Kateheza: Pavel na Areopagu. Zgled inkulturacije vere v Atenah

Andreja Červek – Vatikan

Izhodišče papeževe današnje kateheze je bil odlomek iz 17. poglavja Apostolskih del, ki pripoveduje o Pavlovem prihodu v Atene in njegovem govoru na Areopagu. Pavel zbrane takole nagovori: »Možje Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetínje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ›Nepoznanemu bogu‹. Kar vi častite, ne da bi poznali, to vam jaz oznanjam« (At 17,22-23).

Pavel ustvari most za dialog

Po preizkušnjah v Filipih, Tesaloniki in Beroji, Pavel prispe v Atene, središče Grčije (glej Apd 17,15). To mesto, ki je živelo v senci starodavne slave, je kljub političnemu nazadovanju še vedno imelo kulturno premoč. Tukaj je apostola »v dno duše prizadelo, ker je videl, kako je mesto polno malikov« (Apd 17,16). »To srečanje s poganstvom pri Pavlu ne povzroči bega, ampak ga spodbudi k oblikovanju mostu za dialog s to kulturo,« je dejal papež Frančišek.

Kontemplativni pogled vere

Pavel se odloči, da se bo seznanil z mestom, in tako začne obiskovati pomembne kraje in osebe. Gre v sinagogo, simbol verskega življenja; gre na trg, simbol mestnega življenja; gre na Areopag, simbol političnega in kulturnega življenja. Sreča se z judi, s filozofi epikurejci in stoiki ter z mnogimi drugimi. »Sreča vse ljudi, ne zapre se. Pogovarja se z vsemi,« je poudaril papež. Pavel na ta način opazuje kulturo, okolje Aten opazuje »s kontemplativnim pogledom«, ki odkritje »tistega Boga, ki prebiva v hišah mesta, na njegovih cestah in na njegovih trgih« (glej Evangelii gaudium, 71). Pavel mesta Atene in poganskega sveta ne gleda s sovražnostjo, ampak z očmi vere. In to nas po papeževih besedah spodbuja, da se vprašamo o svojem načinu gledanja naših mest: »Jih opazujemo z brezbrižnostjo? S prezirom? Ali pa z vero, ki prepoznava Božje otroke med anonimnimi množicami?«

Prehod med evangelijem in poganskim svetom

»Pavel izbere pogled, ki ga spodbudi, da odpre prehod med evangelijem in poganskim svetom,« je pojasnil Frančišek. »V središču ene najslavnejših institucij antičnega sveta, na Areopagu, naredi izjemen zgled inkulturacije sporočila vere: oznanja Jezusa Kristusa častilcem malikov in tega ne naredi na žaljiv način, ampak tako, da postane graditelj mostov.«

»Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam«

Pavel za izhodišče vzame oltar v mestu, ki je posvečen »nepoznanemu bogu« (Apd 17,23). Začne s »pobožnostjo« do tega nepoznanega boga in, da bi vstopil v empatijo s svojimi poslušalci, razglasi, da Bog »prebiva med meščani« in »se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje« (glej Evangelii gaudium, 71). »In ravno to je ta navzočnost, ki jo Pavel hoče razkriti: 'Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam' (Apd 17,23).«

Mož, ki ga je Bog izbral

Da bi razodel identiteto boga, ki ga Atenci častijo, apostol začne s stvarjenjem. Izhaja iz svetopisemske vere v Boga razodetja, da bi dospel do odrešenja in sodbe, torej do sporočila, ki je zares krščansko. Pokaže na nesorazmernost med veličino Stvarnika in svetišči, ki jih je zgradil človek, ter pojasni, da se Stvarnik vedno pusti iskati, da bi ga tako lahko vsak našel. Na ta način Pavel oznani Kristusa, oznani njega, za katerega se ljudje ne menijo, a ga vendarle poznajo. Zatem vse povabi, naj stopijo čez »čase nevednosti« in se odločijo za spreobrnjenje v pričakovanju skorajšnje sodbe. Pavel tako pride do kerygme in namigne na Kristusa, ne da bi ga imenoval, s tem ko ga opredeli kot »moža, ki ga je Bog za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih« (Apd 17,31).

Kristusova smrt in vstajenje se zdita »norost«

Kot je nadaljeval papež, se tukaj pojavi problem: »Pavlova beseda, ki je do zdaj sogovornikom jemala dih, kajti bila je zanimivo odkritje, naleti na oviro: Kristusova smrt in vstajenje se zdita »norost« (1Kor 1,23) in povzročita posmeh in norčevanje.« Pavel torej odide. Zdi se, da mu ni uspelo. Pa vendar nekateri sprejmejo njegovo besedo in se odprejo za vero. Med temi sta Dionizij, član Areopaga, in žena po imenu Dámaris. Tudi v Atenah evangelij požene korenine in se širi z dvema glasovoma, moškim in ženskim.

Graditi mostove

Papež je katehezo sklenil s spodbudo, naj se tudi mi učimo graditi mostove: »Tudi mi danes prosimo Svetega Duha, naj nas nauči graditi mostove s kulturo, s tistim, ki ne veruje ali ima veroizpoved, drugačno od naše. Vedno graditi mostove, vedno imeti iztegnjeno roko, nobene napadalnosti. Prosimo ga za zmožnost, da bi s tenkočutnostjo inkulturirali sporočilo vere ter v tiste, ki ne poznajo Kristusa, uprli kontemplativni pogled, spodbujen z ljubeznijo, ki ogreje tudi najbolj otrdela srca.«