Umrl je p. Sorge. Oči, uprte v Boga, noge, usmerjene v srečanje ljudi

Andreja Červek – Vatikan

Včeraj, 2. novembra 2020, je v italijanskem kraju Gallarate umrl Bartolomeo Sorge, jezuit, znani teolog in politolog. Star je bil 91 let. Rodil se je 25. oktobra 1929 v Riu Marini na otoku Elba. V Družbo Jezusovo je vstopil leta 1946. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1958. Študiral je v Milanu, Španiji in Rimu. Od leta 1973 do 1985 je bil direktor jezuitske revije Civiltà Cattolica, zatem pa je prišel v Palermo, kjer je vodil Inštitut za politično formacijo Pater Arrupe. Skupaj s sobratom Enniem Pontacudo je podpiral politično gibanje krščanskega navdiha Mesto za človeka (Città per l’uomo), kjer je dal velik prispevek k palermski pomladi, skupku političnih, socialnih in kulturnih iniciativ, ki so bile usmerjene v vlaganje v kulturo legalnosti, ki se je zoperstavljala mafiji.

Sicer pa je p. Sorge že bil znan zaradi svojega sodelovanja pri besedilu apostolskega pisma Pavla VI. Octogesima adveniens, ki je izšlo 14. maja 1971 in je govorilo o vlogi kristjanov in lokalnih Cerkva na političnem, socialnem in ekonomskem področju, o demokratičnih temeljih v družbi ter o pospeševanju nove katoliške kulturne identitete, ki bi lahko prinesla sadove tudi v politiki.

Iz Palerma je leta 1997 odšel v Milano, kjer je nadaljeval s pisanjem ter posvečanjem konferencam in srečanjem. Bil je tudi direktor revij Popoli e Aggiornamenti Sociali, kjer se je podpisal pod 162 člankov, ter avtor številnih publikacij o družbenem nauku Cerkve in prizadevanju kristjanov v politiki. Pred nekaj leti se je umaknil v jezuitsko skupnost v Gallaratu. V svoji knjigi Prehod. Cerkev od drugega vatikanskega koncila do danes je zapisal: »Potrebujemo ljudi, ki bodo imeli pogled uprt naravnost v Boga ter se bodo tam učili resnične človečnosti. Potrebujemo ljudi, katerih razum bo osvetljen z Božjo lučjo in ki jim bo Bog odprl srce, na način, da bo njihov razum lahko govoril razumu drugih in bo njihovo srce lahko odprlo srce drugih.«

Moč, ki je ukoreninjena v veri

Sedanji direktor jezuitske revije Aggiornamenti Sociali, p. Giacomo Costa, je p. Bartolomea Sorgea opisal z besedami: »Oči, uprte v Boga, noge, usmerjene v srečanje ljudi, z zaupanjem in navdušenjem.« Kot je dejal za Vatikan News, se ga spominja kot tovariša jezuita, skupaj s katerim je veliko časa živel v skupnosti: »O njem ni mogoče, da se ne bi spomnili vedrine, veselja in njegovega nenehnega spodbujanja, naj pozitivno gremo dalje. Dajal ti je nepozabno vsakdanjo moč, ukoreninjeno v veri, ki je zanj bila moč tako za običajno življenje kot za branje družbe ter pri pomoči Cerkvi.«

O njegovem prizadevanju, da bi družbeni nauk Cerkve na nek način preusmeril v politiko, je p. Costa dejal, da je na tem področju pomagal tako s svojim pisanjem kot srečevanjem oseb tam, kjer so bile. Italijo je prepotoval po dolgem in počez ter šel tudi čez mejo. »Pripravil je okoli tisoč konferenc z namenom posredovanja družbenega nauka, ne da bi se o njem govorilo ali se ga pojasnjevalo, ampak da bi mu pomagal vstopiti v tkivo države. Pri tem prizadevanju se nikoli ni zaustavil. Njegov prispevek je torej nedvomno – kot tudi pravi njegova znana knjiga z naslovom Izstopiti izza tempeljskih zidov – šel v smeri Cerkve, ki jo papež Frančišek imenuje 'v izhodu'; to je Cerkev, ki je pogumna, ki ima pogled, zmožen vstopiti v družbeno življenje, v politično življenje, da bi pokazal, kako lahko na neideološki način vera daje rodovitnost, kako lahko pomaga k rasti Cerkve.«

Po Costovih besedah si je v tej smeri prizadeval pri reviji Civiltà Cattolica in na Inštitutu Aruppe v Palermu, kjer je to njegovo delo bilo še bolj poglobljeno, tudi z izpostavljanjem nevarnosti, s tem ko se je zoperstavljal mafiji. Pogosto je namreč pripovedoval, kako je moral v tistem času imeti poseben nadzor. V Milanu je zatem z delom pri reviji Aggiornamenti Sociali nadaljeval s prizadevanjem, da bi vera prišla v družbene dinamike na način, da ne bi predstavljala neke identitete »kontra«, »nasprotovanje« Cerkve, ampak Cerkev, ki zna zares biti kvas. Šlo je za Cerkev, ki je močno ukoreninjena na lokalnem ozemlju in ki »izredno oživlja teritorije, s tem da vrednoti laičnost, vlogo laikov, njihovo prevzemanje življenja Cerkve in politike«.

Beseda, ki je za p. Sorgea zagotovo značilna, je parezija, je dejal p. Costa: »O njej je poučeval, velikokrat je rekel, da ni treba molčati. Navdihoval ga je tudi Janezov evangelij: pričevati moramo tisto, kar smo videli in slišali, a vedno da bi pomagali, gradili, spodbujali in bodrili pri hoji dalje in pri pričevanju.«

Na vprašanje o Sorgevem razumevanju strukturalne krize, ki terja iskanje novih poti, je p. Costa izpostavil »pogled zaupanja« na današnji čas: »Predvsem v zadnjem času je vabil, naj se ne zapremo v identiteto in populizme – problem, ki ga je močno čutil. V tem smislu so mladi, ki so ga srečevali, od njega šli zares motivirani za delo. Mnoge stvari, ki jih je poudarjal, se najdejo v sporočilu Fratelli tutti, ki smo ga sedaj dobili od papeža Frančiška, predvsem povabilo k bratstvu, ki gre čez ločitve in konflikte. Mislim, da o tem ni samo govoril, ampak pričeval vse svoje življenje.«

P. Costa je še dejal, da mu od p. Sorega ostaja »pogum za iti dalje v gotovosti, da če se živi vero, se lahko spoprimemo z vsemi težavami«.

Zadihalo je veselje evangelija

Italijanska škofovska konferenca je v sožalnem telegramu, namenjenem celotni Družbi Jezusovi, o p. Sorgeu zapisala: »Njegovo prizadevanje in njegova gorečnost sta prispevali, da je zadihalo veselje evangelija. Italijanski družbi je dal veljaven prispevek, in to v nelahkih obdobjih, z razmišljanjem in s socialnim, kulturnim in političnim delom velike vrednosti in teže.«