Vatican News

Video sporočilo svetega očeta udeležencem srečanja Frančiškova ekonomija

Sveti oče je ob sklepu srečanja Economy of Francesco (Frančiškova ekonomija), ki je potekalo od 19. do 21. novembra v Assisiju in po svetovnem spletu, nagovoril udeležence preko video sporočila.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Video sporočilo svetega očeta Frančiška

Dragi mladi, lep popoldan!
Hvala vam, da ste tukaj, za vse delo, ki ste ga opravili, za prizadevanja teh mesecev kljub spremembam programa. Niste izgubili poguma, nasprotno, spoznal sem raven vašega razmišljanja, kakovost, resnost in odgovornost, s katerimi ste delali. Nič niste opustili, kar vas veseli, kar vas skrbi, kar vas jezi in vas spodbuja k spremembam.

Po prvotni zamisli naj bi se srečali v Assisiju, da bi se navdihovali pri sledeh sv. Frančiška. S Križanega pri Svetem Damijanu in z drugih obrazov – kakor je obličje gobavca – mu je Gospod prihajal naproti, ga poklical in mu zaupal poslanstvo. Odvzel mu je malike, ki so ga osamili, zmedenosti, ki so ga hromile in zapirale v običajno slabost izreka »vedno smo tako delali« - to pa je slabost, kaj – ali sladkobne in nezadovoljne žalosti tistih, ki živijo samo zase, in mu podaril sposobnost, da je zapel hvalnico, izraz veselja, svobode in darovanja samega sebe. Zato to virtualno srečanje v Assisiju zame ni cilj, ampak začetna spodbuda procesu, ki smo ga povabljeni živeti kot poklicanost, kot kulturo, in kot pogodbo. Kot poklicanost, kot kulturo in kot pogodbo.

Asiška poklicanost
»Frančišek, pojdi, popravi mojo cerkev, ki se, kakor vidiš, ruši.« Te besede so zganile mladega Frančiška in so postale poseben klic za vsakega od nas. Kadar čutite, da ste poklicani, vključeni in da ste junaki »normalnosti«, ki jo je treba zgraditi, znate reči »da«, in to daje upanje. Vem, da ste takoj sprejeli ta sklic, ker ste sposobni videti, analizirati in doživeti, da tako ne moremo več naprej. To je jasno pokazala stopnja sprejemanja, vpisa in udeležbe v tej pogodbi, ki je presegla zmogljivosti. Kažete izredno občutljivost in skrb za prepoznavanje ključnih vprašanj, ki nas izzivajo. To ste storili s posebnega vidika: z vidika ekonomije, ki je vaše raziskovalno, študijsko in delovno področje. Veste, da je nujna drugačna ekonomska zgodba – nujna je drugačna ekonomska zgodba – nujno je odgovorno priznati dejstvo, da »je sedanji svetovni red v več pogledih nevzdržen«[1] in prizadeva našo sestro zemljo, ki je hudo zlorabljena in oropana, skupaj z njo pa najbolj ubogi in izključeni. To gre skupaj: ti oropaš zemljo in toliki reveži so izključeni. Oni so najprej oškodovani … pa tudi najprej pozabljeni.

A bodimo pozorni, da se ne bomo pustili prepričati, da gre le za ponavljajočo se oguljeno frazo. Vi ste veliko več kot površen in prehoden hrup, ki se ga lahko sčasoma uspava in omami. Če nočemo, da bi se to zgodilo, bodite poklicani, da v svojih mestih in na univerzah, v delu in v sindikatu, v podjetjih in v gibanjih, v javnih in zasebnih pisarnah inteligentno, prizadevno in s prepričanjem konkretno vplivate, da bi prišli do jedra in do srca, kjer nastajajo teme in vzorci in se o njih odloča.[2] Vse to me je spodbudilo, da sem vas povabil k uresničenju te pogodbe. Resnost sedanje situacije, ki je zaradi pandemije covid še bolj izstopila, zahteva odgovorno zavedanje vseh družbenih dejavnikov, vseh nas, med katerimi imate vi prvenstveno vlogo. Posledice naših dejanj in odločitev bodo zadevale vas osebno, zato ne morete ostati zunaj prostorov, v katerih se ustvarja, ne rečem vaša prihodnost, ampak vaša sedanjost. Ne morete oditi od tam, kjer se ustvarjata sedanjost in prihodnost. Ali se boste vključili, ali pa bo zgodovina šla preko vas.

