Papež prispel v Rigo: Materinstvo Latvije – odpirati prihodnost in služiti življenju

Andreja Červek – Vatikan

Papež je izrazil veselje ob svojem prvem obisku Latvije in Rige. Država je bila zaznamovana s težkimi socialnimi, političnimi, ekonomskimi in tudi duhovnimi preizkušnjami, a je danes postala »ena od glavnih kulturnih, političnih in pristaniških središč« te regije. »Vaši predstavniki na področju kulture in umetnosti, predvsem v svetu glasbe, so dobro poznani v tujini,« je dejal papež in dodal, da se jim lahko pripišejo psalmistove besede: »Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje« (Ps 30,12). Latvija, dežela ljudskih pesmi dainas, je znala spremeniti svojo tožbo in svojo bolečino v pesem in ples ter se je potrudila spremeniti se v kraj dialoga in srečanja, mirnega sobivanja, ki si prizadeva gledati naprej.

Duhovna zmožnost gledanja onkraj

Praznovanje stote obletnice neodvisnosti je pomemben trenutek za življenje celotne družbe. »Vi zelo dobro poznate ceno te svobode, ki ste jo morali osvojiti in si jo ponovno pridobiti. To je svoboda, ki je bila mogoča zaradi korenin, ki vas oblikujejo,« pri čemer je papež spomnil na besede znane latvijske pesnice Zente Maurine: »Moje korenine so na nebu.« »Brez te sposobnosti gledati v višave, klicati najvišja obzorja, ki nas spomnijo na tisto 'transcendentno dostojanstvo', ki je sestavni del vsakega človeškega bitja, ne bi bila mogoča izgradnja vašega naroda. Ta duhovna zmožnost gledati onkraj, ki postane konkretna v majhnih vsakodnevnih dejanjih solidarnosti, sočutja in vzajemne pomoči, vas je podpirala in vam dala potrebno ustvarjalnost, da ste dali življenje novim družbenim dinamikam pred vsemi poskusi omejevanja in izključevanja, ki vedno ogrožajo družbeno tkivo,« je zatrdil sveti oče.

Kako doseči raznovrstno edinost

Izrazil je veselje, da se v središču korenin, ki sestavljajo to deželo, nahaja katoliška Cerkev, ki je v polnem sodelovanju z ostalimi krščanskimi Cerkvami, kar je »znamenje, kako je možno razviti občestvo v razlikah«. To je stvarnost, ki se potrdi, ko imajo osebe pogum, da gredo onkraj konfliktnih površin in se gledajo v svojem najglobljem dostojanstvu. »Tako lahko zatrdimo,« je dejal papež Frančišek, »da vsakokrat ko se kot osebe in kot skupnost naučimo usmeriti višje od nas samih in naših posameznih interesov, se vzajemno razumevanje in zavzetost spremenita v solidarnost. Ta pa, razumljena v svojem najglobljem pomenu, postane način, kako delati zgodovino v okolju, kjer konflikti, napetosti, tudi tisti, ki bi se jih lahko v preteklosti smatralo kot nasprotne, lahko dosežejo raznovrstno edinost, ki ustvarja novo življenje. Kakor je gojil življenje vašega naroda, evangelij tudi danes lahko odpira poti za soočanja z aktualnimi izzivi, s tem da se vrednotijo razlike in se predvsem pospešuje občestvo med vsemi.«

Odpirati prihodnost

Obhajanje stoletnice izpostavlja, kako pomembno je »še naprej staviti na svobodo in neodvisnost Latvije«, ki sta zagotovo dar, a sta prav tako naloga, ki vključuje vse. »Delati za svobodo pomeni zavzemati se za celostni in vključujoči razvoj oseb in skupnosti. Če se danes lahko praznuje, je to zahvaljujoč mnogim, ki so odprli poti, vrata, prihodnost, in so vam zapustili kot dediščino to isto odgovornost: odpreti prihodnost, pri tem pa paziti, da bo vse služilo življenju, da bo rojevalo življenje,« je dejal papež in dodal, da se bodo zato tudi po srečanju napotili proti spomeniku svobode, kjer bodo navzoči otroci, mladi in družine. Ti nas namreč spominjajo, da »materinstvo« Latvije najde svoj odmev v zmožnosti pospeševati strategije, ki so zares učinkovite in osredotočene na konkretne obraze teh družin, ostarelih, otrok in mladih, bolj kot pa na primat ekonomije nad življenjem. Materinstvo Latvije se izraža tudi v zmožnosti ustvarjanja delovnih mest, in sicer na način, da se nikomur ni treba izkoreniniti, da bi lahko zgradil lastno prihodnost. »Kazalec človeškega razvoja se meri tudi z zmožnostjo rasti in pomnoževanja. Razvoj skupnosti se ne uresničuje in še manj meri zgolj z zmožnostjo dobrin in virov, ki se posedujejo, ampak z željo po rojevanju življenja in ustvarjanju prihodnosti. To pa je mogoče samo v takšni meri, v kakršni obstajajo ukoreninjenost v preteklosti, ustvarjalnost v sedanjosti ter zaupanje in upanje v prihodnosti. In se meri v zmožnosti zavzemanja in tveganja, kakor so nam to znale pričevati pretekle generacije.«