Zadnja kateheza o sv. Jožefu, zavetniku vesoljne Cerkve: Varujmo Cerkev in drug drugega

Kateheze o svetem Jožefu, zavetniku vesoljne Cerkve, je papež sklenil s povabilom, naj po njegovem zgledu varujemo drug drugega in Cerkev. Spodbudil je, naj se v najtežjih trenutkih svojega življenja zatečemo k priprošnji svetega Jožefa.

Andreja Červek - Vatikan

Papež Frančišek je med splošno avdienco, 16. februarja, sklenil cikel katehez o svetem Jožefu. Kot je dejal, dopolnjujejo apostolsko pismo Patris corde, ki je bilo napisano ob 150-letnici razglasitve svetega Jožefa za zavetnika katoliške Cerkve. In ravno o tem vidiku je papež govoril pri zadnji, dvanajsti katehezi ter izpostavil, da je bil Jožef glavni varuh Jezusa in Marije.

Tudi kristjani smo poklicani, da varujemo. Biti kristjan pomeni »varovati življenje, svoje življenje in življenje drugih, življenje Cerkve«. Vprašati se je treba, »ali v globini svojega srca ljubimo Cerkev, kakršna je«. Papež je spodbudil, naj se v najtežjih trenutkih svojega življenja in življenja naših skupnosti zatečemo k priprošnji svetega Jožefa. Katehezo je sklenil s skupno molitvijo k svetemu Jožefu, ki so jo udeleženci splošne avdience v dvorani Pavla VI. več jezikih prejeli na podobicah.

 Podobica z molitvijo k sv. Jožefu, ki so jo prejeli udeleženci splošne avdience
Podobica z molitvijo k sv. Jožefu, ki so jo prejeli udeleženci splošne avdience

Svetopisemski odlomek: Mt 2,13-15

Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina.

Kateheza: Sveti Jožef, zavetnik vesoljne Cerkve

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes zaključujemo cikel katehez o liku svetega Jožefa. Te kateheze dopolnjujejo apostolsko pismo Patris corde, ki je bilo napisano ob 150. obletnici razglasitve svetega Jožefa za zavetnika katoliške Cerkve s strani blaženega Pija IX. Toda kaj pomeni ta naziv? Kaj pomeni, da je sveti Jožef »zavetnik Cerkve«? O tem bi danes želel z vami premišljevati.

Tudi v tem primeru nam evangeliji nudijo najbolj pravilen ključ za branje. Na koncu vsakega dogodka, kjer vidimo Jožefa kot protagonista, evangelij doda, da vzame dete in njegovo mater ter stori, kar mu je naročil Bog (prim. Mt 1,24; 2,14.21). Tako izstopa dejstvo, da je Jožefova naloga zaščititi Jezusa in Marijo. On je njun glavni varuh: »Dejansko sta Jezus in njegova mati Marija najdragocenejši zaklad naše vere« (Patris corde, 5). Ta zaklad varuje sveti Jožef.

V odrešenjskem načrtu se ne more ločiti Sina od Matere, od nje, ki je »napredovala na romanju vere in zvesto ohranila svojo povezanost s Sinom vse do križa« (Lumen gentium, 58), kot nas spominja drugi vatikanski koncil.

Jezus, Marija in Jožef so v določenem smislu prvobitno jedro Cerkve.  Jezus je Človek in Bog. Marija, prva učenka, je Mati. In Jožef je varuh. In tudi mi »se moramo stalno spraševati, če z vsemi svojimi močmi varujemo Jezusa in Marijo, ki sta skrivnostno zaupana naši odgovornosti, naši skrbi, našemu varstvu« (Patris corde, 5). Tukaj imamo zelo lepo potezo krščanske poklicanosti: varovati. Varovati življenje, varovati človeški razvoj, varovati človeški um, varovati človeško srce, varovati človeško delo ... Lahko rečemo, da je kristjan kakor sveti Jožef: mora varovati. Biti kristjan ne pomeni samo prejeti vero, izpovedovati vero, ampak varovati življenje, svoje življenje in življenje drugih, življenje Cerkve. Sin Vsemogočnega je prišel na svet v stanju velike slabotnosti. Jezus se je rodil takšen: slaboten. Želel je, da bi se ga branilo, ščitilo, negovalo. Bog je zaupal v Jožefa, kot je to storila tudi Marija, ki je v njem našla ženina, ki jo je ljubil in spoštoval ter vedno skrbel zanjo in za Otroka. »V tem smislu ni mogoče, da sveti Jožef ne bi bil varuh Cerkve, saj je Cerkev podaljšanje Kristusovega telesa v zgodovini, istočasno pa materinstvo Cerkve predstavlja Marijino materinstvo. Ko Jožef še naprej varuje Cerkev, še naprej varuje Dete in njegovo mater, pa tudi mi, ko ljubimo Cerkev, še naprej ljubimo Dete in njegovo mater« (Patris corde, 5).

