Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 30. nedeljo med letom

2 Mz 22,20-26

Tujca ne zatiraj in ga ne tlači, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi! Ne stiskajte nobene vdove in sirote! Če bi jo stiskal, pa bo vpila k meni, zagotovo uslišim njeno vpitje. In moja jeza se razvname in pomoril v vas bom z mečem, vaše žene pa bodo postale vdove in vaši otroci sirote.

Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti! Če vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda, ker je to njegova edina odeja, ogrinjalo za njegovo telo. V čem naj sicer spi? Če bo klical k meni, ga uslišim, ker sem usmiljen.

1Tes 1,5-10

Kajti naš evangelij ni prišel med vas samo z besedo, ampak tudi z močjo in Svetim Duhom ter s popolno zanesljivostjo. Saj veste, kakšni smo postali med vami v vaše dobro. In vi ste začeli posnemati nas in Gospoda: besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha, tako da ste postali zgled vsem verujočim v Makedoniji in v Ahaji. Kajti od vas je Gospodova beseda odjeknila ne samo po Makedoniji in po Ahaji, ampak se je vaša vera v Boga razširila po vseh krajih, tako da nam o ničemer ni treba govoriti. Sami namreč govorijo o nas, kako ste nas sprejeli in kako ste se spreobrnili k Bogu: odvrnili ste se od malikov, da bi služili živemu in resničnemu Bogu in pričakovali iz nebes njegovega Sina. Tega je obudil od mrtvih, Jezusa, ki nas rešuje pred prihodnjo jezo.

Mt 22,34-40

Ko pa so farizeji slišali, da je saduceje prisilil k molku, so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je vprašal, da bi ga skušal: »Učitelj, katera zapoved je največja v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi: »Ne vsi, ki Jezusa imenujejo Učitelj, ga imajo za takega, ampak samo tisti, ki se resnično želijo naučiti kaj od njega. Samo učenec mu lahko v resnici reče Učitelj.« Neznani pisec pravi: »Farizeji so strnili vrste, da bi Jezusa s svojo številčnostjo porazili, saj so ugotovili, da ga z dokazi ne morejo. A so kljub temu pred njim popolnoma nemočni.« Origen nadalje pravi: »Ljubiti Gospoda ni samo največja zapoved, ampak je tudi prva med vsemi.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa k temu dodaja: »Ljubiti Boga iz vsega srca je povod za vsako drugo dobro.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je spregovoril o največji zapovedi ter poslušanju Božje Besede med homilijo pri zaključni maši 12. redne škofovske sinode leta 2008.
»Gospodova beseda v današnjem evangeliju nas je spomnila, da je v ljubezni povzeta vsa Božja postava. Evangelist Matej pripoveduje, da so se farizeji potem, ko je Jezus z odgovorom zaprl usta saducejem, zbrali, da bi ga skušali (prim. Mt 22,34-35). Eden izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je vprašal: 'Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?' (Mt 22,36). Vprašanje namreč izraža prizadevanje, ki zaznamuje vso judovsko izročilo, da bi našli počelo, ki bi poenotilo različne definicije Božje volje. To gotovo ni bilo lahko vprašanje, če pomislimo, da je bilo potrebno premisliti Mojzesovo postavo, ki je vsebovala 613 predpisov in prepovedi. Kako izbrati med vsemi največjo? Toda Jezus brez obotavljanja takoj odgovori: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem'. To je največja in prva zapoved’ (Mt 37-38). V svojem odgovoru je Jezus navedel molitev Shema (Poslušaj), ki jo pobožni jud moli večkrat na dan, predvsem pa zjutraj in zvečer (prim. 5Mz 6,4-9; 11,13-21; 4Mz 15,37-41). Ta molitev celostno in popolno izrazi dolžnost ljubezni do Boga, edinega Gospoda. Poudarek pri tem pa je na popolni posvetitvi Bogu z vsemi tremi sposobnostmi, ki opredeljujejo človeka v njegovih najglobljih psiholoških razsežnostih: s srcem, z dušo in z mišljenjem. Pojem mišljenje, grško diánoia, vsebuje tudi razumsko razsežnost. K Bogu naj ne bi bila usmerjena samo naša ljubezen, prizadevanje, volja ter čustva temveč tudi razum, ki ga nikakor ne smemo izključiti. Še več, ravno naša misel se mora preoblikovati po Božji misli. Zatem Jezus doda še nekaj, kar ga sicer učitelj postave ni vprašal: ' Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe' (Mt 22,39). To kar preseneča v Jezusovem odgovoru, je podobnost, ki jo vzpostavi med prvo in drugo zapovedjo, vendar tudi tokrat s svetopisemskim stavkom iz levitskega kodeksa o svetosti (3Mz 19,18). Na koncu ti dve zapovedi postaneta počelo, na katerem stoji vse svetopisemsko razodetje. Jezus namreč pravi: Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki'  (Mt 22,40).

