Papež udeležencem simpozija o glasbi: Postati vsak dan boljši izvajalci evangelija
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Pogosto mislimo na izvajalca kot na prevajalca ali kot na tistega, ki mora predati to, kar dobi, tako, da drugi lahko razume. Vendar pa je izvajalec, posebej na glasbenem področju, tisti, ki v lastnem duhu prevede to, kar je skladatelj napisal, da bi zazvenelo lepo in umetniško popolno. Sicer pa glasbeno delo obstaja dokler se ga izvaja, torej dokler obstaja kakšen izvajalec.
Dobrega izvajalca navdaja velika ponižnost pred umetniškim delom, ki ni njegova last. Ker ve, da na svojem področju služi skupnosti, se želi vedno formirati ter se notranje in tehnično preoblikovati. Tako more ponuditi lepoto glasbe ter na bogoslužnem področju uresničevati svoje služenje pri glasbenem izvajanju (prim. Konstitucija o svetem bogoslužju, 115). Izvajalec je poklican razvijati njemu lastno občutljivost in genij, vedno v službi umetnosti, ki obnavlja človeškega duha, posebej če opravlja poslanstvo pri bogoslužju.
Glasbeni izvajalec ima veliko skupnega s tistim, ki študira Sveto pismo, z bralcem Božje besede; v najširšem smislu s tistimi, ki si prizadevajo razlagati znamenja časov; in še bolj v splošnem s tistimi – to bi morali biti vsi – ki sprejemajo in poslušajo drugega, da bi vstopili v iskren dialog. Vsak kristjan je namreč uresničevalec Božje volje v svojem življenju in z njo z veseljem poje Bogu pesem hvale in zahvale. S to pesmijo Cerkev razlaga evangelij skozi zgodovino. Devica Marija je to storila na idealen način v svojem Magnifikatu; in svetniki so razlagali Božjo voljo v svojem življenju ter poslanstvu.
Sveti papež Pavel VI. je leta 1964, med zgodovinskim srečanjem z umetniki, izrazil naslednjo misel: »Kakor veste, je naše poslanstvo oznanjati in storiti, da bi bil svet duha, nevidnega, neizrekljivega, svet Boga dostopen ter razumljiv, ali bolje ganljiv. In pri tem delu, ki prenaša nevidni svet v dostopne, razumljive formule, ste vi mojstri. To je vaš poklic, vaše poslanstvo; in vaša umetnost je prav to, da z neba duha izmamite njegove zaklade in jih preoblečete v besedo, barve, oblike, dostopnost« (Insegnamenti II [1964], 313). V tem smislu torej izvajalec, kot umetnik, izraža Neizrekljivo, uporablja besede in prvine, ki gredo onkraj pojmov, da bi pomagal razumeti tisto vrsto zakramentalnosti, ki je lastna estetski uprizoritvi.
Obstaja dialog. Slediti umetniškemu delu namreč ni statično, ni matematično; obstaja dialog med avtorjem, delom in umetnikom. Gre za dialog med tremi. In ta dialog je originalen v vsakem izmed izvajalcev: eden ga čuti tako, drugi na drugačen način. Vendar pa je ta dialog pomemben, saj prav tako omogoča razvoj pri izvajanju umetniškega dela. Nikoli ne pozabite, da mora izvajalec vstopiti v ta dialog med avtorjem, delom in njim samim.
Umetnik, izvajalec in – v primeru glasbe – poslušalec gojijo isto željo: da bi razumeli to, kar nam lepota, glasba ter umetnost omogočajo, da spoznamo o stvarnosti Boga. In morda moški in ženske našega časa to potrebujejo bolj kot kdajkoli prej. Interpretiranje te stvarnosti je bistveno za današnji svet.
Dragi bratje in sestre, še enkrat se vam zahvaljujem za vaše prizadevanje pri študiju glasbe, posebej liturgične glasbe. Želim sebi in vam – vsakemu na svoji poti – da bi postali vsak dan boljši izvajalci evangelija, lepote, ki nam jo je Oče razodel v Jezusu Kristusu, v hvali, ki izraža sinovstvo v odnosu do Boga. Iz srca vas blagoslavljam in vas prosim, da molite zame.
