Papež pri katehezi: Sprejeti mučeništvo vsakodnevne zvestobe evangeliju

Andreja Červek – Vatikan

Med splošno avdienco se je bral odlomek iz šestega poglavja Apostolskih del, ki pripoveduje o Štefanu pred vélikim zborom: »Štefan pa je bil poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi. Toda vstali so nekateri iz shodnice, ki se imenuje shodnica osvobojencev in Cirencev in Aleksandríncev, in nekateri iz Kilikije in Azije ter se prerekali s Štefanom. In niso se mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril. Vsi, ki so sedeli v vélikem zboru, so uprli pogled v Štefana in videli, da je njegov obraz kakor angelov« (Apd 6,8-10.15).

Težave in iskanje rešitev

Preko Apostolskih del sledimo poti evangelija po svetu, je dejal papež Frančišek na začetku kateheze. »Sveti Luka z velikim realizmom prikaže tako rodovitnost te poti kot porajanje nekaterih problemov v sami krščanski skupnosti. Problemi so bili vedno, od vsega začetka. Kako uskladiti razlike, ki soobstajajo znotraj nje, ne da bi prišlo do nasprotovanj in razdorov?«

Skupnost ni sprejemala le judov, ampak tudi Heleniste, osebe, ki so prišle iz diaspore, ki so imele svojo kulturo in občutljivosti. »Takšna navzočnost povzroča krhka in začasna ravnotežja. In ob problemih se pojavi ljuljka. In kaj je najslabša ljuljka, ki uniči skupnost? To je ljuljka opravljanja, ljuljka obrekovanja. Helenisti so začeli godrnjati, češ da skupnost zapostavlja svoje vdove« (glej Apd 6,1), je pojasnil papež. »Apostoli začnejo proces razločevanja, ki pomeni dobro preudariti težave in skupaj poiskati rešitve. Izhod najdejo v porazdelitvi različnih nalog, da bi dosegli mirno rast znotraj cerkvenega telesa ter se izognili tako zanemarjanju poti evangelija kot skrbi za najrevnejše člane.«

Postavitev diakonov

Apostoli se vedno bolj zavedajo, da je njihova osnovna poklicanost molitev in pridiganje Božje besede. Oboje, je poudaril Frančišek, molitev in oznanjevanje evangelija. Vprašanje rešijo tako, da ustanovijo jedro »sedmih mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti« (Apd 6,3). Potem ko so apostoli nanje položili roke, so se ti posvetili službi strežbe. Imenujejo se diakoni, ki so bili postavljeni za služenje. Papež je pojasnil, da diakon v Cerkvi ni nek duhovnik na drugi ravni: »Diakon ni za oltar, ampak za služenje. Je varuh služenja v Cerkvi. Ko je diakonu preveč všeč biti pri oltarju, je to narobe. To ni njegova pot. In tako apostoli postavijo diakone.« Kot je izpostavil, »ta ubranost med služenjem Besedi in služenjem dejavni ljubezni predstavlja kvas, ki daje rast cerkvenemu telesu«.

Štefan in lažna pričevanja proti njemu

Apostoli torej postavijo sedem diakonov, med katerimi posebej izstopata Štefan in Filip. Štefan evangelizira z močjo in parezijo, a njegova beseda naleti na najbolj sovražen odpor. »Ko ne najdejo drugega načina, da bi ga prisilili odnehati – kaj storijo njegovi nasprotniki? Izberejo najbolj beden način za uničenje človeka: obrekovanje ali lažno pričevanje. In mi vemo, da obrekovanje ubija. Vedno. Ta zlobni rak, ki se rodi iz volje po uničenju ugleda neke osebe, napade tudi ostalo cerkveno telo in ga težko poškoduje, ko se zaradi bednih interesov ali zaradi prikrivanja lastnih neizpolnjenosti poveže, da bi se nekoga onečastilo.«

Priveden pred véliki zbor in obtožen s strani lažnih prič (isto so storili z Jezusom in isto bodo storili z vsemi mučenci: lažne priče, obrekovanja …), Štefan spregovori »o sveti zgodovini, ki je osrediščena okoli Kristusa«, da bi se tako branil. Velika noč Jezusa, umrlega in vstalega, je ključ celotne zgodovine zaveze. Pred tem preobiljem božanskega daru, Štefan pogumno obsodi hinavščino, s katero se je ravnalo s preroki in samim Kristusom. Spomni jih na zgodovino: »Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci« (Apd 7,52). Kot je pripomnil papež Frančišek, ne uporablja polovičnih besed. Štefan govori jasno, pove resnico.

Štefan obsojen na smrt

To povzroči nasilen odziv pri poslušalcih in Štefan je obsojen na smrt, obsojen na kamenjanje. Vendar pa pokaže da je iz »testa« Kristusovega učenca. Ne išče bližnjic, ne sklicuje se na osebe, ki bi ga lahko rešile, ampak svoje življenje položi v Gospodove roke. Štefanova molitev je v tistem trenutku prelepa: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« (Apd 7,59). In Štefan umre kot otrok Boga, s tem ko odpusti: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). »Te Štefanove besede nas učijo, da lepi govori ne razodevajo naše identitete Božjih otrok; samo izročitev svojega življenja v Očetove roke in odpuščanje tistemu, ki nas žali, pokažeta na kvaliteto naše vere,« je dejal papež.

Mučenci so resnični zmagovalci

Ob koncu je sveti oče še spregovoril o mučencih: »Cerkev je danes bogata z mučenci. Danes je več mučencev kot pa v času začetkov Cerkve. Mučenci so vsepovsod. Cerkev je namočena z njihovo krvjo, ki je 'seme novih kristjanov' in zagotavlja rast in rodovitnost Božjemu ljudstvu. Mučenci niso 'svete podobice', ampak so moški in ženske iz mesa in kosti, kakor pravi knjiga Razodetje, 'oprali so svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo' (Raz 7,14). So resnični zmagovalci.«

»Tudi mi prosimo Gospoda, da bi se, ko gledamo včerajšnje in današnje mučence, naučili živeti polno življenje, sprejeli mučeništvo vsakodnevne zvestobe evangeliju in priličenja Kristusu,« je sklenil katehezo papež Frančišek.