Papeževo pismo generalnemu opatu premostratencev ob 900-letnici opatije Prémontré
Papež Frančišek
Spoštovanemu patru Jozefu Woutersu,
generalnemu opatu regularnih kanonikov premostratencev
Izvedel sem veselo novico, da ste napovedali jubilej za obhajanje 900-letnice opatije Prémontré, ki jo je ustanovil sv. Norbert, in začetka prve skupnosti, iz katere je nastal red regularnih kanonikov premostratencev.
Sv. Norberta imamo upravičeno za enega najbolj marljivih tvorcev gregorijanske reforme. Rojen je bil okoli leta 1075. Po cerkvenih študijih je postal kanonik kapitlja v Xantenu, po zaslugi tedanjega Kölnskega škofa Friderika pa je postal del dvora cesarja Henrika V. Tako je bil Norbert hitro vključen v dogodke, ki so zaznamovali začetek 12. stoletja. Medtem ko so si cesar in knezi zahtevali, da bi osebno posredovali pri imenovanju škofov in opatov, pri čemer bi dajali prednost ljudem, ki so jim bili všeč, pa je znotraj Cerkve rastla nova občutljivost za zahteve evangelija in za poslanstvo, ki je lastno kleru. Ni manjkalo od Boga navdihnjenih mož in žena, ki so začeli postavljati pod vprašaj zveze služabnikov Cerkve s čisto posvetnimi zadevami. Norbert je bil eden izmed njih.
Ko je moral leta 1115 na vrhuncu investiturnega boja zavzeti stališče med papežem in cesarjem, je sledil škofu Frideriku iz Kölna in začel duhovno pot, ki naj bi ga po dolgem procesu razločevanja pripeljala do pristnega spreobrnjenja. Norbert se je odpovedal dvornemu življenju in se odločil, da bo hodil solo Christo duce v slogu življenja, ki se je navdihovalo v slogu življenja apostolov. Istega dne je bil posvečen v diakona in duhovnika. Odložil je dvorna oblačila in oblekel spokorno obleko. Najprej je skušal prepričati svoje brate v kapitlju Xantenu, da bi sprejeli nov način življenja, ki bi bil bliže zahtevam evangelija, a zaman. Zato se je Norbert odločil, da se bo posvetoval z različnimi duhovnimi svetovalci: benediktinskim opatom Conom iz Siegburga, z eremitom Ludolfom, v Rolducu pa je spoznal skupnost prenovljenih regularnih kanonikov, ki so zasnovani na Pravilu sv. Avguština. Tako je tudi sam začel oznanjati pokoro in spreobrnjenje in živeti življenje molitve in mrtvičenja; in pogosto, če ne kar vsak dan, je – kar v tistem času ni bilo običajno – obhajal evharistijo.
Skupnosti vašega reda so sprejele to dediščino in že devet stoletij opravljajo poslanstvo v duhu Pravila sv. Avguština, v zvestobi premišljevanju in oznanjevanju evangelija, zajemajo pa v evharistični skrivnosti, ki je vir in višek življenja Cerkve.
Zaradi tega načina življenja so Norberta vedno bolj kritizirali: živel je kot asketski puščavnik in še vedno prejemal dohodek, do katerega je imel pravico kot kanonik; pridigal je, toda po čigavem pooblastilu? Zaradi teh pritiskov se je Norbert odločil za popotno življenje. Po navdihu poslanstva Jezusovih učencev se je podal na pot in prišel v Saint Gilles v Provansi. Hodil je peš, z eno samo obleko, plaščem in palico. S seboj je vedno nosil vse potrebno za obhajanje evharistije, spremljala pa sta ga dva romarska tovariša. V Saint Gillesu je srečal papeža Gelazija II., ki ga je pooblastil, da deluje kot apostolski pridigar. Bolj kot kdaj koli, dragi brat, je danes potrebno oznanjevanje veselega oznanila in od vseh, zlasti pa od duhovnikov, zahteva velikodušno zavzetost in še močnejšo skladnost med oznanjenim sporočilom ter osebnim in skupnim življenjem.
