Papež: Salezijanec – optimist po naravi in prinašalec veselja

Andreja Červek – Vatikan

Knjiga Evangelii gaudium z don Boskom poleg same papeževe apostolske spodbude vsebuje komentarje, ki jih je napisalo 25 članov salezijanske družine, od salezijancev duhovnikov, hčera Marije Pomočnice, do sodelavcev in nekdanjih študentov. Zaustavijo se ob vrsti pomembni tem, kot sta na primer kriza skupnostnega dela in družbene razsežnosti evangelizacije, ter papeževo apostolsko spodbudo obravnavajo z vzgojno-pastoralnega vidika. Knjiga se sklene s predstavitvijo izkušenj na treh vzgojno-izobraževalnih področjih: oratorij, šola in zapor za mladoletne osebe.

Don Bosko – svetnik z obrazom velikonočne nedelje

Papež Frančišek v predgovoru v ospredje postavi lik salezijanca in njegovo poslanstvo v današnjem svetu. »Vi salezijanci,« zapiše »ste srečni, kajti vaš ustanovitelj don Bosko ni bil svetnik z obrazom 'velikega petka', žalosten in kujav, ampak z obrazom 'velikonočne nedelje'. Vedno je bil vesel, prijeten, kljub tisočim naporom in težavam, ki so ga vsak dan oblegale.« Kakor beremo v Biografskih spominih, je njegov žareči obraz izražal njegovo zadovoljstvo, da je bil med svojimi otroki. Ni slučaj, da je zanj bila svetost »biti zelo veseli«, izpostavi papež in doda, da lahko don Boska opredelimo kot »zdravega prinašalca tistega veselja evangelija, ki ga je ponudil svojemu prvemu pomembnemu učencu sv. Dominiku Saviu in vsem vam salezijancem kot avtentičen in vedno aktualen slog 'visoke mere krščanskega življenja'«.

Duhovnik revnih in zapuščenih mladih

V času, ko so duhovniki živeli ločeni od življenja ljudi, je bilo njegovo sporočilo revolucionarno. »Visoko mero krščanskega življenja« je don Bosko postavil v prakso, ko je vstopil v družbeno in eksistencialno periferijo, ki se je v 18. stoletju širila v Torinu, italijanski prestolnici in industrijskem mestu, ki je pritegovalo na stotine mladih, ki so iskali delo. »Duhovnik revnih in zapuščenih mladih« je šel na ulice, gradbišča, v tovarne in zapore in tam najdeval mlade, same, zapuščene, na milost in nemilost prepuščene delodajalcem brez vsake slabe vesti. Prinašal je veselje in skrb pravega vzgojitelja vsem mladim, ki jih je iztrgal primežu ulice in ki so v Valdoccu našli oazo miru in kraj, kjer so se učili biti »dobri kristjani in pošteni meščani«.

Vzgoja za lepoto, delo in veselje

Papež Frančišek spomni na svojo mladost, ko je obiskoval kolegij Wilfrid Baron de los Santos Angeles v argentinskem mestu Ramos Mejia. »Salezijanci so me vzgojili za lepoto, za delo in za veliko veselja in to je vaša karizma. Pomagali so mi rasti brez strahu, brez obsedenosti. Pomagali so mi iti dalje v veselju in molitvi,« zapiše.

Marija, evharistija in papež

Izpostavi tri 'bele' ljubezni don Boska: Marija, evharistija in papež. »Danes se malo govori o Mariji z isto ljubeznijo, s katero je o njej govoril vaš svetnik. Izročal se je Bogu in molil k Mariji. Zaupanje v Marijo mu je dajalo pogum, da se je spoprijel z izzivi in nevarnostmi življenja in svojega poslanstva. Evharistija, kot druga don Boskova ljubezen, vas mora spomniti, da mlade usmerite v življenje bogoslužja in jim pomagate vstopiti v evharistično skrivnost. In ne pozabite na čaščenje. In nazadnje: ljubezen do papeža. Ta ni samo ljubezen do njega osebno, ampak do Petra kot glave cerkve, Kristusovega predstavnika in ženina Cerkve. V tej beli ljubezni do papeža je tudi ljubezen do Cerkve.«

Kakšen mora biti don Boskov salezijanec?

