Papež Frančišek: Moje srce »potuje« proti Lujánu
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Sveti oče je nadaljeval z naslednjimi besedami: »Z vami bom duhovno, kot duhovni in "virtualni" romar. Še enkrat jo bom gledal in še enkrat se ji bom pustil gledati,« zapiše papež ter spomni, da pogled Device iz Lujána prenavlja in daje moč. Pri tem pa poudari, da v tistem trenutku ne bo sam, ampak »skupaj s svetim zvestim Božjim ljudstvom, ki jo tako zelo ljubi, zvesto in grešno ljudstvo, kakor jaz,« doda sveti oče.
V nadaljevanju zapiše: »Naši Gospe iz Lujána bomo povedali to, kar nas skrbi in veseli ter jo prosili, naj poskrbi za nas ter nam pomaga, da bi vedno prosili za odpuščanje, ne da bi se naveličali, vedoč, da se njen Sin ne naveliča odpuščati.« Ob koncu je papež dodal, da bo Mariji obljubil, da se bo bolje obnašal ter sklenil z besedami »velikega duhovnika« iz njegove prejšnje škofije, Amelia Luisa Calorija: »Ta večer, o Devica, je moja obljuba iskrena. Vendar pa za vsak primer ne pozabi pustiti ključa zunaj. Vrnil se bom domov, z gotovostjo, da sem prejel milost.«
Razširjena pobožnost
Slovesnosti 8. maja v Lujánu se vsako leto udeleži veliko število vernikov, nanjo pa se pripravljajo z devetdnevnico. Začetki pobožnosti segajo v 17. stoletje, po nekaterih čudežnih dogodkih. Originalen kip Device z belim in modrim plaščem se nahaja v baziliki v Lujanu, približno 70 km severozahodno od Buenos Airesa. Vsako leto bazilika sprejme v povprečju devet milijonov obiskovalcev, ki ne prihajajo samo iz Argentine. Ko je bil papež Frančišek škof v Buenos Airesu, se je odpravil na romanje skupaj z verniki ter v svetišču dolgo časa spovedoval.
Zgodovina Naše Gospe iz Lujána
V letu 1630 na tem kraju ni bilo niti sledi o kakšni naselitvi, ampak je bilo le prehodno območje za karavane vozov ter črede oslov, ki so se spuščale in vzpenjale iz pristanišča Buenos Aires. Okrog leta 1630 je Portugalec Antonio Faria de Sa, lastnik veleposestva v Sumampi, prosil svojega prijatelja, Juana Andrea, ki je bil mornar, naj mu iz Brazilije pripelje kip Marije Brezmadežnega Spočetja, da bi ga postavili v kapelo, ki jo je prav tedaj gradil na svojem posestvu. Juan Andrea je ustregel njegovi prošnji in v Buenos Aires pripeljal kar dva kipa Device Marije. Prvi je predstavljal Brezmadežno spočetje, na Antonijevo željo, drugi pa je bil podoba Božje Matere z Detetom Jezusom, ki spi v njenem naročju. Kipa so naložili na voz in ju v karavani peljali proti Sumampi. Na poti iz Buenos Airesa proti Santiagu na vzhodu, se je voz na obrežju reke Luján iz nejasnega razloga ustavil. Zamenjali so vole in zmanjšali tovor, vendar brez uspeha. Voli niso hoteli prečkati reke. V tistem trenutku je nekdo opazil dva majhna zaboja s kipoma Device. Z voza so najprej zložili kip Device z Detetom, ne da bi se zgodilo karkoli, ko pa so odstranili zaboj s kipom Brezmadežne, so voli takoj nadaljevali pot. Priče dogodka so pretresene nad tem napravile poizkus in stvar ponovile, vendar je bil rezultat popolnoma enak. Tedaj so razumeli, da Devica Brezmadežnega Spočetja želi ostati v Lujánu in z veseljem so ji ustregli.
Novica o tem se je takoj razširila in začeli so prihajati številni romarji. V začetku je bil kip shranjen in čaščen v majhni sobi hiše don Rosenda na deželi. Kmalu zatem so ji lastniki zemljišča postavili kapelo, ki je bila dokončana okoli leta 1633. Zgradba je bila zelo preprosta: šlo je za kolibo s stenami iz blata, streho iz slame, na tleh pa je bila zemlja. Dolga je bila 4 m in široka 2,5 m, bila je prepleskana na belo. Majhen oltar, nad katerim je bil nameščen kip, je bil zelo preprost. Sčasoma je število prebivalcev v kraju naraslo, tako da je Luján postal župnija, kasneje pa tudi mesto.
Okrog leta 1872 je nadškof v Buenos Airesu, msgr. Federico Aneiros, svetišče zaupal duhovnikom lazaristom. V tem obdobju so Indijanci napadli p. Jorgeja Salvaira in ga hudo ranili, da je bil v smrtni nevarnosti. V trenutku hude stiske se je zaobljubil Devici, nato pa je čudežno okreval. Njegova zaobljuba se je glasila: »Govoril bom o tvojih čudežih …, povečal bom tvojo Cerkev.« Da bi izpolnil zaobljubo, je leta 1885 objavil Zgodovino Device iz Lujána. 1889 je bil imenovan za župnika v Lujánu, kjer je svoje življenje in svoje moči posvetil postavitvi velike bazilike. Z gradnjo je začel 6. maja 1890, ob podpori msgr. Aneirosa ter sodelovanju sobratov lazaristov. Bazilika je bila posvečena leta 1935. Mogočna bazilika v gotskem stilu ima še posebej dragocena okna. Kripta bazilike hrani mnoge dragocenosti, vezane na zgodovino Lujána; med drugim kopije vseh del, posvečenih Marijinemu čaščenju v Ameriki. Marijino podobo so 8. maja 1887 slovesno okronali. Ob 300-letnici čudeža v Lujánu so argentinski, urugvajski in paragvajski škofje, po naročilu papeža Pija XI., 5. oktobra 1930 Devico iz Lujána proglasili za zavetnico vseh treh republik ob reki Rio de la Plata. Naziv bazilika je cerkvi leta 1930 podelil papež Pij XII.