Od spreobrnjenja naprej je bil Norbert vse življenje zvest služabnik evangelija in ljubeč sin Cerkve, pokoren papežu. Da bi dobil potrditev svojega statusa pridigarja in da bi srečal novega papeža Kalista II., ki je bil izvoljen leta 1119, se je vrnil na sever Francije, kjer je srečal svojega prijatelja iz otroštva, škofa Bucharda v Cambraiu, ki se je čudil spremembam v njegovem načinu življenja. Ob tej priliki je Norbert spoznal Huga iz Fossesa, kaplana škofa iz Cambraia. Tudi Hugo je iskal življenje, ki bi se bolj prilegalo evangeliju in je v tem srečanju spoznal dar Božje previdnosti. Z dovoljenjem svojega škofa je Hugo postal Norbertov tovariš in mu sledil. Pozneje je postal prvi opat Prémontréja.
Norbertovi življenjepisi pripovedujejo, kako je ob poti ozdravljal bolnike, izganjal hude duhove in uspel pomiriti starodavna krvna maščevanja med plemiškimi družinami. Te pomiritve so prinesle mir na področja, kjer so ljudje zelo trpeli zaradi nenehnih lokalnih vojn. Zato Norbert velja za apostola miru. V imenu Kristusove ljubezni je vršil Božje delo. Starodavni avtorji vztrajajo, da se je vedno zbral v molitvi, preden se je nameril, da bo posredoval v prid sprave in ponovno vzpostavil mir; in da je bil vedno zvest obhajanju evharistije, da bi srečal Gospoda, čigar delo je hotel izvršiti.
Ko se je Norbert odpravil v Reims, da bi ga sprejel Kalist II., je srečal Bartolomeja, škofa v Laonu, ki je sklenil, da ga bo sprejel v svojo škofijo. S tem namenom mu je ponudil več različnih krajev, kjer bi se lahko naselil. Bilo je leta 1120 in Norbert je izbral dolino Prémontré. Tukaj je zbral skupino privržencev, s katero je začel intenziven pogovor o naravi njihove nastajajoče skupnosti. Ker jih je bilo veliko izmed njih kanonikov, kakor je bil kanonik on sam, so v božični noči leta 1121 vsi naredili kanoniško zaobljubo po Pravilu sv. Avguština in ta datum označuje ustanovitev premostratenške skupnosti. Ta zaobljuba znotraj velikega gregorijanskega kanoniškega gibanja je bila potrditev in poglobitev njihove prvotne zaveze. Dragi brat, takšen je tudi pomen vaše zaobljube, ki vzpostavlja močno vez med vsakim članom skupnosti in njegovo lastno delno Cerkvijo. In v tej zaobljubi je zakoreninjeno tudi poslanstvo molitve za in s celotno Cerkvijo.
Od samega začetka je bil Prémontré zelo privlačen. Številni možje in žene so se pridružili skupnosti kanonikov, ki je nameravala odražati nastajajočo Cerkev, kakor jo opisujejo Apostolska dela. Goreče začetno navdušenje se je izoblikovalo v strogo redovno življenje, katerega sestavni del sta bili gostoljubnost ter skrb za uboge in romarje. Od začetka so premostratenci kazali veliko zavzetost za ljudi izven skupnosti in jih radi sprejemali. Tako so hitro nastajale nove skupnosti, ki so sledile načinu življenja sv. Norberta; pa tudi že obstoječe skupnosti, ki so prosile, da bi se združile s skupnostjo v Prémontréju.
Dragi sinovi sv. Norberta, vedno ohranite to odprtost srca, ki zna odpreti tudi vrata hiše, da sprejme tistega, ki išče duhovnega svetovalca, ki prosi za materialno pomoč, ki želi z vami deliti vašo molitev. Vaše bogoslužje naj bo vedno »kanonično«, se pravi hvalnica Bogu za ljudstvo in z ljudstvom.
