Papež Frančišek: Kaj naj storimo vpričo te milosti? Samo eno: sprejmimo dar.
V zemeljski noči se je pojavila luč z neba. Kaj pomeni ta luč, ki se je pojavila v temini? Odgovor nam namigne apostol Pavel, ki nam je rekel: »Razodela se je Božja milost.« Božja milost, »ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11), je to noč obdala svet.
Kaj pa je ta milost? To je Božja ljubezen, ljubezen, ki preobrazi življenje, obnovi zgodovino, osvobodi od zla, vlije mir in veselje. To noč se nam je pokazala Božja ljubezen: to je Jezus. V Jezusu je Najvišji postal majhen, da bi ga lahko vzljubili. V Jezusu je Bog postal otrok, da bi se nam pustil objeti. Toda ali se še lahko vprašamo, zakaj sv. Pavel Božji prihod na svet imenuje »milost«? Da nam pove, kako je povsem zastonj. Medtem ko je videti, da tu, na zemlji, vse sledi logiki »daj – dam«, pa Bog prihaja zastonj. Njegova ljubezen ni naprodaj; nič nismo storili, da bi si jo zaslužili in nikoli je ne bomo mogli poplačati.
Razodela se je Božja milost. To noč se zavemo, da je On, medtem ko mi nismo bili v višavah, za nas postal majhnost; medtem ko smo hodili po svojih opravkih, je On prišel med nas. Božič nas spominja, da Bog še vedno ljubi vsakega človeka, tudi najslabšega. Meni, tebi, vsakemu od nas govori: »Ljubim te in te bom vedno ljubil. Dragocen si v mojih očeh.« Bog te ne ljubi, ker pravično misliš in se lepo vedeš; ljubi te in to je to. Njegova ljubezen je brezpogojna, ni odvisna od tebe. Lahko se motiš v svojem mišljenju, lahko si si marsikaj izmislil, a Gospod te ne neha imeti rad. Kolikokrat mislimo, da nam je Bog dober, če smo mi dobri, in da nas kaznuje, če smo hudobni. Ni tako. Tudi v naših grehih nas še vedno ljubi. Njegova ljubezen se ne menja, ni zamerljiv; zvest je, potrpežljiv je. Glejte, to je dar, ki ga najdemo na Božič: presenečeni odkrijemo, da je Gospod vsa mogoča zastonjskost. Njegova slava nas ne oslepi s svojim bleskom, njegova navzočnost nas ne prestraši. Rodi se ubog, brez vsega, da bi nas osvojil z bogastvom svoje ljubezni.
Razodela se je Božja milost. Milost je sinonim za milino, lepoto. To noč v lepoti Božje ljubezni odkrivamo tudi svojo lepoto, ker smo Božji ljubljenci. V dobrem in v hudem, v zdravju in v bolezni, srečni ali žalostni smo v njegovih očeh vedno lepi; ne zaradi tega, kar delamo, ampak zaradi tega, kar smo. V nas je neuničljiva, nedotakljiva lepota, lepota, ki je ni mogoče ukiniti, ki je jedro našega bitja. Danes nas Bog spominja na to, ko z ljubeznijo jemlje našo človeškost, jo vzame za svojo, se z njo »poroči« za vedno.
»Veliko veselje«, ki je to noč oznanjeno pastirjem, je resnično »za vse ljudi«. V teh pastirjih, ki zagotovo niso bili svetniki, smo navzoči tudi mi s svojimi krhkostmi in slabostmi. Kakor je Bog poklical njih, tako kliče tudi nas, ker nas ljubi. In v nočeh našega življenja tudi nam – kakor njim – govori: »Ne bojte se« (Lk 2,10). Korajža velja, ne zapravite zaupanja, ne izgubite upanja, ne mislite, da ljubiti pomeni izgubljati čas. To noč je ljubezen premagala strah, pojavilo se je novo upanje, blaga Božja luč je premagala temo človeškega zasmeha. Človeštvo, Bog te ljubi in je zate postal človek, nisi več samo!
