Papež Frančišek: Sveti Duh ustvarja harmonijo v stvarstvu, v Cerkvi in v naših srcih

Na binkoštno nedeljo je papež Frančišek vodil sveto mašo v baziliki sv. Petra, ki jo je daroval kardinal João Braz de Aviz. Sveti oče je med homilijo spregovoril o delovanju Svetega Duha, ki ga vidimo v treh okoliščinah: v svetu, ki ga je ustvaril, v Cerkvi in v naših srcih.

Papež Frančišek

Danes nam Božja Beseda kaže Svetega Duha v delovanju. Vidimo ga, kako deluje v treh okoliščinah: v svetu, ki ga je ustvaril, v Cerkvi in v naših srcih.

1. Najprej v svetu, ki ga je ustvaril, v stvarstvu. Sveti Duh deluje vse od začetka: »Pošlješ svoj dih, ustvarjena so,« smo molili s psalmom (Ps 104,30). On je namreč creator Spiritus (prim. sv. Avguštin, In Ps, XXXII,2,2), Duh stvarnik: tako ga Cerkev kliče že stoletja. Vendar se lahko vprašamo, kaj dela Duh pri stvarjenju sveta? Če vse izvira od Očeta, če je vse ustvarjeno po Sinu, kakšna je posebna vloga Duha? Veliki cerkveni oče sv. Bazilij je zapisal: »Če skušaš stvarjenju odtegniti Duha, se vse stvari pomešajo in njihovo življenje se kaže brez zakona, brez reda« (Spir., XVI,38). To je torej vloga Duha: On je tisti, ki v začetku in v vsakem času poskrbi, da stvari prehajajo iz nereda v red, iz razpršenosti v povezanost, iz zmede v harmonijo. Ta njegov način delovanja vidimo vedno v življenju Cerkve. Z eno besedo, on daje svetu harmonijo; na ta način »vodi tok časov in prenavlja obličje zemlje« (Veselje in upanje, 26; Ps 104,30). Prenavlja zemljo, toda pozor, ne s spreminjanjem resničnosti, ampak tako, da jo usklajuje; to je njegov način, kajti On je sam v sebi harmonija, Ipse harmonia est  je rekel cerkveni oče (sv. Bazilij, In Ps. 29,1).

Danes je v svetu veliko nesloge, veliko razdeljenosti. Vsi smo povezani, in vendar se počutimo med seboj razvezani, omamljeni od brezbrižnosti in izčrpani od osamljenosti. Toliko vojn, toliko spopadov: zlo, ki ga človek lahko stori, se zdi neverjetno! V resnici pa naše sovražnosti napaja duh delitve, hudič, čigar ime pomeni ravno »delilec«. Naše zlo, našo razpadanje predhaja in presega hudobni duh, »ki zapeljuje vesoljni svet« (Raz 12,9). Uživa v nasprotovanjih, v krivicah, v obrekovanju. To je njegovo veselje. Spričo zla nesloge naši napori za ustvarjanje harmonije ne zadoščajo. Zaradi tega Gospod na vrhuncu svoje velike noči, na vrhuncu odrešenja izlije na ustvarjeni svet svojega dobrega Duha, Svetega Duha, ki se zoperstavi duhu, ki ločuje, ker je harmonija, Duha edinosti, ki prinaša mir. Vsak dan ga kličimo nad naš svet, nad naše življenje in nad kakršno koli razdeljenost!

2. Poleg stvarstva ga vidimo na delu v Cerkvi, začenši z binkoštnim dnem. Bodimo pa pozorni, da Duh ne začne Cerkve tako, da bi izdal navodila in pravila skupnosti, ampak se spusti na vsakega apostola. Vsak prejme posebne milosti in različne karizme. Vsa ta številčnost različnih darov bi lahko povzročila zmedo, vendar Duh, tako kot v stvarstvu, rad ustvarja harmonijo ravno izhajajoč iz številčnosti. Njegova harmonija ni vsiljen in odobren red, ne; v Cerkvi je red, ki je »urejen glede na raznovrstnost darov Duha« (sv. Bazilij, Spir., XVI,39). Na binkošti se je namreč Sveti Duh spustil v številnih ognjenih jezikih: vsakomur da sposobnost, da govori druge jezike (prim. Apd 2,4) in slišati, kako njegov jezik govorijo drugi (prim. Apd 2,6-11). Ne ustvari torej za vse enakega jezika, ne izbriše razlik, kultur, ampak vse to usklajuje brez homologiranja, brez standardiziranja. To nam da misliti v tem trenutku, ko je skušnjava vračanja nazaj, ki skuša homologirati vse v navidezne stroke brez vsebine.