Papež izpostavi vprašanje, ki si ga naj zastavijo salezijanci: »Kakšen mora biti don Boskov salezijanec za današnje mlade?« Ponudi odgovor: »Konkreten človek, kakor vaš ustanovitelj, ki je kot mlad duhovnik namesto kariere vzgojitelja v pomembnih družinah imel raje služenje med revnimi in zapuščenimi fanti. Salezijanec, ki zna gledati okoli sebe, ki vidi kritične situacije in probleme, se z njimi sooči, jih analizira in sprejme pogumne odločitve. Poklican je iti v naproti vsem periferijam sveta in zgodovine, periferijam dela in družin, kulture in ekonomije, ki potrebujejo ozdravitev.«

Papež nadaljuje: »In če z duhom Vstalega zna sprejeti periferije, naseljene z mladimi in njihovimi družinami, potem Božje kraljestvo začenja biti navzoče in neka druga zgodovina postane mogoča. Salezijanec je vzgojitelj, ki objema krhkost mladih, ki živijo na obrobju in brez prihodnosti, sklanja se nad njihove rane in jih zdravi kakor dobri samarijan. Salezijanec je tudi optimist po naravi, zna videti mlade s pozitivnim realizmom. Kakor tudi danes uči don Bosko, salezijanec v vsakem med njimi, tudi v najbolj uporniškem in neobvladljivem,  prepozna tisto 'točko vstopa k dobremu', na kateri je treba delati s potrpežljivostjo in zaupanjem. Salezijanec je prinašalec veselja, tistega, ki se rodi iz novice, da je Jezus Kristus vstal in ki vključuje vsako človeško stanje. Bog namreč nikogar ne izključuje. Da bi nas ljubil, od nas ne zahteva, naj smo dobri. In niti nas ne prosi za dovoljenje, da bi nas ljubil. Ljubi nas in nam odpušča. In če se pustimo presenetiti s preprostostjo nekoga, ki nima ničesar izgubiti, bomo čutili svoje srce napolnjeno z veseljem. Ko te lastnosti manjkajo, takrat pride do tistih dolgih nosov, žalostnih obrazov.«

Preprostost in kompleksnost

Kot poudari papež Frančišek, je mladim treba prinesti lepo novico, novico, ki je resnična v nasprotju z vsemi novicami, ki jih danes vidimo v časopisih in na omrežju. Kristus je zares vstal in to so dokazali don Bosko in Marija Mazzarello, mnogi svetniki in blaženi salezijanske družine, kakor tudi vsi člani, ki vsak dan preobražajo življenja tistih, ki jih srečajo, saj so kot prvi pustili, da jih je doseglo Božje usmiljenje. »Salezijanec tako postane pričevalec evangelija, dobre novice, ki se v svoji preprostosti mora soočiti s kompleksno kulturo vsake države. Dati skupaj preprostost in kompleksnost je za don Boskovega otroka vsakodnevno poslanstvo,« poudarja papež.

Izhodišča za prenovitev vzgojne prakse

Sveti oče ob koncu predgovora zapiše, da obširen komentar knjige obravnava apostolsko spodbudo Evangelii gaudium s salezijanskega vidika. »Zaupan je pomembnim strokovnjakom različnih disciplin, ki s svojo rahločutnostjo in pod lečo don Boska osvetlijo papeževo misel ter jo povežejo z različnimi aktualnimi situacijami z namenom vzgajati in usmerjati otroke in mlade k dobremu.« Papež izrazi prepričanje, da bodo vsi bralci v knjigi našli veliko izhodišč za razlago realnosti in za prenovitev vzgojne prakse, ki je v službi otrok in mladih našega časa.