Evangeljski odlomek, o katerem premišljujemo, nam pojasni, da biti Jezusov učenec pomeni konkretno uresničevati njegov nauk, ki je povzet v prvi in največji zapovedi Božje postave, zapovedi ljubezni. Tudi prvo berilo iz Druge Mojzesove knjige vztraja pri dolžnosti ljubezni, ki se konkretno izraža v odnosih med osebami v medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in velikodušni pomoči. Pri tem pa so bližnji, ki jih je treba ljubiti tujec, sirota, vdova ter revež, torej tisti državljani, ki nimajo nobenega zaščitnika. Sveti pisatelj Druge Mojzesove knjige vse to zelo podrobno opisuje, kot na primer v primeru, ko eden od teh ubogih zastavi kaj svojega. V tem primeru  je Bog sam porok zanj.

Pri današnjem obhajanju svete evharistije, smo še posebej opazili povezanost med ljubečim poslušanjem Božje Besede in brezpogojnim služenjem bratom.

Homilija med kanonizacijo, nedelja, 23. oktober 2011
Današnji evangelij nas spominja, da se celotni Božji zakon lahko povzame z ljubeznijo. Na vprašanje učitelja postave, katera je največja zapoved, Jezus odgovori s popolno preprostostjo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved« (Mt 22,37-38). V resnici je poglavitna potreba za vsakogar izmed nas, da je Bog prisoten v našem življenju. Kot pravi Sveto pismo mora prodreti v vse plasti našega bitja in jih popolnoma napolniti: srce ga mora poznati in dopustiti, da se ga dotakne; in tako tudi duh, sile našega hotenja in odločanja, kot tudi um in misli. Jezus v evangeliju nato doda še drugo zapoved, za katero pravi, da je podobna prvi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,39) Jezus želi s tem opozoriti, da je ljubezen do bližnjega prav tako pomembna kot ljubezen do Boga. Vidno znamenje, s katerim kristjan svetu pokaže in pričuje o Božji ljubezni je prav ljubezen do bratov. Dejstvo, da Cerkev ravno na današnji dan praznuje razglasitev treh novih svetnikov, je torej delo Božje previdnosti. V različnih okoliščinah in z različnimi karizmami so namreč vsi trije dopustili, da jih je Božja ljubezen preoblikovala in k njej so usmerili celo svoje življenje. Tako so postali »zgled vsem verujočim« (1 Tes 1,7).

Evangeljski odlomek, o katerem premišljujemo, nam pojasni, da biti Jezusov učenec pomeni konkretno uresničevati njegov nauk, ki je povzet v prvi in največji zapovedi Božje postave, zapovedi ljubezni. Tudi prvo berilo iz Druge Mojzesove knjige vztraja pri dolžnosti ljubezni, ki se konkretno izraža v odnosih med osebami v medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in velikodušni pomoči. Pri tem pa so bližnji, ki jih je treba ljubiti tujec, sirota, vdova ter revež, torej tisti državljani, ki nimajo nobenega zaščitnika. Sveti pisatelj Druge Mojzesove knjige vse to zelo podrobno opisuje, kot na primer v primeru, ko eden od teh ubogih zastavi kaj svojega. V tem primeru je Bog sam porok zanj.

