Papež med homilijo: Obtoževati sebe, ne drugih

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče je razmišljal ob odlomku iz Lukovega evangelija, v katerem Jezus Petra prosi, da bi vstopil v njegov čoln in od tam učil množice. Ko jim je nehal govoriti, ga je povabil, naj vrže mreže in zgodil se je čudežen ulov. Papež je na začetku dejal, da nas ta dogodek spominja na drug čudežen ulov, in sicer po vstajenju, ko Jezus učence vpraša, če imajo kaj jesti. Po njegovih besedah gre v obeh primerih za »Petrovo maziljenje«: najprej kot ribiča ljudi in potem kot pastirja. Poleg tega je Jezus spremenil njegovo ime iz Simona v Petra in kot »dober Izraelec« je Peter vedel, da sprememba imena pomeni spremembo poslanstva. Papež je rekel, da je bil Peter ponosen, ker je resnično ljubil Jezusa in ta čudežni ulov predstavlja korak naprej v njegovem življenju.

Prvi korak: Prepoznati, da smo grešniki

Ko je videl, da so se mreže trgale zaradi velike količine rib, je Peter padel k Jezusovim nogam in rekel: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« »To je prvi Petrov odločilni korak na poti učenca, Jezusovega učenca, obtožiti sebe: "Sem grešnik." To je prvi Petrov korak, pa tudi prvi korak vsakega izmed nas, če želimo napredovati v duhovnem življenju; če želimo služiti in slediti Jezusu, moramo obtožiti same sebe: brez tega se ne more hoditi v krščanskem življenju.«

Jezusovo zveličanje ni kozmetično, ampak preoblikuje

Pri tem pa je sveti oče spomnil, da obstaja tveganje. Vsi namreč vemo, da smo grešniki, vendar pa ni lahko obtožiti samih sebe, da smo konkretno grešniki. »Navajeni smo reči "sem grešnik", vendar na isti način kot rečemo "sem človek" ali "sem italijanski državljan"«, je poudaril papež ter dodal, da obtožiti sebe pomeni občutiti lastno bedo: »Čutiti se bedni, ubogi pred Gospodom.« Gre za to, da občutimo sram. In gre za nekaj, kar se ne stori z besedami, ampak s srcem; gre za konkretno izkušnjo, kot takrat, ko Peter reče Jezusu, naj gre od njega, ker je grešen človek. Resnično je čutil, da je grešnik in potem je čutil, da je rešen. Zveličanje, ki nam ga prinaša Jezus, potrebuje to iskreno priznanje, saj ne gre za neko kozmetično stvar, ki ti malo spremeni obraz z dvema potezama: res je, da spreminja, vendar pa mu je za to, da bi vstopilo, potrebno narediti prostor z iskrenim priznanjem lastnih grehov; na ta način se izkusi Petrovo osuplost.

Ne obrekovati

Prvi korak na poti spreobrnjenja je torej ta, da sami sebe obtožimo, se sramujemo in osupnemo, ko čutimo, da smo rešeni. »Moramo se spreobrniti, moramo se spokoriti,« je poudaril papež Frančišek ter povabil k razmisleku o skušnjavi, da bi obtoževali druge: »Obstajajo ljudje, ki obrekujejo druge, jih obtožujejo in nikoli ne pomislijo nase. In ko grem k spovedi, kako se spovem, kot papagaji? "Bla, bla, bla … Storil sem to in to…" Vendar pa ali se to, kar si storil, dotakne tvojega srca? Mnogokrat ne. Greš tja na lepotičenje, da se malo naličiš, da prideš ven lepši. Vendar pa ni popolnoma vstopilo v tvoje srce, saj nisi dal prostora, nisi bil sposoben obtožiti samega sebe.«

Milost osuplosti in spoznanja, da smo grešniki

Sveti oče je spomnil, da kristjan ne zna obtožiti samega sebe takrat, kadar je navajen, da obtožuje druge, jih obrekuje, se vmešava v življenje drugih. Dodal je, da je to slabo znamenje ter povabil, naj se vsakdo vpraša, če tudi sam to dela, saj nam to vprašanje pomaga priti do srca. »Prosimo danes Gospoda za milost, da bi se mogli znajti pred njim s to osuplostjo, ki jo daje njegova prisotnost, ter za milost, da bi se čutili grešniki, vendar konkretni, in kakor Peter rekli: "Pojdi od mene, ker sem grešen človek."«