Tkanje sveta. Papež v spremni besedi: Vrniti se k umetnosti pripovedovanja zgodb

Na knjižne police prihaja knjiga z naslovom Tkanje sveta (La Tessitura del Mondo), h kateri je spremno besedo napisal papež Frančišek. Gre za zbirko besedil, ki jih je na temo »pripovedovanje kot pot rešitve« prispevalo 44 priznanih osebnosti, med njimi pisatelji, umetniki, teologi in novinarji.

Andreja Červek – Vatikan

Knjigo s podnaslovom »Večglasen dialog s pomembnimi protagonisti kulture o pripovedovanju kot poti rešitve« je uredil Andrea Monda, direktor vatikanskega časnika L'Osservatore Romano. Začne se s papeževo poslanico za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja 2020, v središču katere je bilo pripovedovanje in pomen tkanja pripovedi, kar pripelje tako do tkanin kot do tekstov. Ostalih 44 tekstov oziroma besedil so razmišljanja o poslanici, ki jih je takoj po izdaji na svojih straneh objavljal L'Osservatore Romano.

V spremni besedi sveti oče o strukturi knjige zapiše, »da je na začetku ponujeno sporočilo; to sporočilo se razdeli in ponudi nekaj ljudem, ki se mu pustijo izzvati in to sporočilo s svojim prispevkom obogatijo; avtor sporočila prebere vse te prispevke in ponovno ponudi nov razmislek, ki je zaradi prispevka vseh bogatejši od prvotnega; nazadnje bralec te knjige vstopi

 v ta dialog in ga nadaljuje v svojem vsakdanjem življenju«.

Pripovedovanje in poslušanje

Pri zgodbah je pomembno pripovedovanje, a morda je še pomembnejše poslušanje. Po papeževih besedah je knjiga »poročilo o dialogu, ki se ne konča na zadnji strani in katerega središče je poslušanje. Tudi tiho poslušanje. Beseda in tišina skupaj.« O tem govori prispevek Massima Grilla z naslovom »Govoriš, tudi ko molčiš«.

Papež izpostavi, da je knjiga s svojim izborom »lepa ravno zaradi svobode in raznolikosti pristopov in zornih kotov«, zatem pa spregovori o treh temah: pripovedovanju zgodb kot tkanju, tišini in skrivnosti ter sočutju.

Tkanje zgodb

Tkanje je prvi vidik, na katerega se osredotoča večina avtorjev. Nekateri poudarjajo vlogo žensk, kot Marcelo Figueroa, drugi pa »prilagodljivost« tkanja zgodb, »ki lahko vključuje vedno nove situacije in vedno nove naslovnike« (J. P. Sonnet). Spet drugi, kot je Antonella Lumini, se osredotočajo na »magmatično« konsistenco zgodb, ki kljub temu »živijo«, se »držijo« in imajo svoj tok, »kot vode pri izviru reke, ki se nato izlivajo v morje«.

Skrivnost

Tema skrivnosti, ki sestopa kot občutek za mejo, a tudi kot »magičnost«, ki poseže v trenutku pesniškega navdiha, je navzoča od prvega besedila dalje, ki pripada arhitektu Renzu Pianu, ki zapiše, da »nas vse ljudi združuje zavest o skrivnosti, ki nas presega, nas prekaša. In to je povezano tudi s poezijo.«

Občutek skrivnosti odpira za presežno, za duhovno, versko razsežnost. Donna Tartt ugotavlja, da so zgodbe »morda bolj platno za jadra, ki jih dvigujemo, da bi ujeli božanski dih. Misli drugih ljudi v nas zaživijo nenavadno življenje, zato je literatura najbolj duhovna umetnost med vsemi in zagotovo najbolj preobražajoča. Kot noben drug način komuniciranja lahko zgodba spremeni naš način razmišljanja, v dobrem in slabem [...] starodavne in sodobne kulture so zgodbe vedno imele za čarobne – in nevarne – z razlogom: kajti zgodbo lahko poslušate in na njenem koncu postanete popolnoma drugačen človek.«

Sočutje

Papež tako pride še do tretjega vidika, to je sočutje, ki je prav tako prisotno v mnogih pripovedih v knjigi. Predvsem pisateljica Marylinne Robinson – ki se spominja zgodb in pesmi, ki ji jih je brala mama –, razmišlja o sočutju, ki je v najširšem smislu »v življenju duše človeški ekvivalent božanske milosti«. Dodaja, da »zgodovina dokazuje, kako zelo so pripovedi pomembne za skupnosti«. Literatura je tako povezana s sočutjem, to pa vodi do preobrazbe, ki se zgodi v vsaki izkušnji pisanja in branja, in to na dvoumen, ambivalenten in zato tvegan način: pripovedovanje zgodb lahko sproži tudi negativno, manipulativno in uničujočo silo.

Poleg bližine in nežnosti je sočutje tudi ena od lastnosti Božjega stila, nadaljuje sveti oče. »Gre torej za mogočno silo, ki je ni mogoče omejiti zgolj na notranji, intimni vidik, saj ima tudi očitno javno, družbeno razsežnost, zaradi česar se pripoved pokaže kot sila spomina, torej kot varuh preteklosti, a prav zato tudi kot kvas preobrazbe za prihodnost. Sočutje najde svojo najbolj značilno podobo v liku dobrega Samarijana, o katerem pripoveduje 10. poglavje Lukovega evangelija. Ta človek se usmili ranjenca in mu ne ponudi le oskrbe in zdravljenja, temveč mu z njima ponudi še eno pripoved o njegovem življenju, ki je bilo z njegovim dejanjem odkupljeno teme. Sočutje spremeni življenje obeh protagonistov, kar velja za vsakega človeka in vsako skupnost.«

Pripovedovanje zgodb kot gradnja mostov

Sveti oče še spomni, da je 44 besedil bilo napisanih v času pandemije (izhajala so od februarja do oktobra 2020), zato je zaznati »pomembnost in nujnost vrnitve k najstarodavnejši in najbolj človeški dejavnosti: umetnosti pripovedovanja zgodb, torej k gradnji mostov, ki lahko povežejo žive in mrtve, da bi nas skozi stoletja in generacije vodile v prihodnost, ki jo moramo graditi, tkati skupaj«.

Četrtek, 26. maj 2022, 14:10