Nova kultura
Potrebujemo spremembo, hočemo spremembo, iščemo spremembo.[3] Problem nastane, ko se zavemo, da na številne težave, ki nas mučijo, nimamo ustreznih in vključujočih odgovorov; nasprotno, globoko čutimo razdrobljenost analiz in diagnoz, ki se konča z blokado vsake možne rešitve. V bistvu nam manjka kulture, ki bi dovoljevala in spodbujala odpiranje različnih pogledov, ki bi se navdihovali pri določenem tipu misli, določenem tipu politike, določenem tipu vzgojnih programov, manjka pa nam tudi duhovnosti, ki se ne pusti zapreti eni sami prevladujoči logiki.[4] Če je nujno najti odgovore, je nepogrešljivo, da spodbudimo rast in podpremo vodstvene skupine, ki so sposobne razvijati kulturo, začeti procese – ne pozabite na to besedo – začeti procese – začrtati poti, razširiti obzorja, ustvarjati pripadnost… Vsak napor za upravljanje, za skrb in za izboljšanje našega skupnega doma, če naj bo ta napor pomemben, zahteva spremembo »načina življenja, vzorcev proizvodnje in potrošnje, konsolidiranih struktur moči, ki danes vladajo družbi.«[5] Brez tega ne boste naredili nič.

Potrebujemo skupnostne in institucionalne vodstvene skupine, ki lahko prevzamejo odgovornost za težave, ne da bi ostale ujetnice teh težav ali lastnega nezadovoljstva, ter se tako zoperstavijo podrejenosti – pogosto nezavedni – določenim (ideološkim) logikam, ki na koncu upravičijo in ohromijo vsako delovanje glede krivic. Spomnimo, na primer, kakor je dobro opazil Benedikt XVI., da »lakota ni toliko stvar gmotnega pomanjkanja kolikor pomanjkanja družbenih virov; najpomembnejši med njimi so institucionalne narave.«[6] Če boste sposobni to razrešiti, boste imeli odprto pot v prihodnost. Ponavljam misel papeža Benedikta: »Lakota ni toliko stvar gmotnega pomanjkanja kolikor pomanjkanja družbenih virov; najpomembnejši med njimi so institucionalne narave.«

Socialna in ekonomska kriza, ki jo mnogi osebno doživljajo in ki postavlja pod hipoteko sedanjost in prihodnost z zapuščanjem in izključevanjem tolikih otrok in mladostnikov in celih družin, ne dopušča, da bi dajali prednost interesom posameznih področij na škodo skupnega dobrega. Nekoliko se moramo vrniti k mistiki skupnega dobrega. V tem smislu mi dovolite, da izpostavim vajo, ki ste jo doživeli kot metodologijo za zdravo in revolucionarno reševanje konfliktov. V teh mesecih ste si med seboj podelili različna razmišljanja in pomembne teoretične okvire. Sposobni ste se bili srečati na dvanajstih temah (poimenovali ste jih »vasi«): 12 tem za obravnavanje, razpravljanje in odkrivanje izvedljivih poti. Živeli ste tako zelo potrebno kulturo srečanja, ki je nasprotje kulture odmetavanja, ki je v modi. In ta kultura srečanja omogoča, da je veliko glasov okoli iste mize, da se pogovarjajo, razmišljajo, razpravljajo in ustvarjajo pod mnogostranskim vidikom različne razsežnosti in odgovore na globalne probleme, ki zadevajo naša ljudstva in naše demokracije.[7] Kako težko napredujemo proti realnim rešitvam, kadar smo sogovorniku, ki ne misli tako, kot mi, vzeli ugled, ga obrekovali in ga postavili izven konteksta! To jemanje ugleda, obrekovanje in postavljanje izven konteksta sogovornika, ki ne misli tako kot mi, je način strahopetnega branjenja pred odločitvami, ki bi jih morali sami sprejeti, da bi rešili številne probleme. Nikoli ne pozabimo, da je »celota več kot del in tudi več kakor njihov seštevek«,[8] in da »zgolj seštevek individualnih interesov nikoli ni sposoben ustvariti boljšega sveta za vse človeštvo.«[9]

