustili za seboj po našem prehodu na tem svetu. Ko spominja na izkustvo pandemije Covid-19, Frančišek ponovi: »Vse je povezano in nihče se ne reši sam« (19).

Tehnokratska paradigma: ideja o človeku brez meja
V drugem poglavju Frančišek govori o tehnokratski paradigmi, ki je »v razmišljanju, kot da bi stvarnost, dobro in resnica spontano izvirale iz moči tehnologije in ekonomije« (20) in »pošastno hrani sama sebe« (21) na podlagi ideje o človeku brez meja. »Človeštvo še nikoli ni imelo tolikšne moči nad samim seboj in nič ne zagotavlja, da jo bo dobro uporabilo, sploh če upoštevamo način, na katerega jo uporablja … Strašno je tvegano, da se nahaja v majhnem delu človeštva« (23). Žal, kakor nas uči tudi atomska bomba, »neizmerne tehnološke rasti ni spremljal razvoj človeka, kar zadeva odgovornost, vrednote in vest« (24). Papež poudarja, da »svet, ki nas obdaja, ni predmet izkoriščanja, nebrzdane uporabe, neomejenega hlepenja« (25). Spominja tudi, da smo vključeni v naravo, to pa »izključuje predstavo, da je človek tujec, zunanji dejavnik, ki je sposoben samo škodovati okolju. Obravnavati ga moramo kot del narave« (26); »človeške skupine so pogosto 'ustvarile' okolje« (27).

Etična dekadenca oblasti: marketing in lažne informacije
Naredili smo »izjemen in presenetljiv tehnološki napredek in se ne zavedamo, da smo istočasno postali zelo nevarni, sposobni izpostaviti nevarnosti življenja številnih bitij in svoje lastno preživetje« (28). »Etična dekadenca stvarne moči je zakrinkana s trženjem in lažnimi informacijami, koristnimi mehanizmi v rokah tistih, ki imajo večje vire, da preko njih vplivajo na javno mnenje.« S temi mehanizmi prepričajo prebivalce področij, kjer hočejo izpeljati onesnažujoče projekte, ko jih slepijo, da bodo s tem ustvarjene gospodarske in zaposlitvene priložnosti, vendar »ne povedo jasno, da bo zaradi tega projekta« ostala »opustošena zemlja« (29) in veliko bolj neugodne življenjske razmere. »Logika najvišjega dobička ob najmanjših stroških, ki je zamaskirana v razumnost, napredek in varljive obljube, onemogoča kakršno koli iskreno skrb za skupni dom in kakršno koli pozornost za napredovanje tistih, ki jih je družba odrinila … Navdušeni nad obljubami tolikih lažnih prerokov, ubogi včasih sami padejo v prevaro sveta, ki ni bil zgrajen zanje« (31). Obstaja »prevlada tistih, ki so bili rojeni z boljšimi pogoji za razvoj« (32). Frančišek jih vabi, naj se »pred svojimi otroki, ki bodo plačali za škodo njihovih dejanj,« vprašajo, kaj je smisel njihovega življenja (33).

Šibka mednarodna politika
V naslednjem poglavju spodbude papež obravnava temo šibkosti mednarodne politike in vztraja, da je nujno pospeševati »večstranske dogovore med državami« (34). Pojasnjuje, da »kadar govorimo o možnosti neke oblike pravno urejene svetovne avtoritete, ni treba, da mislimo na neko osebno avtoriteto,« ampak na »učinkovitejše svetovne organizacije, ki so oskrbljene z avtoriteto za zagotavljanje svetovnega skupnega dobrega, za izkoreninjenje lakote in za zanesljivo obrambo temeljnih človekovih pravic.« »Opremljene morajo biti s stvarno avtoriteto, da bodo 'zagotovile' uresničitev nekaterih bistvenih ciljev« (35). Frančišek obžaluje, da »so svetovne krize zapravljene, ko bi bile priložnost za zdrave spremembe. To se je zgodilo v finančni krizi 2007-2008 in se je ponovilo v krizi Covid-19«, ki so povzročile »več individualizma, manj vključevanja, večjo svobodo za resnične mogočnike, ki vedno najdejo način, da jo odnesejo brez poškodb« (36). »Bolj kot reševanje starega multilateralizma se zdi, da je danes izziv njegovo preoblikovanje in preustvarjanje v luči novih svetovnih razmer« (37), ob priznanju, da številna združenja in organizacije civilne družbe pomagajo kompenzirati slabosti mednarodne skupnosti. Papež navaja Ottavski proces o protipehotnih minah, ki dokazuje, da civilna družba lahko ustvari učinkovito dinamiko, ki je ZN ne dosežejo.

