Papež med jutranjo homilijo: So naše cerkve Božje hiše ali tržnice?

Andreja Červek – Vatikan

»Cerkve naj bodo Božje hiše in ne tržnice ali pa družabni saloni, kjer vlada posvetnost,« je dejal papež Frančišek med mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte. O Jezusovi silovitosti, s katero iz templja prežene trgovce, je dejal, da Božjega Sina žene ljubezen, gorečnost za Gospodovo hišo, ki je bila spremenjena v tržnico.

Ali so tudi naše cerkve tržnice?

Ko Jezus pride v tempelj, kjer se prodajajo voli, ovce in golobi in je veliko menjalcev denarja, vidi, da je kraj poln malikovalcev, ljudi, ki služijo denarju in ne Bogu. Za denarjem se skriva idol. Idoli pa so vedno iz zlata. In zasužnjujejo. Papež je pojasnil: »To pritegne našo pozornost in nam daje misliti, kako mi delamo s svojimi templji, s svojimi cerkvami. Ali so zares Božje hiše, hiše molitve in srečanja z Gospodom … ali to spodbujajo tudi duhovniki … ali pa so podobne tržnici.« Dejal je, da je enkrat v neki cerkvi videl cenik za zakramente, češ da gre za dar. A če ljudje želijo dati dar – in morajo ga dati – naj ga dajo v škatlo za darove, na skrivaj, da jih nihče ne bo videl, koliko so dali. »Tudi danes obstaja ta nevarnost,« je opozoril in pripomnil, da če je treba vzdrževati cerkev, naj jo vzdržujejo verniki, ampak iz škatle z darovi, ne pa s cenikom.

Ko cerkvene slovesnosti postanejo posvetne

Sveti oče je posvaril pred skušnjavo posvetnosti: »Pomislimo na obhajanje kakšnega zakramenta ali na spominske slovesnosti, kjer ne veš, ali gre za Božji kraj čaščenja ali pa za družabni salon. Nekatere slovesnosti gredo proti posvetnosti. Res je, da morajo biti lepe, vendar pa ne posvetne, kajti posvetnost je odvisna od boga denarja. Gre za čisto idolatrijo. To nam daje misliti tudi o nas samih: Kakšna je moja gorečnost za naše cerkve, spoštovanje, ki ga čutimo, ko vstopim v cerkev?«

Kakšen tempelj je moje srce

Ob koncu homilije se je papež zaustavil še pri današnjem berilu iz Pavlovega Pisma Korinčanom (glej 1 Kor 3,9-13.16-17). Tudi naše srce predstavlja tempelj, Božji tempelj. Čeprav se zavedamo, da smo grešniki, bi vsak moral izprašati svoje srce, ali je posvetno in malikovalsko. »Ne sprašujem, kaj je tvoj greh, kaj je moj greh. Sprašujem, ali je v tebi kak idol, če je v tebi gospod denar. Kajti kjer je greh, je tudi usmiljeni Gospod Bog, ki odpušča, če greš k njemu. A če je tam tisti drugi gospod, bog denar, si ti malikovalec, to pomeni pokvarjenec. Ne samo grešnik, ampak pokvarjenec. Jedro pokvarjenosti pa je ravno idolatrija, ko se dušo proda bogu denarju, bogu moči. To je idolatrija,« je še dejal sveti oče.