Papež med katehezo o Očenašu: Pridi k nam tvoje kraljestvo

Andreja Červek – Vatikan

Poziv k spreobrnjenju je veselo oznanilo

Ko molimo Očenaš, se pri drugem vzkliku na Boga obrnemo z besedami »pridi k nam tvoje kraljestvo« (Mt 6,10). Potem ko je vernik molil, naj bo posvečeno Božje ime, sedaj izrazi željo, naj kmalu pride njegovo kraljestvo. Ta želja izvira iz samega Kristusovega srca, ki je svoje oznanjevanje v Galileji začel z besedami: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Papež je pojasnil, da gre za veselo oznanilo: »Te besede nikakor niso grožnja, nasprotno, so veselo oznanilo, sporočilo radosti. Jezus noče prisiliti ljudi, naj se spreobrnejo, s širjenjem strahu pred skorajšnjo Božjo sodbo ali občutka krivde za storjeno zlo. Jezus ne izvaja prozelitizma, ampak preprosto oznanja. Kar prinaša, je blagovest o zveličanju, s katero začne, da zatem poziva k spreobrnjenju. Vsak je poklican, da veruje v evangelij: Božje gospostvo se je približalo njegovim otrokom.« To je evangelij: Božje gospostvo, ki se je približalo njegovim otrokom. In Jezus oznanja ravno to čudovito stvar, to milost: Bog, Oče, nas ljubi, blizu nam je in nas uči, kako hoditi po poti svetosti.

Pozitivna znamenja Božjega kraljestva

Znamenja prihoda tega kraljestva so mnogovrstna in vsa pozitivna. Jezus začne svoje poslanstvo s skrbjo za bolne, tako na telesu kot na duhu, za tiste, ki so živeli kot družbeno izključeni, na primer gobavci, za grešnike, na katere so vsi gledali z zaničevanjem. Jezus sam pokaže na ta znamenja, znamenja Božjega kraljestva: »slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,5).

Svet še vedno poln greha in trpljenja

Ko kristjan moli Očenaš vztrajno ponavlja: »Pridi k nam tvoje kraljestvo«. Papež Frančišek je nadaljeval: »Jezus je prišel, a svet je še vedno zaznamovan z grehom, naseljen z mnogimi ljudmi, ki trpijo, z osebami, ki se ne spravijo in ne odpustijo, z vojnami in mnogimi oblikami izkoriščanja – pomislimo na primer na trgovino z otroki. Vsa ta dejstva so dokazi, da se Kristusova zmaga ni še v celoti uresničila: mnogi moški in ženske še vedno živijo z zaprtim srcem. Predvsem v takšnih okoliščinah se na kristjanovih ustnicah pojavi prošnja Očenaša 'Pridi k nam tvoje kraljestvo'. Kakor da bi rekel: 'Oče, potrebujemo te. Jezus, potrebujemo te. Potrebujemo, da si Ti vsepovsod in za vedno Gospod med nami! Naj pride tvoje kraljestvo, ti bodi med nami.'.«

Bog ni kakor mi, Bog je potrpežljiv

Včasih se sprašujemo, kako to, da se kraljestvo uresničuje tako zelo počasi. Papež je odgovoril: »Jezus rad govori o svoji zmagi z jezikom prilik. Na primer, pravi, da je Božje kraljestvo podobno njivi, kjer skupaj raseta dobro seme in ljuljka. Najslabša rešitev bi bila, da bi hoteli iz sveta takoj izruvati tisto travo, ki se zdi plevel. Bog ni kakor mi, Bog je potrpežljiv. Pri vzpostavljanju kraljestva na svetu ne gre za nasilje. Njegov način širjenja je blagost (glej Mt 13,24-30).

Božje kraljestvo je kakor kvas, kakor gorčično zrno

Božje kraljestvo je zagotovo velika sila, največja, kar jih je, a ne po kriterijih sveta. Zato se zdi, da nima nikoli absolutne večine. Je kakor kvas, ki se zamesi v moko: na videz izgine, a je ravno tisti, ki omogoča vzhajati testu (glej Mt 13,33). Ali pa je kakor gorčično zrno, tako majhno, skoraj nevidno, ki pa v sebi nosi rušilno silo narave. A ko enkrat zraste, postane največje drevo na vrtu (glej Mt 13,31-32).

Jezus - pšenično zrno

V tej »usodi« Božjega kraljestva lahko slutimo potek Jezusovega življenja: tudi On je bil za svoje sodobnike slabotno znamenje, skorajda neznan dogodek za uradne zgodovinarje tistega časa. Sam sebe je imenoval »pšenično zrno«, ki umre v zemlji, a ki samo tako lahko obrodi obilo sadu (glej Jn 12,24). Simbol semena je zgovoren: kmet ga vrže v zemljo (zdi se kakor pokop), potem pa »spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako« (Mr 4,27). Seme, ki klije, je prej Božje delo kot pa delo človeka, ki ga je posejal (glej Mr 4,27). Bog je vedno pred nami, vedno nas preseneti. Zahvaljujoč Njemu imamo po noči velikega petka zarjo vstajenja, ki lahko ves svet osvetli z upanjem.

Raztrosimo jo med svoje grehe, podarimo jo drugim

Papež Frančišek je ob koncu kateheze spodbudil, naj prošnjo »Pridi k nam tvoje kraljestvo« poklanjamo tudi drugim: »'Pridi k nam tvoje kraljestvo.' Raztrosimo to besedo med svoje grehe in svoje neuspehe. Poklonimo jo osebam, ki jih je življenje porazilo in upognilo; tistemu, ki je okušal več sovraštva kot ljubezni, ki je živel nekoristne dni, ne da bi razumel zakaj. Podarimo jo tistim, ki so se borili za pravičnost, vsem mučencem zgodovine; tistemu, ki je prepričan, da se je boril zastonj in da v tem svetu vedno prevladuje zlo. Slišali bomo, da nam molitev Očenaša odgovarja. Stotič bo ponovil besede upanja, iste, s katerimi je Duh zapečatil Sveto pismo: 'Da, pridem kmalu.' To je Gospodov odgovor: 'Pridem kmalu.' In Gospodova Cerkev odgovarja: 'Amen, pridi, Gospod Jezus!'« (glej Raz 22,20). Papež je še enkrat izpostavil, da reči »Pridi k nam tvoje kraljestvo« pomeni reči »Pridi, Gospod Jezus«. In Jezus odgovarja: »Pridem kmalu«. Jezus prihaja na svoj način, vsak dan, in v to moramo zaupati.