Ustanove, ki branijo najmočnejše, so nepotrebne
Multilateralizem, ki ga predlaga Frančišek, je »multilateralizem 'od spodaj', ne pa preprosto določen od oblastne elite … Zaželeno je, da bi se to zgodilo tudi v tem, kar zadeva podnebno krizo. Zato poudari, da če državljani ne nadzirajo politične oblasti – nacionalne, regionalne in občinske – nasprotovanje okoljski škodi sploh ni mogoče (38). Potem ko je ponovno potrdil prvenstvo človeške osebe in varovanje njenega dostojanstva onkraj vseh okoliščin, Frančišek pojasni, da »ne gre za zamenjavo politike, ker … sile, ki se pojavljajo, postajajo vedno bolj pomembne.« »Ravno dejstvo, da odgovor na težave lahko pride iz katere koli države, naj bo še tako majhna ter vodi k prepoznavanju multilateralizma kot neizogibne poti« (40). Za učinkovito sodelovanje je torej potreben »drugačen okvir. Ni dovolj razmišljati o ravnovesju moči, ampak da je nujno odgovoriti na nove izzive in se odzivati z globalnimi mehanizmi.« Potrebujemo »univerzalna in učinkovita pravila« (42). »Vse to predpostavlja uvedbo novega postopka za proces odločanja«. Potrebujemo »prostore za pogovor, za posvetovanje, arbitražo, reševanje sporov, nadzor; skratka neke vrste večjo 'demokratizacijo' v globalni sferi, da bi izrazili in vključili različne razmere. Nobene koristi ne bo od podpiranja ustanov, ki varujejo pravice najmočnejših, ne da bi skrbeli za pravice vseh« (43).

Podnebne konference
V naslednjem poglavju Frančišek opisuje različne podnebne konference, ki so potekale do danes. Omenja konferenco v Parizu. Njen sporazum je začel veljati novembra 2016, toda »čeprav je bil obvezujoč, vse zahteve niso obvezne v strogem pomenu besede in nekatere med njimi puščajo prostor široki diskrecijski pravici« (47) in zato niso predvidene sankcije za nespoštovanje obveznosti. Manjkajo tudi učinkovita orodja za njegovo uveljavljanje, saj ne predvideva sankcij v pravem pomenu besede in ni učinkovitih orodij za zagotavljanje njegovega spoštovanja. In »še vedno se dela za vzpostavitev konkretnih postopkov nazora in zagotavljanje splošnih meril za primerjanje ciljev različnih držav« (48). Papež pokaže na razočaranje nad COP v Madridu in spomni, da je konferenca v Glasgowu ponovno sprožila pariške cilje s številnimi »spodbudami«, vendar pa »predlogi, katerih cilj je bil zagotoviti hiter in učinkovit prehod k alternativnim in manj onesnažujočim oblikam energije, niso uspeli prinesti napredka« (49). COP v Egiptu leta 2022 »je bil še en primer težavnosti pogajanj« in čeprav je ustvaril »vsaj nekaj napredka v utrditvi sistema financiranja za 'izgube in škodo' v državah, ki so jih najbolj prizadele podnebne nesreče« (51), je veliko točk s tem v zvezi ostalo »nedoločenih«. Mednarodna pogajanja »ne morejo bistveno napredovati zaradi stališč držav, ki dajejo prednost lastnim nacionalnim interesom pred globalnim skupnim dobrim. Tisti, ki trpijo posledice, ki jih mi skušamo prikriti, se bodo spomnili tega pomanjkanja vesti in odgovornosti« (52).

