Papež Frančišek: Bratsko opominjanje, da. Opravljanje, ki je kuga hujša od covida, ne!

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Današnji odlomek govori o bratskem opominjanju in nas vabi, da razmislimo o dvojni razsežnosti krščanskega bivanja. Tisti skupnostni, ki zahteva zaščito skupnosti, torej enotnosti Cerkve in tisti osebni, ki nalaga pozornost in spoštovanje do vsake posamezne vesti.

Za opominjanje brata, ki je pogrešil, Jezus predlaga pedagogiko ponovne pridobitve. Jezusova pedagogika je vedno pedagogika ponovne pridobitve. On vedno skuša ponovno pridobiti, rešiti. In to pedagogiko ponovne pridobitve oblikujejo trije prehodi. Najprej pravi: Posvári brata, ki je pogrešil. Posvári ga na štiri oči (prim. v. 15), kar pomeni, da se ne izpostavi na trgu njegovega greha. Gre za to, da gremo z vso diskretnostjo k bratu in sicer ne, da bi ga sodili temveč, da bi se zavedal tega, kar je storil. Kolikokrat smo mi imeli to izkušnjo, ko nekdo pride in reče: »Poslušaj ti si v tem pogrešil. V tem se boš moral malo poboljšati.« Morda se na začetku razjezimo, toda potem se zahvalimo, ker je to bila bratska gesta, gesta občestva, pomoči, ponovne pridobitve.

Iz različnih razlogov ni lahko uresničevati tega Jezusovega nauka. Najprej je strah, da bo brat ali sestra slabo odreagiral. Včasih manka zadostna zaupljivost z njim ali njo… In še drugi razlogi so. Vsakič ko smo to storili, smo čutili, da je bila to ravno Gospodova pot.

Kakor koli, lahko se zgodi, da kljub dobrim namenom, tudi dobrim namenom njega, nje, prvi poskus propade. V takšnem primeru ni dobro odnehati in reči: »Naj se sam pobriga, jaz si umivam roke pred tem«. Ne, to ni krščansko. Nikar odnehati, kajti dobro se je zateči po pomoč k kašnemu drugemu bratu ali sestri. Jezus pravi: »Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič« (v.16). To je predpis Mojzesove postave (prim. 5Mz 19,15). Čeprav se zdi, da je to proti obtožencu, je to v resnici zagotovilo njegovo zaščito pred lažnimi tožniki. Toda Jezus gre onkraj tega. Dve priči sta zahtevani, ne zaradi obtožbe ali sodbe, temveč za pomoč. »Dogovoriva se, ti in jaz ter pojdiva pogovoriti se z njim, z njo, ki je pogrešila, ki počne neumnosti. Pojdiva kot brata pogovoriti se z njim.« To je drža ponovne pridobitve, ki jo Jezus pričakuje od nas. Jezus nadalje predpostavlja, da lahko propade tudi ta pristop s pričama, in sicer drugače od Mojzesove postave, po kateri je bilo dovolj pričevanje dveh ali treh za obsodbo.

Dejansko lahko tudi ljubezen dveh ali treh bratov ne zadostuje, ker je on ali ona trdoglavec. Jezus doda: »Povej skupnosti« (v. 17), to je Cerkvi. V nekaterih primerih je vključena vsa skupnost. So stvari, zaradi katerih ne moremo pustiti ravnodušnih drugih bratov, saj je potrebna še večja pomoč za pridobitev brata. Včasih pa tudi to ne zadostuje. Jezus pravi: »Če pa tudi skupnosti ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar« (v. 17). Ta na videz tako zaničljiv izraz v resnici vabi, da izročimo brata v Božje roke, saj lahko samo Oče izkaže še večjo ljubezen kot vsi bratje zbrani skupaj.

Ta Jezusov nauk nam je zelo v pomoč. Ko mi, pomislimo na primer, vidimo pogrešek, napako, zdrs v onem bratu ali v oni sestri, je prva stvar, ki jo naredimo, da gremo naokoli in to pripovedujemo drugim, začnemo opravljati. Opravljanje pa zapre srce skupnosti, konča edinost Cerkve. Hudič je veliki opravljivec, ki vedno naokoli trosi slabe stvari drugih, kajti on je lažnivec in skuša razdvojiti Cerkev, oddaljiti brate od nje in tako ne ustvarjati skupnosti. Prosim vas, bratje in sestre, potrudimo se, da ne bomo opravljali. Opravljanje je kuga, ki je hujša od covida! Hujša! Potrudimo se, nič opravljanja. Nič več opravljanja.

Jezusova ljubezen je sprejemala cestninarje in pogane in s tem pohujšala dobromisleče tistega časa. Ne gre torej za obsodbo brez priziva, temveč za priznanje, da lahko naši človeški poskusi propadejo, in da lahko le-to, da se sam znajde pred Bogom, postavi brata pred lastno vest in odgovornost do svojih dejanj. Če stvar ne gre naprej, potem je potrebna tišina in molitev za brata ali sestro, ki še naprej grešita, toda nikoli opravljanja.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo bratsko opominjanje naredili za zdravo navado, da se bodo po naših skupnostih lahko vzpostavljali vedno novi bratski odnosi, utemeljeni na medsebojnem odpuščanju ter predvsem na nepremagljivi moči Božjega usmiljenja.