Papežev govor med ekumensko molitvijo v Ženevi Papežev govor med ekumensko molitvijo v Ženevi 

Papež Frančišek med ekumensko molitvijo: Hoditi po Duhu

»Dragi bratje in sestre, prisluhnili smo besedam apostola Pavla Galačanom, ki so šli skozi slabosti in notranje boje. Tam so bile skupine, ki so se spopadale in se medsebojno obtoževale. V takšnem kontekstu Apostol dvakrat v le nekaj vrsticah vabi »hoditi po Duhu« (Gal 5,16.25).« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med ekumensko molitvijo v ekumenskem centru WCC (Svetovnega sveta cerkva) v Ženevi.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Posnetek ekumenske molitve

Hoditi

Človek je bitje na poti. Vse življenje je poklican podati se na pot, v nenehnem izhodu od tam, kjer se nahaja. Od trenutka, ko pride ven iz maternice svoje matere, pa vsakič, ko od ene starostne dobe preide v drugo; od takrat, ko zapusti hišo svojih staršev, pa vse do takrat, ko zapusti svoje zemeljsko bivanje. Pot je prispodoba, ki izraža smisel človeškega življenja, torej življenja, ki ni zadovoljno s samim seboj, temveč je v vedno v iskanju nečesa drugega. Srce nas vabi, da se podamo na pot, da dosežemo cilj.

Cilj in spomin

Za hojo pa je potrebna disciplina, napor, potrebna je vsakodnevna potrpežljivost in stalno hranjenje. Potrebno se je odpovedati številnim potem, da se izbere tisto, ki vodi k cilju in nenehno obnavljati spomin, da je ne bi izgubili. Cilj in spomin. Hoja pa zahteva tudi ponižnost, da preusmerimo svoj korak in poskrbimo za sopotnike, saj lahko le skupaj dobro hodimo. Hoja torej zahteva nenehno spreobračanje samega sebe. Zaradi tega se ji mnogi odpovejo, saj imajo raje domač mir, kjer lahko udobno poskrbijo za svoje posle, ne da bi se pri tem izpostavljali tveganju potovanja. Toda tako se oklepamo bežnih gotovosti, ki pa ne prinašajo tistega miru in tistega veselja po katerima hrepeni srce, ki ju lahko najdemo le, če gremo ven iz sebe.

Odpraviti se na pot

Vse od začetka nas Bog kliče k temu. Že Abrahamu je bilo rečeno, naj zapusti svojo zemljo, se napoti na pot, za katero naj se oskrbi le z zaupanjem v Boga (prim. 1Mz 12,1). Prav tako Mojzes, Peter in Pavel in vsi Gospodovi prijatelji so preživeli življenje na poti. Predvsem pa nam je Jezus dal zgled. Zaradi nas je izšel iz svojega božanskega stanja (prim. Flp 2,6-7) in se je spustil med nas in podal na pot, torej On, ki je pot (prim. Jn 14,6). On, Gospod in Učitelj je postal sredi med nami romar in gost. Ko se je vrnil k Očetu, nam je podaril svojega istega Duha, tako da imamo tudi mi moč hoditi v njegovi smeri in izpolniti to, kar zahteva Pavel: »Hoditi po Duhu«.

Po Duhu

Če je vsak človek bitje na poti in če s tem, ko se zapre vase, zanika svojo poklicanost, kolikor bolj to stori kristjan. Saj, kot pravi Pavel, prinaša krščansko življenje s seboj nezdružljivi možnosti: po eni strani hoditi po Duhu, hoditi po poti, ki je bila začrtana s krstom; po drugi strani pa »ustreči poželenju mesa« (Gal 5,16). Kaj pomeni ta izraz? Pomeni, da se skušamo uresničiti s tem, ko hodimo po poti posedovanja, logike sebičnosti, zaradi katere skuša človek zgrabiti tu in sedaj vse, kar mu prija. Ne pusti se učljivo spremljati tja, kamor kaže Bog, temveč nadaljuje po svoji poti. Pred očmi imamo posledice te tragične poti: nenasitnost s stvarmi, človek ne vidi več sopotnikov, zato na poteh sveta kraljuje ena sama brezbrižnost. Gnan od svojih instinktov postaja suženj nebrzdanega potrošništva. Tedaj mora Božji glas umolkniti, tedaj drugi, predvsem tisti, ki ne morejo hoditi s svojimi nogami, kot so otroci in ostareli, postanejo nadležni izmečki, tedaj stvarstvo nima več drugega pomena, kot le tega, da proizvaja za zadovoljevanje potreb.

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe

Dragi bratje in sestre, danes nas bolj kot kdaj koli nagovarjajo te besede apostola Pavla, saj hoditi po Duhu, pomeni zavreči posvetnost ter izbrati logiko služenja ter napredovanja v odpuščanju in se spustiti v zgodovino z Božjim korakom, ne z bobnečim korakom goljufije temveč s tistim, ki mu daje ritem ena sama zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (v. 14). Pot Duha namreč označujejo mejniki, ki jih našteva Pavel: »ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobrota, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje« (v. 22).