Norbertova močna povezanost z evharistijo je še vedno vir navdiha za vaše apostolsko življenje. Leta 1124 se je na prošnjo škofa iz Cambraia podal v Antwerpen, kjer se je znašel pred posledicami »viharja«, ki so jih prej povzročili Tanchelmo in njegovi privrženci, ki so zanikali veljavnost zakramentov, zlasti evharistije, ki bi jih obhajali priležniški duhovniki. Norbert je ovrgel to krivoverstvo in zaradi te epizode so ga med katoliško reformo imeli za apostola evharistije. Norbert, ki je bil zgled vere za vse, zlasti pa za duhovnike, je moč vedno zajemal iz obhajanja evharistije, zlasti še v kriznih razmerah ali pred težkimi nalogami.
Nekaj let po ustanovitvi Prémontréja, ko je leta 1126 Norbert postal škof v Magdeburgu, mu je papež Honorij II. odobril njegov načrt življenja, ki ga po Pravilu sv. Avguština vršijo v skupnostih pod njegovim vodstvom. Norbert se ni nikdar več vrnil v Prémontré, ampak je ustanovil različne skupnosti kanonikov v svojem škofijskem mestu; nekatere od njih so se ukvarjale z evangelizacijo okoliškega področja. Kot nadškof je ostal zvest svojemu začetnemu evangeljskemu navdihu in podpiral papeža v sporih s cesarjem. Prizadeval si je, da bi vzpostavil dobre odnose med obema, čeprav je ohranjal načelo svobode pri imenovanju cerkvenih služb.
Leta 1128 se je Norbert odpovedal odgovornosti za skupnosti pod njegovim vodstvom. Postale so opatije pod vodstvom njihovega opata. Huho iz Fossesa je takrat postal prvi opat Opatije v Prémontréju in uspelo mu je združiti vedno večje število skupnosti v okviru reda, ki je imel lastne statute, generalni kapitelj pa kot najvišjo oblast.
Po devetih stoletjih se zahvaljujemo za gibanje, ki ga je začel sv. Norbert, ki se je znal učiti iz obstoječih preizkušenih meniških struktur, vendar je ohranjal jasno identiteto članov svojega reda kot regularnih kanonikov. V tem dolgem času so se tudi številne žene oprijele norbertinskega ideala in se še danes v glavnem posvečajo kontemplativnemu življenju. Vrh tega se mnogi laiki, čeprav ostajajo v svetu, združujejo z vašimi skupnostmi z različnimi oblikami pridružitve. Različne redovne kongregacije delijo vašo duhovnost in se posvečajo apostolatu, zlasti služenju najbolj krhkim zaradi socialnega položaja ali zdravja ali starosti.
Na ta način so se premostratenske opatije v teku stoletij močno povezale s svojim teritorijem, saj so se od samega začetka številni kanoniki posvetili pastorali župnij. Zaradi tega opatije niso bile aktivne samo v skrbi za revne in pri njihovem sprejemanju, ampak so razvili in vzdrževali stike z ljudmi vseh družbenih skupin. Tako je navdih sv. Norberta ostal živ in je še danes eno od bogastev vesoljne Cerkve. Vaš ustanovitelj je živel v številnih različnih okoljih, povsod pa se je pustil voditi evangeliju: kot popotni pridigar, duhovnik, predstojnik skupnosti, škof je kar naprej poslušal Boga in brate in znal razločevati v različnih življenjskih okoliščinah, ne da bi izgubil izpred oči svoj temeljni navdih.
Po priprošnji Svete Marije, ki jo je sv. Norbert izvolil za zavetnico Opatije Prémontré, pozneje pa je bila razglašena za Kraljico reda, naj premostratenci, ki so sedaj razširjeni na petih celinah, ostanejo zvesti življenju ad instar Apostolorum.
Dragi brat, kot poroštvo obilnih nebeških milosti, Tebi in vsem članom reda, redovnicam in laikom, ki so pridruženi vašim skupnostim, podeljujem poseben apostolski blagoslov.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 6. junij 2021, god sv. Norberta.
FRANČIŠEK
