Papež sprejel katoliško organizacijo za mednarodno solidarnost FIDESCO
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dragi bratje in sestre, vesel sem da lahko sprejmem vas, odgovorne in prostovoljce organizacije FIDESCO med vašim romanjem v Rim ob 40-letnici ustanove v službi Cerkve in razvoja. Želim vam, da bi vam duhovna prenova, ki jo živite v teh dneh, pomagala, da bi se še z večjim navdušenjem in veseljem vrnili k bratom in sestram.
Če dopustimo, Bogu, da nas ljubi, in … ga »ljubimo s tisto ljubeznijo, ki nam jo On sam naklanja, [to] v človekovem življenju in njegovem delovanju povzroči prvi in temeljni odziv: da želi blagor drugih in si zanj prizadeva kot za dobrino, ki mu je pri srcu.« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 178) Ta »blagor drugih« je tisti, ki ga iščete, ko se ob spodbudi vejanja Duha odločite, da se v okviru organizacije FIDESCO za nekaj časa odpravite, da bi služili bratom in sestram, ki so prikrajšani, imajo manj možnosti, vendar pa so prav tako ljubljeni od Boga in imajo isto dostojanstvo.
Cerkev v teh dneh vstopa v veliko premišljevanje Gospodovega trpljenja. Trpeči Kristus je prisoten v osebi, ki je uboga, izključena, bolna, lačna, ki z Njim nosi skrivnost križa. »Priznavati, da je Jezus za nas prelil svojo kri, nam preprečuje, da bi ohranili tudi samo najmanjši dvom o brezmejni ljubezni, ki plemeniti vsakega človeka.« (ibid.) Vsako človeško bitje je vredno. Vsako človeško bitje je zame brat ali sestra. Vabim vas, da sredi svojega poslanstva, s svojim osebnim odnosom z Gospodom in svojim življenjem po veri ohranjate nedotaknjeno čudenje, strmenje in navdušenje, da bi živeli evangelij bratstva (prim. ibid., 179). Potrebujemo ga v najtežjih trenutkih osamljenosti, obupa, razočaranja.
Rad bi se zahvalil organizaciji FIDESCO, njenim odgovornim in prostovoljcem ter se zahvaljujem Gospodu za opravljeno delo v teh štiridesetih letih misijonarskega poslanstva, pa tudi zato, da pričujete za Kristusa, ki je prišel rešit celotnega človeka in vse ljudi. Vaša dejavnost solidarnosti je namreč usmerjena v celostni razvoj oseb: ne le v skrb za materialne potrebe, ampak tudi za njihovo družbeno integracijo ter intelektualno, kulturno in duhovno rast. Spodbujam vas, da vztrajajte na tej poti ter ostanite ukoreninjeni v družbenem nauku Cerkve. Danes je pomembneje kot kdajkoli prej, da so Kristusovi verniki priče upanja in sočutja. S tem, ko prisluhnemo kriku ljudstev ter dopustimo, da nas trpljenje drugih izziva in se odločimo iti daleč, da bi se dotaknili njihovih ran – ki so Kristusove rane – se ne samo udeležujemo izgradnje lepšega, bolj bratskega, evangeljskega sveta, ampak to prav tako okrepi Cerkev pri njenem poslanstvu spodbujanja vzpostavite Božjega kraljestva (prim. ibid. 180).
Ob koncu bi želel poudariti osebno rast, ki jo lahko prinaša določeno delo – tudi če samo začasno – v vašem združenju, tako na človeški ravni kot na ravni vere. Kdor je vključen v vaše misijone, najde ne le priložnosti za odprtost za svet in kulture, ampak tudi način, kako odgovoriti na usmiljenje, ki ga je Bog izkazal njemu: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš nebeški Oče.« (Lk 6,36) Prav tako najde duhovno pot v odgovoru na zastonjski Božji dar. Pomembna je tudi priložnost, ki jo ponujate predvsem najmlajšim, da bi rasli v veri in človečnosti.
Želim vam lepo romanje in vas ter vse člane FIDESCA izročam varstvu Device Marije. Iz srca vas blagoslavljam in vas prosim, da molite zame. Hvala.