Ta Otrok je tisti, ki bo rekel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Zato je vsaka oseba, ki je lačna in žejna, vsak tujec, vsak migrant, vsak človek brez obleke, vsak bolnik, vsak zapornik »Otrok«, ki ga varuje Jožef. Povabljeni smo, da varujemo te ljudi, te naše brate in sestre, kakor je do storil Jožef. Zato ga kličemo kot zavetnika vseh

 potrebnih pomoči, izgnanih, žalostnih in tudi umirajočih – o čemer smo govorili prejšnjo sredo. In tudi mi se moramo od Jožefa naučiti »varovati« te dobrine: ljubiti Otroka in njegovo mater, ljubiti zakramente in Božje ljudstvo, ljubiti uboge in našo župnijo. Vsaka od teh stvarnosti je vedno Dete in njegova mati (prim. Patris corde, 5). Mi moramo varovati, ker s tem varujemo Jezusa, kakor je to storil Jožef.

Danes je običajno, da se vsak dan kritizira Cerkev, izpostavlja njeno nedoslednost – veliko je je, izpostavlja grehe, ki so v resnici naše nedoslednosti, naše grehe, saj je Cerkev od vedno ljudstvo grešnikov, ki se srečujejo z Božjim usmiljenjem. Vprašajmo se, ali v globini svojega srca ljubimo Cerkev, kakršna je. Božje ljudstvo na poti, z mnogimi pomanjkljivostmi, a z veliko volje, da bi služili in ljubili Boga. Dejansko nas edino ljubezen naredi sposobne, da v polnosti in nepristransko govorimo resnico; da povemo, kaj je narobe, a tudi prepoznamo vso dobroto in svetost, ki sta v njej navzoči, začenši ravno z Jezusom in Marijo. Ljubiti Cerkev, varovati Cerkev in hoditi s Cerkvijo. Vendar pa Cerkev ni tista skupinica, ki je blizu duhovnika in vsem komandira. Cerkev smo vsi, vsi. Na poti. Varovati drug drugega, varovati se od blizu. To je dobro vprašanje: ko imam s kom težave, ali ga poskušam varovati ali pa ga takoj obsodim, o njem slabo govorim, ga uničujem. Varovati, varovati.

Dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da prosite za priprošnjo svetega Jožefa ravno v najtežjih trenutkih svojega življenja in življenja vaših skupnosti. Kjer naše napake postanejo pohujšanje, prosimo svetega Jožefa, da bi imeli pogum za resnico, prosili za odpuščanje in ponižno začeli znova. Kjer preganjanje preprečuje, da bi se oznanjal evangelij, prosimo svetega Jožefa za moč in potrpežljivost, da bi iz ljubezni do evangelija znali prenašali nasilje in trpljenje. Kjer primanjkuje materialnih in človeških virov in zato doživljamo revščino, zlasti kadar smo poklicani služiti zadnjim, nezaščitenim, sirotam, bolnikom in družbeno odvrženim, prosimo svetega Jožefa, naj bo za nas Previdnost. Koliko svetnikov se je obračalo nanj! Koliko ljudi v zgodovini Cerkve je v njem našlo zavetnika, varuha, očeta!

Posnemajmo njihov zgled in v ta namen danes vsi skupaj molimo k svetemu Jožefu z molitvijo, ki sem jo umestil na konec pisma Patris corde, ter mu zaupajmo svoje namene in na poseben način Cerkev, ki trpi in je v preizkušnji.

Pozdravljen, Odrešenikov varuh
in ženin Device Marije.
Tebi je Bog zaupal svojega Sina;
vate je Marija položila svoje zaupanje;
s teboj je Kristus postal človek.
Blaženi Jožef, tudi za nas se pokaži očetovski,
vodi nas na poti življenja.
Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum,
ter brani nas vsakega zla.
Amen.

Photogallery

Sreda, 16. februar 2022, 13:25

Zadnje avdience

Preberite vse >