Papež Frančišek med homilijo: Preko molitve imamo dostop k Očetu
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Na začetku evharistije je sveti oče povabil k molitvi za Evropo: »V preteklih dveh dneh smo obhajali dve obletnici: 70-letnico deklaracije Roberta Schumana, ki je pomenila začetek Evropske unije, in tudi spomin na konec druge svetovne vojne. Prosimo Gospoda danes za Evropo, da bi rasla združena, v tej edinosti bratstva, zaradi katerega vsa ljudstva rastejo v edinosti v različnosti.
Sveti oče je med homilijo najprej razmišljal ob današnjem evangeliju (Jn 14,1-12), v katerem Jezus učencem reče, da bo tisti, ki Vanj veruje, tudi sam opravljal dela, ki jih opravlja On, in še večja kot ta bo opravljal, ker gre On k Očetu. Jezus pravi: »Karkoli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu.«
»Lahko bi rekli, da je ta odlomek iz Janezovega evangelija Jezusova izjava o njegovem vzpenjanju k Očetu. Oče je bil vedno navzoč v Jezusovem življenju« in Jezus je dejal, da Oče skrbi za nas. Ko so ga učenci prosili, naj jih nauči moliti, jih je Jezus naučil Očenaš. »Jezus gre vedno k Očetu in v tem odlomku je to zelo močno, saj je kot bi odprl vrata vsemogočnosti molitve«, ko pravi: »Jaz sem z Očetom: vi prosite in jaz bom vse storil. Vendar zato, ker bo Oče storil to z menoj.«
»To je zaupanje v Očeta, ki lahko stori karkoli. Ta pogum za molitev. Za molitev je namreč potreben pogum, isti pogum, ista drznost kot za pridiganje.« Papež je ob tem spomnil na Abrahamov pogum, ko je »barantal« z Bogom, ko je prosil za Sodomo. »Imel je pogum, da se je bojeval v molitvi, kajti moliti pomeni bojevati se: bojevati se z Bogom.« Sveti oče je prav tako spomnil na Mojzesov pogum v molitvi, ko si je drznil Bogu reči »ne«, ko želel uničiti izraelsko ljudstvo. Moliti z malo poguma pomeni »pomanjkanje spoštovanja. Moliti pomeni iti z Jezusom k Očetu, ki bo dal vse.« Pomemben je pogum v molitvi, drznost v molitvi.
Sveti oče je nato spregovoril še ob odlomku iz Apostolskih del, ki ga danes beremo v prvem berilu (Apd 6,1-7). V njem dvanajsteri zaradi naraščanja števila učencev izberejo sedem mož, ki so bili polni Duha in modrosti, za strežbo pri mizi, da so se lahko sami posvetili molitvi in oznanjevanju Besede. Gre za »spor v začetkih Cerkve, ker so kristjani grškega izvora godrnjali – to se je počelo že v tistem času: vidi se, da je to navada v Cerkvi – ... Godrnjali so, ker za njihove vdove in sirote ni bilo dobro poskrbljeno; apostoli niso imeli časa.« In Peter, ki ga je razsvetlil Sveti Duh, "si je izmislil" – recimo tako – diakone: sedem vernih mož, ki bi poskrbeli za strežbo, tako da bi pomagali tistim osebam, ki so se upravičeno pritoževale in so potrebovale pomoč. Peter je sprejel to odločitev zato, da bi se apostoli lahko posvetili molitvi in oznanjevanju Besede.«
»To je naloga škofa: moliti in pridigati. S takšno močjo, kot smo slišali v evangeliju: škof je prvi, ki gre k Očetu s pogumom, s parezijo, da se bori za svoje ljudstvo. Prva naloga škofa je molitev.« Ob tem je sveti oče spomnil na nekega dobrega župnika, ki je vsakemu škofu, ki ga je srečal, zastavil isto vprašanje: »Ekscelenca, koliko ur na dan vi molite?«, in vedno je rekel: »Kajti prva naloga je moliti.« To je molitev voditelja skupnosti za skupnost, prošnja k Očetu, naj varuje ljudstvo. »In ljudstvo, ki vidi škofa, ki moli, se nauči moliti. Sveti Duh nas namreč uči, da je Bog tisti, ki "stori stvari". Mi storimo nekaj malega, vendar je On tisti, ki "dela stvari" v Cerkvi. In molitev je tista, ki vodi Cerkev naprej.« Zato morajo »škofje hoditi naprej z molitvijo.«
Petrova beseda je preroška: naj diakoni storijo vse to, tako je za ljudi dobro poskrbljeno; razrešil je težave in tudi njihove potrebe. »Nam, škofom – je nadaljeval sveti oče – gre molitev in oznanjevanje Besede. Žalostno je videti dobre škofe, ki so prezaposleni z mnogimi stvarmi, z ekonomijo ter s tem in onim … Molitev mora biti na prvem mestu, potem pridejo druge stvari. Kadar druge stvari vzamejo prostor molitvi, nekaj ne gre. In molitev je močna.« To je rekel Jezus: »Jaz grem k Očetu. Karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan. Tako gre Cerkev naprej: z molitvijo, s pogumom molitve, saj Cerkev ve, da brez tega povzpenjanja k Očetu ne more preživeti.«
Adoracija in duhovno obhajilo
Sveti oče je evharistijo sklenil z adoracijo in blagoslovom z Najsvetejšim. K duhovnemu obhajilu je povabil z naslednjo molitvijo: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te.«
