Vatican News
Papež Frančišek še naprej daruje svete maše v Domu sv. Marte z neposrednim prenosom Vatican Media. Papež Frančišek še naprej daruje svete maše v Domu sv. Marte z neposrednim prenosom Vatican Media. 

Sveti oče moli za družine. Pri homiliji poziv k enosti v Cerkvi

Sveti oče je med jutranjo mašo posebej molil za družine, ki v času pandemije ostajajo doma. Homilijo je namenil enosti Cerkve ter posvaril pred skušnjavo ločevanja, kajti Kristus je Pastir vseh.

Andreja Červek – Vatikan

Med današnjo jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte je papež Frančišek povabil k molitvi za družine: »Danes molimo za družine. V tem času karantene, družina, zaprta doma, poskuša narediti mnogo novih stvari, veliko ustvarjalnosti z otroki, z vsemi, da bi šla naprej. In še ena stvar je, da včasih pride tudi do domačega nasilja. Molimo za družine, da bi ostajale v miru, z ustvarjalnostjo in potrpežljivostjo, v tej karanteni.«

Posnetek svete maše

Pri homiliji je sveti oče razlagal odlomek iz Apostolskih del (Apd 11,1-18), ki se je bral med bogoslužjem. Apostoli očitajo Petru, da je jedel v hiši poganov. A kot je izpostavil papež, je Peter storil, kakor ga je vodil Sveti Duh. V Cerkvi je pogosta delitev na »mi pravični in oni grešniki«, na »mi in drugi«. Gre za bolezen Cerkve, ki izvira iz ideologij in različnih verskih skupin. Tudi Jezusu se je navsezadnje očitalo, da je hodil v hiše cestninarjev in grešnikov ter z njimi jedel.

V današnjem evangeliju (Jn 10,11-18) pa nam Jezus pravi, da ima še druge ovce, ki niso iz tega hleva in ki jih mora prav tako pripeljati. Njegove ovce so vsepovsod in on je pastir vseh. In ta »vsi« v Jezusu je zelo pomemben, je izpostavil Frančišek. Jezus je prišel in umrl za vse: velike in male, bogate in revne, dobre in hudobne, tudi za tiste, ki ne verujejo ali pripadajo drugi veri – prišel je za vse. Razlike v Cerkvi so dopustne, a pomembno je, da ostanemo v enosti Cerkve, kajti Jezus je Pastir vseh.

Homilija papeža Frančiška

Ko je Peter prišel v Jeruzalem, so ga verniki grajali. Grajali so ga, ker je vstopil v hišo neobrezanih mož in je z njimi, s pogani, jedel. Tega se ni smelo, bil je greh. Čistost postave tega ni dovoljevala. A Peter je to storil, ker ga je Duh privedel tja. Vedno je v Cerkvi – zelo v prvi Cerkvi, ker stvar še ni bila jasna – ta duh »mi smo pravični, ostali so grešniki«. Ta »mi in drugi«, »mi in drugi«. Ločitve: »Mi imamo pravilni položaj pred Bogom.« Nasprotno pa so še »drugi«, pravi se jim tudi »obsojeni«. In to je bolezen Cerkve. Bolezen, ki se rodi iz ideologij ali verskih strank. Pomislimo, da so v Jezusovem času bile vsaj štiri verske stranke: stranka farizejev, stranka saducejev, stranka zelotov in stranka esenov. In vsaka je razlagala »idejo«, ki jo je imela o postavi. Ta ideja je izobčena šola, kadar gre za posvetni način razmišljanja, čutenja, ki postane razlagalec postave. Tudi Jezusa se je grajalo, ker vstopal v hiše cestninarjev, ki so po njihovem bili grešniki, in je z njimi jedel, s temi grešniki, čeprav čistost postave tega ni dovoljevala; in ni si umival rok pred obedom. Vedno tisto neodobravanje, ki povzroča ločitve. To je pomembno, kar bi želel poudariti.

Obstajajo ideje, stališča, ki povzročajo ločitve, vse do točke, da je bolj pomembna ločitev kot pa edinost. Bolj pomembna je moja ideja kot pa Sveti Duh, ki nas vodi. Tukaj v Vatikanu stanuje upokojeni kardinal, dober pastir, ki je svojim vernikov govoril: »Cerkev je kot reka. Nekateri so bolj na tej strani, drugi so na drugi strani, a pomembno je, da smo vsi v reki.« To je enost Cerkve. Nihče ni zunaj, vsi notri. S posebnostmi – te ne ločujejo, ne gre za ideologijo, to je dopustno. Zakaj ima Cerkev to razsežnost reke? Ker Gospod tako hoče.

Gospod nam v evangeliju pravi: »Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.« Gospod pravi: »Vsepovsod imam ovce in jaz sem pastir vseh.« Ta »vsi« v Jezusu je zelo pomemben. Pomislimo na priliko o gostiji, ko povabljeni niso hoteli priti. Eden, ker je kupil njivo, drugi, ker se je poročil. Vsak je imel nek razlog, da ni šel. In potem se je gospodar razjezil in je rekel: »Pojdite na križišča cest in vse pripeljite na gostijo.« Vse. Velike in male, bogate in revne, dobre in hudobne. Vse. Ta »vsi« je pogled Gospoda, ki je prišel za vse in je umrl za vse. »Kaj umrl je tudi za tistega bedneža, ki mi je življenje naredil nemogoče?« Tudi zanj je umrl. »In za tistega razbojnika?« Zanj je umrl. Za vse. Tudi za ljudi, ki vanj ne verujejo ali pripadajo drugi veri. Za vse je umrl. To ne pomeni, da je treba delati prozelitizem, ne. A On je umrl za vse, upravičil je vse.

Tu v Rimu je gospa, dobra žena, profesorica Mara. Ko je bila v težavah, ker si bile različne strani, je rekla: »Kristus je umrl za vse. Gremo dalje.« Ta konstruktivna sposobnost. Imamo enega samega Odrešenika, eno samo enost. Kristus je umrl za vse. Skušnjava pa, nasprotno ... Tudi Pavel je trpel: »Jaz sem Pavlov, jaz sem Apolov, jaz sem od tega, jaz sem od tistega ...« Pomislimo nase pred petdesetimi leti, po koncilu. Stvari, ločitve, ki jih je doživljala Cerkev. »Jaz sem na tej strani, jaz mislim tako, ti tako ...« Ja, dopustno je misliti tako, a v enosti Cerkve, pod Pastirjem Jezusom.

Dvoje. Neodobravanje apostolov, ker je Peter vstopil v hišo poganov. In Jezus, ki pravi: »Jaz sem pastir vseh.« Jaz sem pastir vseh. In ki pravi: »Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: poslušale bodo moj glas in bo ena čreda.« To je molitev za enost vseh ljudi, kajti vsi moški in ženske, vsi imamo enega Pastirja, Jezusa.

Gospod naj nas osvobodi te psihologije ločitve, ločevanja, in naj nam pomaga videti to veliko Jezusovo stvar, da smo v Njem vsi bratje in da je On Pastir vseh. Ta beseda: »Vsi, vsi!« naj nas spremlja skozi dan.

Adoracija in duhovno obhajilo

Ob koncu današnje svete maše je potekalo evharistično češčenje z blagoslovom. Papež je povabil k duhovnemu obhajilu ter pospremil z molitvijo: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te. Amen.«

Ponedeljek, 4. maj 2020, 11:40
Preberite vse >