Papež pasijonistom: Notranja prenova izhaja iz osebnega odnosa s Križanim-Vstalim
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Jubilejne slovesnosti ob tretji stoletnici vaše Kongregacije mi omogočajo, da se duhovno pridružim vašemu veselju za dar poklicanosti, da bi živeli in oznanjali spomin na Kristusovo trpljenje, tako, da bi bila velikonočna skrivnost središče vašega življenja (prim. Konstitucije 64). Ta vaša karizma, kakor vsaka karizma posvečenega življenja, je izžarevanje rešilne ljubezni, ki izvira iz trinitarične skrivnosti, se razodeva v ljubezni Križanega (prim. Apostolska spodbuda Vita consecrata 17-19. 23), se razlije na osebo, ki je bila izbrana po Božji previdnosti ter se razširi v neki določeni skupnosti, da bi se vrasla v Cerkev kot odgovor na posebne potrebe v zgodovini. Da bi se karizma mogla ohranjati skozi čas, jo je potrebno prilagoditi novim potrebam, pri čemer je potrebno imeti pred očmi ustvarjalno moč začetkov.
Ta pomenljiva stoletnica predstavlja primerno priložnost za to, da se napotite novim apostolskim ciljem naproti, ne da bi zapadli v skušnjavo, da bi pustili »stvari takšne, kot so« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 25). Stik z Božjo besedo v molitvi ter branje znamenja časov v vsakdanjih dogodkih vas bosta usposobila, da boste zaznavali ustvarjalnega Duha, ki veje v času, ter razložili odzive na pričakovanja človeštva. Nihče ne pozablja na to, da danes živimo v svetu, v katerem ni nič tako, kot je bilo prej. Človeštvo je v spirali sprememb, ki ne postavljajo pod vprašaj samo vrednosti kulturnih tokov, ki so ga do sedaj bogatili, ampak celotno notranjo ureditev njegovega bistva. Narava in vesolje, ki sta zaradi človeškega ravnanja podvržena bolečini in ničevosti (prim. Rim 8,20), prevzemata zaskrbljujoče degenerativne poteze. Tudi vi ste povabljeni odkrivati nove načine življenja in nove oblike jezika, da bi oznanili ljubezen Križanega ter tako izpričali središče vaše identitete.
V zvezi s tem sem izvedel, da so vas vaša nedavna premišljevanja na kapitlju vodila k prizadevanju za prenovo poslanstva, s poudarkom na treh smereh: hvaležnost, preroštvo in upanje. Hvaležnost je izkušnja, ki živi preteklost z držo Magnificata in hodi prihodnosti naproti z evharistično držo. Vaša hvaležnost je sad spominjanja (Kristusovega) trpljenja. Kdor je potopljen v kontemplacijo in si prizadeva za oznanjevanje ljubezni, ki se daruje za nas na križu, postane njegovo nadaljevanje v zgodovini, in njegovo življenje je izpolnjeno ter srečno. Preroštvo je misliti in govoriti v Duhu. To je mogoče tistemu, ki živi molitev kot dihanje duše ter more doumeti vzgibe Duha v notranjosti srca in v celotnem stvarstvu. Tako oznanjena beseda vedno ustreza potrebam sedanjosti. Spominjanje (Kristusovega) trpljenja naj vas stori za preroke ljubezni Križanega v svetu, v katerem se izgublja čut za ljubezen. Upanje je videti v semenu, ki umre, klas, ki obrodi trideseterno, šestdeseterno, stoterno. Gre za zavedanje, da se v vaših redovnih in župnijskih skupnostih, ki se vedno bolj manjšajo, nadaljuje stvariteljsko delovanje Duha, ki zagotavlja usmiljenje Očeta, ki nas ne zapusti. Upanje pomeni veseliti se tega, kar je, namesto da bi se pritoževali zaradi tega, kar manjka. V vsakem primeru, ne pustite si »ukrasti veselja evangeliziranja!« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 83).
Želim, da bi se mogli člani vašega Inštituta čutiti »zaznamovani z ognjem« (ibid., 273) zaradi poslanstva, ki je ukoreninjeno v spominjanju (Kristusovega) trpljenja. Vaš ustanovitelj, sv. Pavel od Križa, je Jezusovo trpljenje opredelil kot »največje in najčudovitejše delo Božje ljubezni« (Pisma II, 499). Čutil je, da gori iz te ljubezni in želel je zanetiti svet z osebno misijonarsko dejavnostjo ter z misijonarsko dejavnostjo svojih tovarišev. Bolj kot kdajkoli prej se je pomembno spominjati, da je poslanstvo »vnetost za Jezusa, in hkrati vnetost za njegovo ljudstvo. Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nas nosi. Če nismo slepi, začenjamo dojemati, da se ta Jezusov pogled razširja in usmerja poln ljubezni in notranjega žara na vse njegovo ljudstvo. Tako na novo odkrijemo, da nas hoče vzeti kot orodje, da bi se vedno bolj približal svojemu ljubljenemu ljudstvu. Vzame nas izmed ljudstva in nas pošilja k ljudem. Zato svoje identitete ne moremo razumeti brez te pripadnosti« (Evangelii gaudium, 268).
Medtem ko je kot Glava naš Zveličar vstal in več ne umrje, v svojem telesu – ki je mistično Cerkev, vendar pa je skrivnostno tudi vsako človeško bitje, s katerim se je na nek način združil z učlovečenjem (prim. Apostolska konstitucija Gaudium et spes, 22) – še vedno trpi in umira. Ne naveličajte se poudarjati svojega prizadevanja v blagor potreb človeštva. Tovrstna misijonarska potreba naj bo usmerjena predvsem k tistim, ki so križani v tej naši dobi: to so revni, šibki, zatirani in tisti, ki so zavrženi zaradi mnogoterih oblik krivic. Udejanjanje te naloge bo z vaše strani zahtevalo iskreno prizadevanje za notranjo prenovo, ki izhaja iz osebnega odnosa s Križanim-Vstalim. Le tisti, ki je križan iz ljubezni, kot je bil Jezus na križu, je sposoben pomagati tistim, ki so križani v zgodovini, z besedami in učinkovitimi dejanji. Drugih namreč ni mogoče prepričati o Božji ljubezni le preko besednega in informativnega oznanila. Potrebna so konkretna dejanja, preko katerih se more doživeti to ljubezen v naši ljubezni, ki se daruje, tako da podelimo križane situacije, pa tudi tako, da dokončno podarimo življenje, pri čemer pa mora ostati jasno, da med oznanilom in njegovim sprejemom v veri poteka delovanje Svetega Duha.
Mati Križanega-Vstalega, podoba Cerkve, Devica, ki posluša, moli, daruje in poraja življenje, je trajen spomin na Jezusa, posebej na njegovo trpljenje. Izročam vas Njej in na priprošnjo vašega ustanovitelja, sv. Pavla od Križa, ter svetih in blaženih pasijonistov, iz srca podeljujem apostolski blagoslov celotni družini pasijonistov ter tistim, ki se bodo udeležili različnih praznovanj v okviru vašega jubilejnega leta.