Ta vaja v srečevanju onkraj vseh legitimnih razlik je temeljni korak za kakršnokoli preobrazbo, ki pomaga dati življenje novi kulturni miselnosti, s tem pa tudi ekonomski, politični in socialni; kajti velikih stvari se ne boste mogli lotiti samo le s teoretičnimi ali individualnimi pogledi brez duha, ki vas oživlja, brez nekaterih notranjih motivacij, ki dajejo smisel, čuta pripadnosti in zakoreninjenost, ki dajejo razmah osebnemu in skupnostnemu delovanju.[10]

Na ta način bo prihodnost poseben čas, v katerem se bomo čutili poklicane, da prepoznamo nujnost in lepoto izziva, ki se nam predstavlja. Čas, ki nas spominja, da nismo obsojeni na ekonomske vzorce, ki svoj neposredni interes osredotočajo na dobiček kot mersko enoto in na iskanje podobnih javnih politik, ki se ne menijo za lastno človeško, socialno in okoljsko ceno.[11] Kot če bi lahko računali na absolutno, neomejeno ali nevtralno razpoložljivost virov. Ne, nismo prisiljeni, da bi sprejemali in s svojim vedenjem še naprej tiho dopuščali, da »se nekateri čutijo bolj ljudje kot drugi, kakor da bi bili rojeni z več pravicami”[12] ali privilegiji za zagotovljeno uživanje določenih dobrin ali osnovnih storitev.[13] Niti ni dovolj, če se usmerimo na iskanje blažilnih ukrepov v tretjem sektorju ali v človekoljubnih vzorcih. Čeprav je njihovo delo ključnega pomena, ne zadoščajo vedno, da bi se strukturno spoprijeli s sedanjimi neravnovesji, ki prizadevajo najbolj izključene in ne da bi hoteli, ohranjajo krivice, ki se jim nameravajo zoperstaviti. Ne gre namreč samo ali izključno za to, da priskočimo na pomoč v najbolj osnovnih potrebah naših bratov. Strukturno je treba sprejeti dejstvo, da imajo reveži zadostno dostojanstvo, da bodo sedeli na naših srečanjih, sodelovali pri naših razpravah in prinašali kruh na svoje domove. In to je veliko več kot skrbstvo: govorimo o spreobrnjenju in preobrazbi naših prednostnih nalog in o mestu drugega v naši politiki in v družbenem redu.

Sredi 21. stoletja »ne gre več samo za pojav izkoriščanja in zatiranja, ampak za nekaj novega: z izključevanjem je v svoji korenini prizadeta pripadnost družbi, v kateri živimo. Zaradi izključevanja človek ni le v spodnjem sloju, na robu ali brez moči, ampak je čisto zunaj.«[14] Bodite pozorni na to … »Z izključevanjem je v svoji korenini prizadeta pripadnost družbi, v kateri živimo. Zaradi izključevanja človek ni le v spodnjem sloju, na robu ali brez moči, ampak je čisto zunaj.« To je kultura odmetavanja, ki ne samo zavrže, ampak celo prisili, da živimo v svojih odpadkih, nevidni za zidom brezbrižnosti in udobja. Spomnim se, ko sem prvič videl zaprto sosesko: nisem vedel, da obstajajo. Bilo je leta 1970. Obiskati sem moral noviciate Družbe Jezusove. Prišel sem v neko državo. Ko sem potem hodil po mestu, so mi rekli: »Ne, v tisti konec ne moreš iti, ker je zaprta soseska.« V njej so bili zidovi, v njej so bile hiše, ceste, a zaprte: se pravi soseska, ki je živela v brezbrižnosti. Zelo me je prizadelo, ko sem to videl … Potem pa je to raslo, raslo, raslo… in bilo povsod. Vprašam te: ali je tvoje srce kot zaprta soseska?