Kaj se pričakuje od COP v Dubaju?
Ob pogledu na COP28 Frančišek piše, da bi bilo za »reči, da če ne smemo ničesar pričakovati, bo šlo za samopoškodovanje, saj bi pomenilo vse človeštvo, zlasti pa najbolj revne, izpostaviti najhujšim vplivom podnebnih sprememb« (53). »Ne moremo se odpovedati sanjam, da bo COP28 prinesel odločilno pospešitev energetskega prehoda z učinkovitimi zavezami, ki jih bo mogoče stalno spremljati. Ta konferenca je lahko prelomnica« (54). Papež opaža, da »nujen prehod na čisto energijo … saj opuščanje fosilnih goriv ne poteka dovolj hitro. Posledično obstaja nevarnost, da bi se to, kar počnemo, razlagalo kot zgolj igra za odvračanje pozornosti« (55). Za težave ne moremo iskati samo tehničnih rešitev; »tvegamo, da bomo obtičali v logiki krpanja zadev … medtem ko se pravzaprav nadaljuje proces propadanja, ki ga še naprej poganjamo« (57).

Nehajmo smešiti okoljsko vprašanje
Papež Frančišek poziva h končanju »neodgovornega norčevanja, ki vprašanje predstavlja kot zgolj okoljsko, 'zeleno', romantično, pogosto osmešeno zaradi ekonomskih koristi. Priznajmo si končno, da gre za človeško in družbeno vprašanje v širšem smislu in na različnih ravneh. Zato se zahteva sodelovanje vseh.« V zvezi s protesti radikaliziranih skupin papež pravi, »da zasedajo praznino v družbi kot celoti, ki bi morala izvajati zdrav pritisk, saj mora vsaka družina misliti, da je v igri prihodnost njenih otrok« (58). Papež si želi, da bi se iz COP28 izoblikovale »obvezujoče oblike energetskega prehoda«, ki bodo učinkovite »zavezujoče in enostavno nadzorovane« (59). »Upamo, da bodo tisti, ki bodo nastopili, strategi, sposobni misliti na skupno dobro in na prihodnost svojih otrok, ne pa o priložnostnih koristih neke države ali podjetja. Naj s tem pokažejo plemenitost politike in ne njeno sramoto … Mogočnikom si upam ponoviti tole vprašanje: 'Zakaj hočete danes obdržati moč, ki se je bodo spominjali po njeni nesposobnosti, da bi posredovala, ko je bilo to nujno in potrebno storiti?'« (60).

Zavzetost, ki izhaja iz krščanske vere
Nazadnje papež spomni, da razlogi za to zavzetost izvirajo iz krščanske vere, spodbujajoč »brate in sestre drugih verstev, da storijo isto« (61). »Judovsko-krščanski pogled na svet podpira posebno in središčno vrednoto človeškega bitja sredi čudovitega koncerta vseh bitij.« »Vsa bitja v vesolju so združena z nevidnimi vezmi in tvorimo nekakšno vesoljno družino, vzvišeno občestvo, ki nas priganja k svetemu, ljubečemu in ponižnemu spoštovanju« (67). »To ni proizvod naše volje, saj ima drug izvor, ki leži v koreninah našega bitja, ker nas je Bog tako tesno združil s svetom, ki nas obdaja« (68). Pomembno je, piše Frančišek, da se spomnimo, da »ni trajnih sprememb brez kulturnih sprememb, brez dozorevanja načina življenja in družbenih prepričan. Kulturnih sprememb ni brez sprememb v ljudeh« (70). »Prizadevanja družin naj bi bila v smeri, da bi manj onesnaževale, zmanjšale količino odpadkov, pozorno trošile in s tem ustvarjale novo kulturo. Preprosto dejstvo spreminjanja osebnih, družinskih in skupnostnih navad« prispeva k »uresničevanju velikih procesov preobrazbe, ki delujejo iz globin družbe« (71). Papež svojo spodbudo zaključi z navedbo, »da so izpusti na prebivalca v Združenih državah približno dvakrat večji od izpustov na prebivalca Kitajske in sedemkrat večji glede na povprečje najrevnejših držav.« In zatrdi, da bi »obširna sprememba neodgovornega načina življenja, ki je povezan zahodnim modelom, imela pomemben dolgoročni učinek. Tako bomo z nepogrešljivimi političnimi odločitvami prišli na pot vzajemne skrbi« (72).

Sreda, 4. oktober 2023, 16:18