Vatican News
Papeževa bližina med pandemijo covid-19 Papeževa bližina med pandemijo covid-19 

Poslanica svetega očeta Frančiška za 29. svetovni dan bolnikov

Izšla je poslanica svetega očeta Frančiška za 29. svetovni dan bolnikov z naslovom: Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje (Mt 23,8). Odnos zaupanja je temelj nege bolnikov.

Poslanica svetega očeta Frančiška za 29. svetovni dan bolnikov
Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje (Mt 23,8).
Odnos zaupanja je temelj nege bolnikov.

Dragi bratje in sestre!
Praznovanje 29. svetovnega dneva bolnikov, ki ga obhajamo 11. februarja 2021, na god Lurške Matere Božje, je primeren trenutek, da posebno pozornost posvetimo bolnikom in tistim, ki jim pomagajo, bodisi na krajih, ki so namenjeni negi bodisi v naročju družine in skupnosti. Posebno mislimo na tiste, ki po vsem svetu trpijo zaradi učinkov koronavirusa. Vsem, zlasti pa najbolj ubogim in odrinjenim, izražam svojo duhovno bližino in jim zagotavljam skrb in ljubezen Cerkve.

1. Tema tega dneva se navdihuje pri evangeljskem odlomku, v katerem Jezus graja hinavščino tistih, ki govorijo, pa ne delajo (prim. Mt 23,1-12). Kadar se vera skrči na sterilne besedne vaje, ne da bi se vključila v zgodovino in potrebe drugega, se izgubi skladnost med izpovedano vero s stvarnimi izkušnjami. Tveganje je veliko; zaradi tega Jezus uporablja močne izraze, da bi posvaril pred nevarnostjo zdrsa v malikovanje samega sebe, in pravi: »Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje« (v. 8.)

Graja, ki jo Jezus namenja tistim, ki »govorijo pa ne delajo« (v. 3) je vedno zdravilna za vse, ker ni nihče imun pred zlom hinavščine, pred zelo hudim zlom, katerega učinek je, da nam prepreči, da bi cveteli kot otroci edinega Očeta, ki so poklicani v vesoljno bratstvo.

Pred potrebo brata in sestre Jezus ponuja zgled obnašanja, ki je popolnoma nasproten hinavščini. Predlaga, da se ustavimo, poslušamo, vzpostavimo neposreden in oseben odnos z drugim, čutimo empatijo in ganjenost zanj ali zanjo, ko pustimo, da nas njegovo trpljenje vključi do te mere, da v služenju prevzamemo skrb zanj (prim. Lk 10,30-35).

2. Ko zbolimo, čutimo svojo ranljivost, istočasno pa prirojeno potrebo po drugem. Stanje ustvarjenosti postane še bolj jasno, ko očitno doživljamo svojo odvisnost od Boga. Ko smo bolni, misel in srce preplavijo negotovost, strah, včasih tesnoba; znajdemo se v nemočnem položaju, ker naše zdravje ni odvisno od naših sposobnosti ali od našega »truda« (prim. Mt 6,27).

Bolezen postavi vprašanje smisla, ki je v veri naslovljeno na Boga: vprašanje, ki išče nov pomen in novo smer za bivanje, ki včasih morda ne najde takoj odgovora. Pri tem napornem iskanju nam včasih ne morejo pomagati niti prijatelji in sorodniki.

S tem v zvezi je značilen svetopisemski lik Joba. Ženi in prijateljem ne uspe, da bi ga spremljali v njegovi nesreči; nasprotno, obtožujejo ga in s tem poglabljajo njegovo osamljenost in zmedo. Job strmoglavi v neko stanje zapuščenosti in nerazumljenosti. A prav po tej skrajni krhkosti, ko odkloni vsako hinavščino in se odloči za pot iskrenosti do Boga in do drugih, njegov vztrajni krik pride do Boga, ki mu na koncu odgovori in mu odpre novo obzorje.  Potrdi mu, da njegovo trpljenje ni kazen, prav tako pa ni stanje oddaljenosti od Boga ali znamenje njegove brezbrižnosti. Tako iz ranjenega in ozdravljenega Jobovega srca privre tista doneča in ganljiva izjava Gospodu: »Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko« (42,5).

3. Bolezen ima vedno obraz, in ne samo enega: ima obraz vsakega bolnika in bolnice, tudi tisti, ki se čutijo nepriznani, izključeni, žrtve družbenih krivic, ki zanikajo njihove osnovne pravice (prim. Okrožnica Vsi bratje, 22). Sedanja pandemija je razkrila številne neprimernosti zdravstvenih sistemov in pomanjkljivosti v pomoči bolnim. Ostareli, najbolj slabotni in ranljivi nimajo vedno zagotovljenega dostopa do oskrbe in ta ni vedno pravičen. To je odvisno od političnih odločitev, od načina upravljanja z viri in od prizadevnosti tistih, ki imajo odgovornost. Vlaganje v nego in pomoč bolnim osebam je prednostna naloga, ki je vezana na načelo, da je zdravje prednostno skupno dobro. Istočasno je pandemija poudarila tudi predanost in velikodušnost zdravstvenih delavcev, prostovoljcev, delavcev in delavk, duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki so s strokovnostjo, odpovedjo, čutom odgovornosti in ljubezni do bližnjega pomagali, negovali, tolažili in služili tolikim bolnikom in njihovim domačim. Tiha skupina moških in žensk, ki so se odločili, da bodo gledali te obraze, prevzeli skrb za rane bolnikov, ki so jih čutili blizu v moči skupne pripadnosti človeških družini.