Asiška pogodba
Ne moremo si dovoliti, da bi še naprej prelagali nekatera vprašanja. Ta ogromna in neodložljiva naloga zahteva velikodušno prizadevanje na kulturnem področju, v akademski formaciji in v znanstvenem raziskovanju, ne da bi se izgubljali v intelektualnih modah ali ideoloških pozah, ki so otoki, ki nas ločujejo od življenja in od konkretnega trpljenja ljudi.[15] Čas je, dragi mladi ekonomisti, podjetniki, delavci in vodstveni delavci podjetij, čas je, da si drznete tvegati in pospešiti ter spodbuditi modele razvoja, napredka in trajnosti, v katerih bodo ljudje, zlasti izključeni (med njimi tudi sestra zemlja) nehali biti – v najboljšem primeru – zgolj nominalna, tehnična ali funkcionalna prisotnost, da bi postali protagonisti tako svojega življenja kot celotnega družbenega tkiva. To ne sme biti nekaj nominalnega: obstajajo reveži, obstajajo izključeni… Ne, ne: naj ta prisotnost ne bo nominalna, naj ne bo tehnična, naj ne bo funkcionalna. Ne: čas je, da postanejo protagonisti tako svojega življenja kot celotnega družbenega tkiva. Ne razmišljamo zanje, razmišljajmo z njimi: spomnite se dediščine razsvetljenstva,  ilustracije, razsvetljenih elit. Vse za ljudstvo, nič z ljudstvom. Tako ne gre. Ne razmišljajmo zanje: razmišljajmo z njimi. Od njih se naučimo napredovati v ekonomskih modelih, ki bodo koristili vsem, ker bo strukturno in odločevalno postavitev določal celosten človeški razvoj, ki je zelo dobro obdelan v družbenem nauku Cerkve. Politika in ekonomija se ne smeta podrejati diktatom in učinkovitostemu vzorcu tehnokracije.

»Za skupno dobro je danes neizogibno, da se politika in gospodarstvo v dogovoru postavita v službo življenja, zlasti človeškega življenja.«[16] Brez te središčnosti in usmeritve bomo ostali ujetniki odtujujoče krožnosti, ki bo samo ohranjala dinamiko propadanja, izključevanja, nasilja in polarizacije: »Vsak načrt, izdelan za povečanje proizvodnje, na koncu nima drugega namena kot služenje človeku. Njegova naloga je zmanjšanje neenakosti, boriti se proti diskriminaciji, osvoboditi človeka njegovega suženjstva. […] Ni dovolj povečati skupno bogastvo, da se ga lahko enakomerno porazdeli – ne, to ni dovolj – ni dovolj pospeševati tehniko, da bi zemlja postala bolj humana za življenje«[17]: tudi to ni dovolj.

Upanje na celosten človeški razvoj je dobra novica, ki jo je treba napovedovati in jo uresničevati – in to niso sanje. To je pot – dobra novica, ki jo je treba napovedovati in uresničevati, ker nam ponuja, da se ponovno prepoznamo kot človeštvo na osnovi najboljšega v nas samih, Božje sanje, da se naučimo poskrbeti za brata, in to za najbolj ranljivega brata (Prim. 1 Mz 4,9). »Mera človečnosti se bistveno določa v odnosu do trpljenja in do trpečega. Tista mera človečnosti. To velja za posameznika kakor za družbo«.[18] Mera, ki se mora utelesiti tudi v naših odločitvah in v ekonomskih modelih.

