Papež v Muzeju okupacij in bojev za svobodo: Litva naj bo svetilnik upanja
Andreja Červek – Vatikan
Vhod v enega največjih judovskih getov v Litvi in Evropi danes zaznamuje spominsko obeležje, pred katerim se je sveti oče zaustavil v tihi molitvi in položil šopek rož. Odprt je bil 6. septembra 1941 in je predstavljal 'čakalnico na smrt'. Lakota, bolezni, ubijanje na ulici, trpinčenja, deportacije v koncentracijska taborišča je 40.000 prebivalcev geta zmanjšalo na nič. Le nekaj sto jih je uspelo preživeti. Geto v Vilni, ki se nahaja v samem središču mesta, so zaprli 23. septembra 1943. Litva pa je ta datum razglasila za dan judovskega genocida.
Pred Muzejem okupacij in bojev za svobodo v Vilni je papeža Frančiška sprejel vilenski nadškof, saj je obisk bil zasebne narave. Muzej je posvečen vsem žrtvam sovjetskega režima, saj je sama zgradba bila sedež KGB-ja, v njej pa so bili tudi zapori, kjer so mučili in sodili nasprotnikom režima. Za iste namene je zgradbo uporabljal tudi Gestapo med letoma 1941 in 1944. Po ocenah naj bi od leta 1944 do šestdesetih let 19. stoletja na tem mestu življenje izgubilo več tisoč oseb. V spomin na grozote so poslopje leta 1992 preuredili v muzej. Danes je na ogled okoli dvajset celic, dve sta samici s samo 60 kvadratnimi centimetri. Papež Frančišek si je ogledal celici številka 9 in številka 11 ter v spomin na žrtve prižgal svečo. Pred spominskim obeležjem je sveti oče izrekel molitev za vse žrtve, navzoči pa so bili tudi litovska predsednica in nekateri člane vlade.
Papeževa molitev
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,47).
Tvoj krik, Gospod, ne neha odmevati in odzvanja med temi zidovi, ki spominjajo na preživeto trpljene mnogih otrok tega naroda. Litovci in pripadniki različnih narodnosti so v svojem mesu trpeli delirij vsemogočnosti tistih, ki so mislili, da kontrolirajo vse.
Na tem kraju spomina, te prosimo, Gospod, naj nas tvoj krik ohrani budne. Naj nas tvoj krik, Gospod, osvobodi duhovne bolezni, s katero smo kot ljudstvo vedno skušani: da bi pozabili na naše očete, kar se je preživelo in pretrpelo.
Da bi v tvojem kriku in v življenju naših očetov, ki so zelo trpeli, lahko našli pogum za odločno prizadevanje v sedanjosti in prihodnosti; da bi ta krik bil spodbuda, da se ne bi prilagodili trenutnim modam, poenostavljenim sloganom in vsakemu poskusu, ki hoče kateri koli osebi zmanjšati in odvzeti dostojanstvo, s katerim si jo Ti oblekel.
Gospod, naj bo Litva svetilnik upanja. Naj bo dežela delovnega spomina, ki obnavlja prizadevanje proti vsaki krivici. Naj podpira ustvarjalni trud za zaščito pravic vseh oseb, predvsem najbolj nezaščitenih in ranljivih. In naj bo učiteljica sprave in usklajevanja različnosti.
Gospod, ne dopusti, da bi bili gluhi za krik vseh tistih, ki danes še vedno dvigajo glas proti nebu.