Ostanimo pri tem vidiku, pri Duhu, ki ne izhaja iz strukturiranega projekta, kakor bi storili mi, ki se potem pogosto razpršimo v svojih programih; ne, On začne s podarjanjem zastonjskih in preobilnih darov. Ob binkoštih, poudarja besedilo, so bili »vsi napolnjeni s Svetim Duhom« (Apd 2,4). Vsi napolnjeni, tako se začne življenje Cerkve. Ne z natančno razčlenjenim načrtom, ampak z doživljanjem iste Božje ljubezni. Duh tako ustvarja harmonijo, nas vabi, naj občutimo začudenje nad njegovo ljubeznijo in njegovimi darovi, ki so navzoči v drugih. Kot nam je dejal sv. Pavel: »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti […]V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo« (1 Kor 12,4.13). Vsakega brata in sestro v veri gledati kot del istega telesa, ki mu sam pripadam. To je harmoničen pogled Duha, to je pot, ki nam jo kaže!

In sinoda, ki je v teku, je – in mora biti – pot v skladu z Duhom. Ne parlament, da bi se sklicevali na pravice in potrebe v skladu z agendo sveta, ne priložnost, da bi šli tja, kamor piha veter, ampak priložnost, da smo poslušni vejanju Duha. Kajti v morju zgodovine Cerkev pluje samo z Njim, ki je »duša Cerkve« (sv. Pavel VI., Discorso al Sacro Collegio per gli Auguri onomastici, 21. junija 1976), srce sinodalnosti, motor evangelizacije. Brez Njega je Cerkev negibna, vera je samo nauk, morala samo dolžnost, pastorala samo delo. Večkrat slišimo tako imenovane mislece, teologe, ki nam dajejo hladne, matematične nauke,  ker tu notri manjka Duh. Z Njim pa je vera življenje, Gospodova ljubezen nas osvoji in ponovno se rodi upanje. Ponovno postavimo Svetega Duha v središče Cerkve, sicer naše srce ne bo gorelo od ljubezni do Jezusa, ampak do nas samih. Postavimo Duha na začetek in v srce sinodalnih del. Kajti »danes Cerkev potrebuje predvsem Njega! Vsak dan mu torej recimo: pridi, pridi!« (prim. prav tam., Udienza generale, 29 novembre 1972). In hodimo skupaj, ker Duh, tako kot ob binkoštih, rad pride, ko so »zbrani vsi skupaj« (prim. Apd 2,1). Da, da bi se pokazal svetu, je izbral trenutek in kraj, ko so bili vsi skupaj. Da bi bilo Božje ljudstvo napolnjeno z Duhom, mora torej hoditi skupaj, uresničevati sinodo. Tako se v Cerkvi obnavlja harmonija, ko hodimo skupaj z Duhom v središču. Bratje in sestre, gradimo harmonijo v Cerkvi!

3. Končno Duh ustvarja harmonijo v naših srcih. To vidimo v evangelijih, kjer Jezus v večeru velike noči dihne v učence in pravi: »Prejmite Svetega Duha« (Jn 20,22). Daje ga iz čisto določenega namena: da bi odpuščali grehe, da bi spravljali duhove, da bi prinašali harmonijo srcem, ki jih trga zlo, ki jih razbijajo rane, ki jih razkraja občutek krivde. Samo Duh prinaša skladnost v srce, saj je On tisti, ki ustvarja »zaupnost z Bogom« (sv. Bazilij, Spir., XIX,49). Če želimo skladnost, iščimo Njega, ne posvetnih dopolnil. Vsak dan kličimo Svetega Duha, vsak dan začnimo z molitvijo k Njemu, bodimo Mu poslušni!

In danes, na njegov praznik, se vprašajmo: sem poslušen harmoniji Duha? Ali pa zasledujem svoje načrte, svoje ideje, ne da bi se Mu pustil oblikovati, ne da bi dovolil, da me spremeni? Moje življenje vere se pusti podučiti Duhu ali pa je trmasto? Trmasto ob črki, trmasto ob tako imenovanih naukih, ki so samo hladen izraz nekega življenja? Sem prenagljen v sodbah, kažem s prstom in zaloputnem vrata drugim pred obrazom, in se imam za žrtev vseh in vsega? Ali pa sprejemam njegovo harmonično ustvarjalno moč, sprejemam »milost celote«, ki jo navdihuje, njegovo odpuščanje, ki daje mir? In s svoje strani odpuščam? Odpuščanje je namreč napravljanje prostora, da pride Sveti Duh. Pospešujem spravo in ustvarjam občestvo ali pa vedno iščem, vtikam nos tam, kjer so težave, da bi obrekoval, ločeval, uničeval. Odpuščam, pospešujem spravo, ustvarjam občestvo? Če je svet razdeljen, če se Cerkev polarizira, če je srce razbito, ne izgubljajmo časa s kritiziranjem drugih in z jezo nad samim seboj, ampak kličimo Duha, ki je sposoben razrešiti te stvari.

Sveti Duh, Jezusov in Očetov Duh, neizčrpni vir harmonije, izročamo ti svet, posvečamo ti Cerkev in svoja srca. Pridi Duh stvarnik, harmonija človeštva, prenovi obličje zemlje. Pridi, Dar darov, harmonija Cerkve, združi nas v Sebi. Pridi, Duh odpuščanja, harmonija srca, spremeni nas, kakor Ti znaš, po Mariji.

Nedelja, 28. maj 2023, 11:34