Bližina je namreč dragoceno mazilo, ki podpre in potolaži tistega, ki trpi v bolezni. Kot kristjani bližino živimo kot izraz ljubezni Jezusa Kristusa, umiljenega Samarijana, ki je sočutno postal bližnji vsakemu človek, ki je ranjen od greha. Združeni z njim po delovanju Svetega Duha smo poklicani biti usmiljeni kakor Oče in ljubiti zlasti bolne, slabotne in trpeče brate (prim. Jn 13,34-35). Poleg osebne ravni to bližino živimo v skupnostni obliki: bratska ljubezen v Kristusu rodi skupnost, ki je sposobna ozdravljanja, ki ne zapusti nikogar, ki vključi in sprejme predvsem najbolj krhke.

S tem v zvezi želim spomniti na pomembnost bratske solidarnosti, ki se konkretno kaže v služenju in lahko privzame zelo različne oblike, ki pa so vse usmerjene v podporo bližnjega. »Služiti pomeni skrbeti za tiste, ki so krhki v naših družinah, v naši družbi,  v našem narodu« (Homilija v Havani, 20. septembra 2015). V tem prizadevanju je vsak sposoben »odložiti svoje zahteve in pričakovanja, svoje želje po vsemogočnosti pred konkretnim pogledom najbolj krhkih. […] Služenje vedno gleda na obraz brata, se dotika njegovega mesa, tako močno čuti njegovo bližino, da jo v nekaterih primerih trpi in išče bratov napredek. Zaradi tega služenje ni nikoli ideološko, ker ne služi idejam, ampak ljudem« (prav tam).

4. Za dobro zdravljenje je ključnega pomena odnosni vidik, s katerim lahko celostno pristopimo k bolnemu človeku. Ovrednotenje tega vidika pomaga tudi zdravnikom, bolničarjem, strokovnjakom in prostovoljcem, da zaradi medsebojnega odnosa zaupanja prevzamejo skrb za tiste, ki trpijo, da jih spremljajo na poti zdravljenja (prim. Nova listina zdravstvenih delavcev [2016], 4). Gre torej za vzpostavitev dogovora med tistimi, ki so potrebni zdravljenja in tistimi, ki jih zdravijo; dogovor je utemeljen na vzajemnem zaupanju in spoštovanju, na iskrenosti, na razpoložljivosti, tako da presežemo vsako obrambno pregrado, v središče postavimo dostojanstvo bolnika, varujemo strokovnost zdravstvenih delavcev in vzdržujemo dobre odnose z družinami bolnikov.

Ta odnos z bolnim človekom najde neizčrpen vir spodbude in moči v Kristusovi ljubezni, kakor kaže tisočletno pričevanje mož in žena, ki so se posvetili v služenju bolnikom. V resnici iz skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja izvira tista ljubezen, ki je sposobna v polnosti osmisliti tako stanje bolnika kakor tudi stanje tistega, ki skrbi zanj. To velikokrat potrjuje evangelij, ko pokaže, da Jezusova ozdravljenja niso nikoli magična dejanja, ampak so vedno sad srečanja, medosebnega odnosa, v katerem na Božji dar, ki ga ponudi Jezus, odgovarja vera tistega, ki ga sprejema, kot povzema beseda, ki jo Jezus pogosto ponovi: »Tvoja vera te je rešila.«

5. Dragi bratje in sestre, zapoved ljubezni, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem, dobi svojo konkretno uresničitev tudi v odnosu z bolniki. Družba je toliko bolj humana, kolikor bolj zna poskrbeti za svoje krhke in trpeče člane in to zna storiti z učinkovitostjo, ki jo spodbuja bratska ljubezen. Prizadevajmo si za ta cilj in storimo to tako, da nihče ne bo ostal sam, da se nihče ne bo čutil izključenega in zapuščenega.

Vse bolnike, zdravstvene delavce in tiste, ki se žrtvujejo za trpeče, izročam Mariji, Materi usmiljenja in Zdravju bolnikov. Iz Lurške votline in iz svojih neštetih svetišč po vsem svetu naj podpira našo vero in naše upanje ter nam pomaga, da bomo drug za drugega skrbeli z bratsko ljubeznijo. Vsem in vsakemu posebej iz vsega srca podeljujem svoj blagoslov.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 20. decembra 2020, četrta adventna nedelja

Torek, 12. januar 2021, 12:00