Sveti Guido Maria Conforti nam je lahko zgled, kako se z zaupanjem prepustiti v Gospodove roke. Ta notranja drža je vodila celotno njegovo življenje in poslanstvo. Bil je odločen, da bo sledil Božji volji. Globoko je občutil nujnost oznanjevanja Njegove ljubezni tistim, ki še niso slišali za veselo novico. Z vsemi svojimi močmi se je predajal služenju ljudem, ki so mu bili zaupani, še zlasti tistim, ki so se oddaljili od Gospodovih poti. Kljub težkim življenjskim preizkušnjam je vsako okoliščino sprejemal s krotkostjo in kot znamenje na poti, ki mu jo je začrtala Božja previdnost, kot del Božjega načrta.

Poseben milosten dar za Cerkev je tudi človeško in duhovno pričevanje svetega Luigija Guanelle. Zapoved, o kateri govori današnja Božja beseda, je namreč živel pogumno in odločno. Zahvaljujoč globoki in stalni povezanosti s Kristusom je postal tolažba in podpora najbolj ubogim in slabotnim. Božja ljubezen je v njem razvnemala željo po dobrem za vse ljudi. Po papeževih besedah nam je Gospod v njem dal »preroka in apostola ljubezni. V njegovem pričevanju, tako polnem človečnosti in pozornosti do zadnjih, prepoznamo svetlo znamenje dobrodejne Božje navzočnosti in Njegovega delovanja.« Lahko nam je zgled rodovitne sinteze med kontemplacijo in akcijo. Razkriva, kako se v podarjanju sebe drugim nič ne izgubi, ampak se prav s tem v polnosti uresniči naša prava sreča. Uči nas rasti v prijateljstvu z Gospodom, da bi človeška družba tako vse bolj postajala družina Božjih otrok.

Sveta Bonifacija Rodriguez de Castro pa nam je zgled življenja v ljubezni preko vsakodnevnega dela. Ko je zaradi mnogih nasprotovanj hodila po poti križa, je svoje življenje povsem izročila Bogu. S tem pa je svetu podarila veliko znamenje upanja.

»Ljubim te, Gospod, moja moč.« To so bile besede današnjega psalma in besede, ki nam govorijo o ljubezni do Boga, ki je zaznamovala vse tri nove svetnike: Guida Mario Confortija, Luigija Guanello in Bonifacijo Rodriguez de Castro. Pustimo, da nas njihovi zgledi pritegnejo, pustimo se voditi njihovemu učenju, da bi vse naše bivanje postalo pričevanje resnične ljubezni do Boga in do bližnjega.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 26. oktober 2014
Današnji evangelij (Mt 22,34-40) nas spominja, da je celotna božja postava povzeta v ljubezni do Boga in do bližnjega, je dejal papež vernikom, ki so napolnili Trg sv. Petra. Evangelist Matej pripoveduje, da so nekateri farizeji hoteli skušati Jezusa. Eden izmed njih, ki je bil učitelj postave, mu je zastavil tole vprašanje: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril z besedami iz Pete Mojzesove knjige: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved.« Lahko bi se zaustavil tukaj, a je dodal nekaj, kar ga učitelj postave ni vprašal: »Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Jezus si je ni izmislil, vzel jo je iz Tretje Mojzesove knjige. Njegova  novost je ravno v tem, da je povezal ti dve zapovedi, ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ter tako izpostavil, da sta neločljivi in se med seboj dopolnjujeta, sta dve plati iste medalje. Ne more se ljubiti Boga, ne da bi se ljubilo bližnjega. In ne more se ljubiti bližnjega, ne da bi se ljubilo Boga. Benedikt XVI. nam je o tem pustil zelo lep komentar v svoji prvi okrožnici Bog je ljubezen (Deus caritas est, 16-18). 

Vidno znamenje, ki ga kristjan lahko izkaže, da bi v svetu pričeval o Božji ljubezni, je ravno bratska ljubezen. Zapoved o ljubezni do Boga in bližnjega ni prva zato, ker je na vrhu seznama zapovedi. Jezus je ne postavi na vrh, ampak v središče, in to zato, ker je srce, iz katerega mora vse izhajati in h kateremu se mora vse vračati ter se nanj sklicevati. Že v Stari zavezi je poziv k svetosti po podobi Boga, ki je svet, obsegal tudi dolžnost, da se skrbi za najšibkejše osebe kot so tujci, sirote in vdove. Jezus to postavo zaveze dopolni – On, ki v sebi, v svojem mesu, združi božanskost in človeškost v eno samo skrivnost ljubezni.

