V tem trenutku se v svetu dogaja veliko vojn, ki povzročajo neizmerne bolečine, nedolžne žrtve, zlasti med otroki V tem trenutku se v svetu dogaja veliko vojn, ki povzročajo neizmerne bolečine, nedolžne žrtve, zlasti med otroki 

Papež Frančišek: Vojna je bogokletje, nehajmo jo hraniti!

V sredo, 13. aprila 2022, je v kioskih skupaj z dnevnikom Corriere della Sera in v knjigarnah izšla knjiga papeža Frančiška: »Proti vojni. Pogum za gradnjo miru«, ki predstavlja dialog kot politično umetnost, obrtniško gradnjo miru in razorožitev kot strateško odločitev. Objavljamo uvod.

FRANČIŠEK

Uvod v knjigo: Proti vojni. Pogum za gradnjo miru

Pred letom dni sem se na svojem romanju v izmučeni Irak lahko od blizu spoznal katastrofo, ki jo povzročijo vojna, bratomorno nasilje in terorizem. Videl sem ruševine hiš in rane src, pa tudi semena upanja za preporod. Takrat si nikoli ne bi predstavljal, da bom leto dni pozneje doživel izbruh spopada v Evropi. Od samega začetka svoje službe rimskega škofa sem govoril o tretji svetovni vojni, češ da jo že doživljamo, čeprav je še v koščkih. Ti koščki so postajali vedno večji, ko so se zraščali med seboj … V tem trenutku se v svetu dogaja veliko vojn, ki povzročajo neizmerne bolečine, nedolžne žrtve, zlasti med otroki. Vojne, ki povzročajo beg milijonov ljudi, ki so prisiljeni zapustiti svojo zemljo, svoje domove, svoja porušena mesta, da si rešijo življenje. Veliko je pozabljenih vojn, ki se od časa do časa pojavijo pred našimi nepozornimi očmi.

Te vojne so se nam zdele »oddaljene«. Dokler sedaj skoraj nenadoma ni izbruhnila vojna blizu nas. Ukrajina je bila napadena. V spopadu je bilo žal prizadetih veliko nedolžnih civilistov, veliko žensk, veliko otrok, veliko starejših, ki so bili prisiljeni živeti v zatočiščih, izkopanih v zemljino telo, da bi pobegnili pred bombami, z družinami, ki se ločujejo, ker možje, očetje, dedje ostajajo, da se borijo, medtem ko žene, matere in babice iščejo zatočišče po dolgih potovanjih upanja in prečkajo mejo v iskanju gostoljubja v drugih državah, ki jih z veličino srca sprejemajo.

Pred grozljivimi podobami, ki jih vidimo vsak dan, pred krikom otrok in žensk, ne moremo drugače, kot da zakričimo: »Ustavite se!« Vojna ni rešitev, vojna je norost, vojna je pošast, vojna je rak, ki se hrani s tem, da žre vse! Še več, vojna je bogokletje, ki skazi tisto, kar je najbolj dragocenega na naši zemlji, človeško življenje, nedolžnost najmanjših, lepoto stvarstva.

Da, vojna je bogokletje! Ne morem, da ne bi spomnil na prošnjo, s katero je leta 1962 sv. Janez XXIII. prosil mogočnike svojega časa, naj ustavijo vojno zaostrovanje, ki bi lahko svet potegnilo v brezno jedrskega spopada. Ne morem pozabiti, s kakšno močjo je sv. Pavel VI. leta 1965 v govoru Generalni skupščini Združenih narodov rekel: »Nikoli več vojne! Nikoli več vojne!« Ali pa toliki pozivi k miru sv. Janeza Pavla II., ki je leta 1991 vojno opredelil kot »pustolovščino brez vrnitve.«

Vojna, ki jo doživljamo, je še eno barbarstvo in mi imamo žal kratek spomin. Da, kajti če bi imeli spomin, bi se spominjali, kaj so nam pripovedovali naši stari starši in naši starši, in čutili bi potrebo po miru, tako kot naša pljuča potrebujejo kisik. Vojna vse sprevrže, je čista norost. Njen edini cilj je uničenje; razvija se in raste prav skozi uničevanje in če bi imeli spomin, ne bi trošili desetine, stotine milijard za ponovno oboroževanje, za opremljanje z vedno bolj izpopolnjenim orožjem, za povečanje trga in trgovine z orožjem, ki na koncu ubija otroke, ženske, stare ljudi. 1981 milijard dolarjev na leto gre za orožje po izračunih pomembnega študijskega središča v Stockholmu. Beleži dramatičnih +2,6 odstotka ravno v drugem letu pandemije, ko bi se morali vsi naši napori osredotočiti na globalno zdravje in na reševanje človeških življenj pred virusom.