Kako dobro je pustiti, da odmevajo besede sv. Pavla VI., ki je v želji, da bi evangeljsko sporočilo prežemalo in vodilo vse človeške resničnosti, zapisal, takole je zapisal: »Razvoj ni omejen na preprosto gospodarsko rast. Da bi bil razvoj verodostojen, mora biti celosten, kar pomeni, da mora biti usmerjen v napredek vsakega človeka in celega človeka. […] vsakega človeka in celega človeka. Ne sprejemamo ločevanja gospodarskega od človeškega, razvoja od civilizacije, s katero je povezan. Za nas je pomemben človek, vsak človek, vsaka skupina ljudi, vključno s celotnim človeštvom.«[19]

V tem smislu boste mnogi imeli možnost delovati in vplivati na makroekonomske odločitve, kjer je v igri usoda številnih narodov. Tudi ti scenariji potrebujejo usposobljene ljudi, ki so »preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje« (Mt 10,16), sposobni »nadzirati trajnostni razvoj držav, da bi se izognili dušeči podrejenosti teh držav kreditnim sistemom, ki nikakor ne spodbujajo napredka, ampak prebivalstvo podrejajo mehanizmom še večje revščine, izključevanja in odvisnosti.«[20] Kreditni sistemi so sami na sebi pot v revščino in odvisnost. Ta zakoniti protest poziva k prebujanju in spremljanju modela mednarodne solidarnosti, ki priznava in spoštuje medsebojno odvisnost med narodi in pospešuje nadzorne mehanizme, ki so se sposobni izogniti vsaki obliki podrejenosti, in nadzirati napredek najbolj prikrajšanih držav na poti razvoja; vsako ljudstvo je poklicano, da postane tvorec lastne usode in celotnega sveta.[21]

***

Dragi mladi, »danes je pred nami velika priložnost, da pokažemo, da smo bratje, da smo drugi usmiljeni Samarijani, ki bolečino neuspehov prevzamejo nase, namesto da bi podžigali sovraštvo in zamero.«[22] Nepredvidljiva prihodnost se že pripravlja; vsak izmed vas lahko na mestu, na katerem delate in odločate, naredi veliko; ne izbirajte bližnjic, ki zavajajo in vam preprečujejo, da bi se pomešali, da bi bili kvas tam, kjer ste (prim. Lk 13,20-21). Nobenih bližnjic, bodite kvas. Umažite si roke. Ko bo minila zdravstvena kriza, ki jo preživljamo, bo najslabši odziv, da bi še bolj zapadli v mrzlično potrošništvo in v nove oblike sebične  samozaščite. Ne pozabite, iz krize nikoli ne izidemo enaki. Iz nje pridemo boljši ali slabši. Skrbimo za tisto, kar je dobro, pograbimo priložnosti in se vsi postavimo v službo skupnega dobrega. Bog daj, da na koncu ne bi bilo več »drugih«, ampak da bi se naučili izdelati življenjski slog, v katerem bi znali reči »mi«.[23] Toda velik »mi«. Ne majhen »mi« in »ostali«. Ne, to ni dobro.

Zgodovina nas uči, da ni sistemov in ne kriz, ki bi bili sposobni popolnoma razveljaviti sposobnost, nadarjenost in ustvarjalnost, ki jih Bog nenehno vzbuja v srcih. S predanostjo in zvestobo svojim ljudstvom, vaši sedanjosti in prihodnosti, se boste lahko pridružili drugim pri snovanju novega načina ustvarjanja zgodovine. Ne bojte se vpletati in se duše mest dotikati z Jezusovim pogledom. Ne bojte se pogumno živeti v nesoglasjih in na križiščih zgodovine, da jih boste pomazilili z vonjem blagrov. Ne bojte se, kajti nihče se ne reši sam. Nihče se ne reši sam. Vas, mlade, ki prihajate iz 115 držav, vabim, da priznate, da potrebujemo drug drugega, da bi ustvarili tako gospodarsko kulturo, ki bo sposobna »gojiti sanje, prebujati prerokbe in videnja, razcveteti upanja, spodbujati zaupanje, obvezovati rane, spletati odnose, prebuditi zarjo upanja, učiti se drug od drugega, ustvarjati pozitivne predstave, ki naj razsvetljujejo razum, ogrejejo srca, vrnejo moč rokam in navdihnejo mladim – vsem mladim, nihče ni izključen – videnje prihodnosti, ki bo napolnjena z veseljem evangelija.«[24] Hvala!