V luči te Jezusove besede je ljubezen merilo vere in vera je duša ljubezni. Ne moremo več ločevati verskega življenja, pobožnega življenja, od služenja bratom, tistim konkretnim bratom, ki jih srečamo. Ne moremo več ločevati molitve, srečanja z Bogom v zakramentih, od poslušanja drugega, od bližine njegovemu življenju, predvsem njegovim ranam. Ljubezen je merilo vere. Vprašajmo se, kako je z mojo vero, kajti moja vera pomeni, kako ljubim, vera pa je duša ljubezni.

Sredi goščave zapovedi in predpisov, danes bi temu rekli legalizmi, nam Jezus pokaže na dvoje obličij: Očetovo obličje in obličje brata. Ne dá nam dveh formul ali dveh zapovedi, ampak nam izroči dve obličji, oziroma eno samo obličje: obličje Boga, ki odseva na mnogih obličjih, kajti na obličju vsakega brata, predvsem najmanjšega, krhkega in nezaščitenega, je navzoča podoba samega Boga. Ko srečamo enega od teh bratov, se moramo vprašati, ali smo zmožni v njem prepoznati Božje obličje.

Jezus na ta način vsakemu človeku daje temeljni kriterij, na katerega postaviti svoje življenje. Predvsem pa nam je dal svojega Svetega Duha, ki nam pomaga ljubiti Boga in bližnjega, kot ga on ljubi, s svobodnim in darežljivim srcem.

Po priprošnji Marije, naše Matere, se odprimo za sprejem tega daru ljubezni, da bomo vedno hodili v tej postavi dveh obličij, ki je eno samo obličje, v postavi ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 29. oktober 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo nam bogoslužje prestavi kratek a zelo pomemben evangeljski odlomek« (prim. Mt 22,34-40). Evangelist Matej pripoveduje, kako so se farizeji zbrali, da bi ga skušali. Eden izmed njih, učitelj postave, mu je postavil sledeče vprašanje: »Učitelj, katera zapoved je največja v postavi?« (v. 36). To je zahrbtno vprašanje, saj je v Mojzesovi postavi omenjenih več kot šesto predpisov. Kako razločiti med temi največjo zapoved? Toda Jezus se ne obotavlja in odgovori: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.«  In doda: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (vv. 37.39).

Ta Jezusov odgovor ni samoumeven, kajti med številnimi predpisi judovske postave je bilo najpomembnejših deset zapovedi, ki jih je Bog neposredno sporočil Mojzesu kot pogoje za pogodbo zaveze z ljudstvom. Jezus pa jim hoče dati razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega, ni prave zvestobe do te zaveze z Gospodom. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič.

To potrjuje drugo besedilo iz Druge Mojzesove knjige, tako imenovani zakonik zaveze, kjer je rečeno, da ni mogoče biti v zavezi z Gospodom in grdo ravnati s tistimi, ki uživajo Njegovo zaščito. Kdo so ti, ki uživajo Njegovo zaščito kot pravi Sveto pismo, to so vdova, sirota in tujec, torej osebe, ki so najbolj same in nezaščitene (prim. 2Mz 22,20-21). Z odgovorom farizejem, ki so ga spraševali, jim Jezus skuša postaviti v red njihovo religioznost, da ponovno vzpostavijo razliko med tem, kar resnično velja in tem, kar je manj pomembno. Pravi Jezus, doda: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,40). Jezus je ravno tako živel svoje življenje, ko je pridigal in delal to, kar resnično velja in je bistveno, torej ljubezen. Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna.

To, kar Jezus predlaga v tem evangeljskem odlomku je resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. To so 'sanje' Boga za človeka. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje.

Sveta Devica naj nam pomaga sprejeti v naše življenje »največjo zapoved« ljubezni do Boga in do bližnjega. Kajti, čeprav ga poznamo od takrat, ko smo bili otroci, se ne bomo nikoli prenehali spreobračati k njej in jo udejanjiti v različnih situacijah, v katerih se nahajamo