Dragi bratje in sestre, kaj naj storimo vpričo te milosti? Samo eno: sprejmimo dar. Preden gremo iskat Boga, pustimo, da nas on išče. Naj nam ne bodo za izhodišče naše sposobnosti, ampak njegova milost, ker je on, Jezus, naš Zveličar. Zazrimo se v Dete in se pustimo obdati z njegovo nežnostjo. Ne bomo več našli izgovorov, da bi se mu ne pustili ljubiti: češ da gre v življenju vse narobe, češ da Cerkev ne deluje, češ da v svetu to ne gre; vsi ti izgovori bodo odpadli. Stopili bodo v ozadje, saj vpričo Jezusove nore ljubezni, ljubezni, ki je je ena sama nežnost in bližina, ni izgovorov. Vprašanje, ki se nam zastavlja za Božič, je: »Ali pustim, da me Bog ljubi? Ali se prepuščam njegovi ljubezni, ki me prihaja rešit?«
Tako velik dar si zasluži prav tako veliko hvaležnost. Sprejeti milost pomeni, da se znamo zahvaliti. Naše življenje pa često poteka daleč od hvaležnosti. Danes je ravno pravi dan, da se približamo tabernaklju, jaslicam, da rečemo hvala. Sprejmimo dar, to je Jezusa, da potem sami postanemo dar kakor Jezus. Postati dar pomeni, da damo življenju smisel. To pa je najboljši način, kako spremeniti svet: mi se spremenimo, Cerkev se spremeni, zgodovina se spremeni, ko nehamo spreminjati druge, ampak spremenimo sebe tako, da iz svojega življenja napravimo dar.
Prav to nam kaže Jezus to noč: ni spremenil zgodovine ne s prisilo niti z močjo besed, ampak z darom svojega življenja. Ni čakal, da bi mi postali dobri, da bi nas ljubil, ampak se nam je zastonj podaril. Tudi mi ne čakajmo, da bližnji postane dober, da bi ga potem imeli radi, da Cerkev postane popolna, da bi jo potem ljubili, da nas drugi cenijo, da bi jim potem služili. Začnimo pri sebi. To pomeni sprejeti dar milosti. In svetost ni nič drugega kot ohranjati to zastonjskost.
Ljubka legenda pripoveduje, da so ob Jezusovem rojstvu pastirji pritekli k votlini z raznimi darili. Vsak je nosil, kar je imel, eden sadove lastnega dela, drug kaj dragocenega. Medtem ko so se vsi razdajali v velikodušnosti, pa je bil tam pastir, ki ni imel ničesar. Bil je nadvse ubog, ničesar ni imel, kar bi podaril. Medtem ko so drugi tekmovali, ko so poklanjali darove, je osramočen stal od daleč. V nekem hipu sta se sv. Jožef in Marija znašla v težavi: kako bosta sprejela vse te darove? Še posebej Marija, ki je morala držati Dete. Ko je torej videla pastirja s praznimi rokami, mu je pomignila, naj se približa. In položila mu je Jezusa v naročje. Ko ga je ta pastir sprejel, se je zavedel, da ima v rokah največji dar v zgodovini. Gledal je svoje roke, tiste roke, ki so se mu zdele vedno prazne: postale so zibka za Boga. Čutil je, kako je ljubljen, premagal je sram in začel kazati Jezusa še drugim, ker ni mogel zadržati zase daru nad vsemi darovi.
Dragi brat, draga sestra, če se ti zdi, da so tvoje roke prazne, če vidiš, da je tvoje srce prazno ljubezni, je ta noč kot nalašč zate. Razodela se je Božja milost, da zasije v tvojem življenju. Sprejmi jo in v tebi bo svetila božična luč.
Prevedel br. Miran Špelič OFM