 

[1] Okrožnica Laudato si’ (24. maj 2015), 61. Odslej LS.
[2] Prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium (24. november 2013), 74. Odslej EG.
[3] Prim Discurso en el Encuentro mundial de los movimientos populares, Santa Cruz de la Sierra, (9. julij 2015).
[4] Prim. LS, 111.
[5] Sv. Janez Pavel II., Okrožnica Centesimus annus (1. maj 1991), 58.
[6] Okrožnica Caritas in veritate (29. junij 2009), 27.
[7] Prim Govor na  seminarju “Nove oblike solidarnega, vključevalnega, integrativnega in inovativnega bratstva”, ki ga je organizirala Papeška akademija za družbene znanosti (5. februarja 2020). »Spomnimo se, da prave modrosti, sadu refleksije, dialoga in plemenitega srečevanja ljudi ni mogoče pridobiti s kopičenjem podatkov; to se konča v prenasičenosti in zmedenosti, v neke vrste umski onesnaženosti« (LS, 47).
[8] EG, 235.
[9] Okrožnica Fratelli tutti (3. oktobra 2020), 105. Odslej FT.
[10] Prim LS, 210.
[11] S spodbujanjem, po potrebi, utaje davkov, nespoštovanja pravic delavcev kakor tudi “možnost korupcije nekaterih največjih podjetjih na svetu, neredko v sozvočju z vladajočim političnim sektorjem “ (Govor na seminarju “Nove oblike solidarnega, vključevalnega, integrativnega in inovativnega bratstva”, navedek).
[12] LS, 90. Na primer “Obdolževanje demografske rasti, ne pa skrajnega in selektivnega porabništva nekaterih je način, da se ne soočamo s problemi. Tako se skuša dati legitimnost sedanjemu modelu delitve, pri katerem si manjšina jemlje pravico trošiti v mejah, ki jih ni mogoče posplošiti, ker planet ne bi prenesel odpadkov tolikšne porab” (LS, 50).
[13] Čeprav smo vsi obdarjeni z istim dostojanstvom, ne začenjajo vsi z istega položaja in z enakimi možnostmi, brž ko upoštevamo družbeni red. To nas poziva in zahteva, da razmislimo o poteh, da bi svoboda in enakost ne bili zgolj pol menu, ki je primeren za dajanje prednosti krivici (prim FT, 21-23). Dobro bi se bilo vprašati: “Kaj se zgodi brez zavestno gojenega bratstva, brez politične volje do bratstva, prevedene v vzgojo za bratstvo, za dialog, za odkrivanje vzajemnosti in medsebojne obogatitve, kot vrednote (FT, 103).
[14] EG, 53. V svetu virtualnosti, sprememb in razdrobljenosti socialne pravice ne morejo biti samo nominalistične spodbude ali pozivi, ampak morajo biti svetilnik in kompas na poti, kajti “zdravstveno stanje ustanov v neki družbi prinaša s seboj posledice za okolje in za kakovost človeškega življenja” (LS, 142).
[15] Prim Apostolska konstitucija Veritatis gaudium (8. decembra 2017), 3.
[16] LS, 189.
[17] Sv. Pavel VI., Okrožnica Populorum progressio (26. marec 1967), 34. Odslej PP.
[18] Benedikt XVI., Okrožnica Spe salvi (30. november 2007), 38.
[19] PP, 14.
[20] Govor na Generalni skupščini Organizacije združenih narodov (25. september 2015).
[21] Prim PP, 65.
[22] FT, 77.
[23] Prim. Prav tam., 35.
[24] Govor na začetku Sinode, ki je bila namenjena mladim (3. oktober 2018).

Sobota, 21. november 2020, 19:51