Papež v rimski škofiji ustanovil Sklad »Jezus božji delavec«
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dragi brat,
to obdobje trpljenja, ki ga živimo zaradi pandemije, poleg tega, da seje bolečino in zaskrbljenost, resno ogroža socialno tkivo našega mesta.
Vidimo, da veliko ljudi prosi za pomoč in zdi se, da »pet hlebov in dve ribi« niso dovolj. Kljub vsemu pa z veseljem opažam znamenja vitalnosti naše Cerkve v Rimu in celotnega mesta. Dokaz za to je veliko število ljudi, ki so v teh dneh zavihali rokave, da bi pomagali in podprli šibke; prav tako povečanje donacij za tiste, ki delajo za bolne in revne; in različni dogodki, med katerimi so se Rimljani pojavljali na oknih in balkonih, da so zaploskali zdravnikom in zdravstvenim delavcem, peli in igrali, ustvarjali skupnost in prekinili osamljenost, ki preti v srcu mnogih izmed nas.
Ne gre za improvizirane izraze ali drže, ki bi bili zgolj posledica čustev: prebivalci Rima si želijo skupnosti in soudeležbe ter nas prosijo, naj delujemo skupaj, združeni, za skupno dobro.
Institucije in vsi tisti, ki predstavljajo civilno družbo in svet dela, so poklicani, da prisluhnejo tej prošnji ter jo preoblikujejo v konkretne politike in dejanja v dobro mesta.
Želim si, da bi se vrnitev v normalno življenje v Rimu začela prav z dobrodelno ustanovo, ki nas povezuje predvsem pri soočanju s trpljenjem tistih, ki so najbolj na robu. Cerkev v našem mestu je navzoča in spremlja s svojo karitativnostjo šibke ter je pripravljena sodelovati z mestnimi institucijami in z vsemi socialnimi in ekonomskimi stvarnostmi.
Zelo mi je pri srcu varovanje dostojanstva oseb, ki so jih posledice te pandemije najbolj prizadele, zlasti tistih, ki so v nevarnosti, da bi bile izključene iz institucionalne zaščite in potrebujejo podporo, dokler ne bodo mogle ponovno samostojno hoditi. Moja misel gre prav tako k veliki množic dnevnih in priložnostnih delavcev, k tistim, ki jim pogodbe za določen čas niso bile podaljšane, k tistim, ki so plačani na uro, pripravnikom, delavcem v gospodinjstvu, malim podjetnikom, samozaposlenim osebam, zlasti tistim v najbolj prizadetih sektorjih in v tistih podsektorjih, ki so od njih odvisni. Mnogi so družinski očetje in matere, ki se z velikim naporom borijo, da bi lahko pogrnili mizo za svoje otroke in jim zagotovili to, kar je nujno potrebno.
Kot rimski škof sem se odločil, da v škofiji ustanovim Sklad »Jezus božji delavec«, s katerim želim opozoriti na dostojanstvo dela, z začetnim nakazilom enega milijona evrov naši škofijski Karitas.
Vesel bi bil, če bi lahko to postala priložnost za pravo in resnično zavezo za Rim, v kateri bi se lahko vsakdo čutil protagonist preporoda naše skupnosti po krizi.
Ta sklad želi biti znamenje, ki bi spodbudilo vse ljudi dobre volje, da bi izkazali konkretno dejanje vključitve, posebej do tistih, ki iščejo tolažbo, upanje in priznanje lastnih pravic.
Zato vabim vse institucije in naše someščane, naj velikodušno podelijo to, kar imajo na razpolago v tem času, ki je tako izreden in poln potreb. Obračam se na dobro srce vseh Rimljanov ter jih spodbujam, naj upoštevajo, da v tem trenutku ni dovolj podeliti le to, kar je odvečno.
Želel bi videti v našem mestu cveteti solidarnost »sosednjih vrat«, dejanja, ki prikličejo v spomin drže sobotnega leta, v katerem se odpustijo dolgovi, poravnajo spori, se terja plačilo glede na zmožnost dolžnika in ne glede na trg.
Vabim duhovnike naše škofije, naj bodo prvi, ki bodo prispevali v sklad, ter navdušeni zagovorniki podelitve v svojih skupnostih. Milost, da vsak dan lomimo kruh evharistije, nas spodbuja, naj »storimo enako« tudi s svojimi brati in sestrami.
Naj Gospod blagoslovi našo škofijsko skupnost in celotno mesto. Nad vse kličem njegovo tolažbo in varstvo Marije Rešiteljice rimskega ljudstva.
Frančišek