Če bi imeli spomin, bi vedeli, da je treba vojno, preden pride na fronto, ustaviti v srcih. Sovraštvo moramo izkoreniniti iz src, preden bo prepozno. In da bi to storili, potrebujemo dialog, pogajanja, poslušanje, diplomatsko sposobnost in ustvarjalnost, daljnovidno politiko, ki je sposobna zgraditi nov sistem sobivanja, ki ne bo več temeljil na orožju, na moči orožja, na zastraševanju.

Vsaka vojna pomeni ne le poraz politike, ampak tudi sramotno vdajo pred silami zla. Novembra 2019 sem v Hirošimi, mestu simbolu druge svetovne vojne, katerega prebivalci so bili skupaj s prebivalci Nagasakija pomorjeni z dvema jedrskima bombama, poudaril, da je uporaba jedrske energije v vojne namene danes bolj kot kadarkoli zločin ne samo proti človeku in njegovemu dostojanstvu, ampak proti vsaki možnosti za prihodnost v našem skupnem domu. Uporaba jedrske energije v vojne namene je nemoralna, tako kot je na enak način nemoralno posedovanje jedrskega orožja.

Kdo bi si mogel predstavljati, da se bo manj kot tri leta pozneje prikazal fantom jedrske vojne v Evropi? Tako smo se korak za korakom napotili proti katastrofi. Kos za kosom svet tvega, da bo postal prizorišče ene same tretje svetovne vojne. Bližamo se ji, kot bi bila neizogibna. Vendar moramo na vso moč ponoviti: ne, ni neizogibna! Ne, vojna ni neizogibna! Ko pustimo, da nas požre pošast, ki jo predstavlja vojna. Ko tej pošasti dovolimo, da dvigne glavo in vodi naša dejanja, izgubimo vsi, uničujemo Božje ustvarjenine, zagrešimo bogokletje in pripravljamo mrtvo prihodnost našim otrokom in vnukom. Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti, nasilje so razlogi, ki spodbujajo odločitev za vojno, in te razloge pogosto opravičuje vojna ideologija, ki pozablja na neizmerno dostojanstvo človeškega življenja, vsakega človeškega življenja, in na spoštovanje in skrb, ki mu ju dolgujemo.

Ob podobah smrti, ki prihajajo iz Ukrajine, je težko upati. In vendar so znamenja upanja. Na milijone ljudi je, ki se ne potegujejo za vojno in je ne opravičujejo, ampak zahtevajo mir. Na milijone mladih je, ki nas prosijo, naj naredimo vse, kar je mogoče in kar je nemogoče, da bi zaustavili vojno, da bi ustavili vojne. Predvsem z mislijo nanje, na mlade in otroke, moramo skupaj ponavljati: nikoli več vojne. In skupaj si moramo prizadevati za gradnjo sveta, ki bo bolj miren, ker bo bolj pravičen, na katerem bo zmagoval mir, ne norost vojne; pravičnost in ne krivičnost vojne; vzajemno odpuščanje in ne sovraštvo, ki deli in zaradi katerega v drugem, drugačnem od nas, vidimo sovražnika.

Z veseljem tukaj navajam italijanskega dušnega pastirja, častitljivega Tonina Bella, škofa v Molfetta-Ruvo-Giovinazzo-Terlizzi v Apuliji, neutrudnega preroka miru, ki je rad ponavljal: konflikti in vse vojne »imajo svoje korenine v zatemnitvi obrazov.« Ko izbrišemo obraz drugega, lahko začnemo prasketati s hrupom orožja. Ko imamo drugega, njegov obraz in njegovo bolečino pred očmi, nam ni dovoljeno z nasiljem iznakaziti njegovega dostojanstva.

V okrožnici Fratelli tutti sem predlagal, da bi denar, ki se vlaga v orožje in za druge vojaške stroške, uporabili za oblikovanje svetovnega sklada, ki naj bi dokončno odpravil lakoto in spodbujal razvoj najbolj revnih držav, tako da se njihovi prebivalci ne bi zatekali k nasilnim ali varljivim rešitvam in ne bi bili prisiljeni zapuščati svojih držav zaradi iskanja bolj dostojanstvenega življenja. Tudi danes ponavljam ta predlog, še posebej danes. Ker je treba ustaviti vojno, ker je treba ustaviti vojne, in ustavile se bodo le, če jih bomo nehali »hraniti«.

Sreda, 13. april 2022, 19:24