Nenehno spreobrnjenje

Skupaj smo poklicani tako hoditi, saj pot vodi skozi nenehno spreobračanje zaradi prenove naše miselnosti, da bi se prilagodila tisti Svetega Duha. Skozi zgodovino je pogosto prišlo do ločitev med kristjani zaradi tega, ker se je v korenino, v življenje skupnosti vrinila posvetna miselnost, torej najprej nahraniti lastne interese in šele potem tiste Jezusa Kristusa. Med takšnim stanjem je imel Božji in človekov sovražnik lahko delo, da nas je ločil, saj je bila smer v kateri smo hodili tista mesena in ne tista od Duha. Celo nekateri poskusi v preteklosti, da bi napravili konec tem ločitvam, so borno propadli, saj jih je predvsem navdihovala posvetna logika. Toda ekumensko gibanje, h kateremu je Ekumenski svet cerkva toliko prispeval, se je porodil  iz milosti Svetega Duha. Ekumenizem nas je spravil v gibanje zaradi Jezusove volje in bo napredoval le, če bo hodil naprej pod vodstvom Duha in bo tako zavrnil vsakršno samo sklicevanje.

Ekumenizem je »velika dejavnost z izgubo«

Toda, temu je moč oporekati, saj hoditi na ta način pomeni delati z izgubo, kajti tako niso prav zaščiteni interesi lastnih skupnosti, ki so pogosto trdno vezane na etnične pripadnosti ali ustaljene smernice, pa naj bodo v glavnem »konservativne« ali »progresivne«. Da, tako se izbere najprej, da smo Jezusovi in ne Apolovi ali Kefovi (prim. 1Kor 1,12), torej najprej Kristusovi potem »Judje, Grki« (prim. Gal 3,28), naprej Gospodovi kot pa levi ali desni, torej izbrati v imenu evangelija brata prej kot pa samega sebe, kar v očeh sveta pomeni, delati z izgubo. Ne bojimo se delati z izgubo. Ekumenizem je »velika dejavnost z izgubo«. Gre namreč za evangeljsko izgubo, torej pot, ki jo je začrtal Jezus: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil« (Lk 9,24). Rešiti svoje, pomeni hoditi po mesu, medtem ko izgubiti se za Jezusom, pomeni hoditi po Duhu. Samo tako se obrodi sad v Gospodovem vinogradu. Kakor uči sam Jezus, ne tisti, ki kopičijo, obrodijo sad v Gospodovem vinogradu, temveč tisti, ki služijo in hodijo za Božjo logiko, ki nenehno nadaljuje z obdarovanjem in samodarovanjem (prim. Mt 21,33-42). To je logika velike noči, edina, ki daje sad.

S kakšnim namenom hodimo skupaj

Ko gledamo na svojo pot, se lahko vidimo v nekaterih situacijah takratne skupnosti v Galaciji. Kako težko je blažiti sovražnosti in graditi skupnost, kako težavno je iziti iz nasprotij in medsebojnega zavračanja, ki so se stoletja gojile! Še težje pa se je upreti varljivi skušnjavi, ki je v tem, da smo skupaj z drugimi, hodimo skupaj, a z namenom, da zadovoljimo kakšen svoj interes. To ni Apostolova logika, to je Judova logika, ki je hodil z Jezusom, ampak zaradi svojih interesov. Odgovor za naše omahujoče korake je vedno isti: hoditi po Duhu tako, da očiščujemo srce hudega ter izberemo s sveto trdovratnostjo pot evangelija in zavrnemo bližnjice sveta.

Naj Duh okrepi naš korak

Po tolikih letih ekumenskega prizadevanja ob tej sedemdeseti obletnici Sveta, prosimo Duha, naj okrepi naš korak. Preveč zlahka se ustavi ob različnostih, ki obstajajo, prepogosto se ustavi že na začetku, izčrpan zaradi črnogledosti. Razdalje niso opravičilo, saj je že sedaj možno hoditi po Duhu: moliti, evangelizirati, skupaj služiti, to je možno od danes in Bogu všečno. Hoditi skupaj, moliti skupaj, delati skupaj: to je naša najodličnejša pot danes.

Pot z jasnim ciljem: enost

Ta pot ima zelo jasen cilj in to je enost. Nasprotna pot ločitve vodi v vojne in uničenje. Dovolj je prebirati zgodovino. Gospod od nas zahteva, da nenehno hodimo po poti občestva, ki vodi k miru. Ločitev se namreč »odkrito upira Kristusovi volji, je pa tudi pohujšanje za svet in prizadeva najboljše zadeve, kot je pridiganje evangelija vsaki ustvarjanini« (Unitatis redintegrazio 1). Gospod od nas zahteva enost. Svet, razkosan zaradi številnih ločitev, ki prizadevajo predvsem najšibkejše, kliče po enosti.

To je resnična ljubezen, ki rešuje

Dragi bratje in sestre, hotel sem priti sem kot romar, ki išče enost in mir. Bogu se zahvaljujem, ker sem našel vas, bratje in sestre, ki ste že na poti. Hoditi skupaj za nas kristjane ni strategija, da bi imeli večjo težo, ampak je dejanje pokorščine Gospodu in ljubezni do sveta. To je resnična ljubezen, ki rešuje. Prosimo Očeta, da bi z večjo gorečnostjo hodili po poteh Duha. Križ naj usmeri našo pot, saj tam, v Jezusu, so že podrti zidovi ločitve ter je premagana svaka sovražnost (prim. Ef 2,14). Tam razumemo, da kljub našim slabostim, nas nič ne more več ločiti od njegove ljubezni (prim. Rim 8,35-39).

Četrtek, 21. junij 2018, 11:55