Jezuitski vrhovni predstojnik v Dravljah daroval sveto mašo
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Pridiga vrhovnega predstojnika
Dragi sobratje jezuiti, sodelavci in dragi prijatelji, ki nam stojite ob strani! Kot skupnost smo ravnokar molili ob 50. obletnici Slovenske jezuitske province, sedaj pa bomo praznovali še ob mizi evharistije, ki združuje naše potrtosti in tolažbe z bolečinami in veseljem križanega in vstalega Kristusa.
Petdeset let prisotnosti jezuitov na tem področju pomeni petdeset let hoje, služenja in premišljevanja Besede ob pomoči ignacijanske duhovnosti. Pomeni tudi petdeset let odkrivanja poti in razločevanja, kje Bog želi, da služimo njegovemu ljudstvu, Cerkvi, ki je obenem mlada in stara, v družbi, ki so jo zaznamovali številni zgodovinski dogodki. Petdeset let pomeni petdeset let učenja te težavne umetnosti, ki se imenuje razločevanje .
Sveto pismo pravi: “Kadar vidite, da se na zahodu dviga oblak, takoj pravite: ‘Deževalo bo.’ in tako se zgodi Kadar pa piha Jug pravite: ‘Vročina bo .’ in se zgodi..” To potrjuje človekovo sposobnost opazovanja, pa tudi, da na podlagi sedanje stvarnosti lahko dojamemo prihodnje dogodke.
Razločevanje pomeni, znati opazovati in znati prav razlagati to, kar vidimo. Pri tem nam pomaga modrost, ki je v nas, v naši kulturi in se prenaša iz generacije v generacijo. Jezus pa nam pravi, naj še poglobimo to prirojeno modrost in jo damo na razpolago za služenje drugemu.
Modrost poglobimo tako, da oblikujemo notranjega človeka, kot nam o tem govori sv. Pavel v Pismu Rimljanom. Brez kultiviranja človekovih globinskih čutov ne moremo zares rasti v Kristusu in svobodi. Razločevanje predvideva motrenje in poslušanje; okušanje in spreobrnjenje. Preko tega se nam razodene prihodnost v Bogu.
Razločevati pomeni prisluhniti temu, kar se dogaja okrog nas: kriki ljudi in družbe na sploh, krik narave, kriki tistih, ki prihajajo od daleč in od blizu. Prisluhnemo govoru zgodovine, da bi vedeli, od kod smo in kam gremo. Poslušati pomeni, da nismo izolirani in umerjeni sami vase.
Razločevanje je tudi pogovor. Pomeni, pripovedovati si med sabo o tem, kar smo videli in slišali, da bi našli skupne poti, ki jih bomo ubrali. To so načini našega bivanja, ki jih želi Bog. Pogovor pomeni, pogovarjati se z Očetom (kot v kolokviju v duhovnih vajah). In ti Gospod, kakšen si v resnici, in kaj želiš od nas?
Glede na vzpone in padce, ki jih doživljamo ljudje in Cerkev, se Družba Jezusova obrača na Boga, da bi nam povedal, kaj si želi od nas: kako naj bi živeli kot ljudje, ki jim je bilo odpuščeno in živijo spravljeno v tej dobi sprememb, ko pomeni brati znamenja časa kot izziv. Razločevati pomeni poslušati, v skupnosti in z Bogom, s Kristusom, Marijo v notranjem pogovoru, kot nas učijo Duhovne vaje. Saj je Bog tisti, ki nas išče v zgodovini, tudi v najbolj težavnih okoliščinah, kot pravi papež Frančišek v okrožnici Veselje evangelija. Razločevanje je vedno vabilo k spreobrnjenju: da zapustimo svoje poti in se podamo na Božje.
Razločevanje kliče k upanju, ker vidi trenutno stanje in ponuja možnost za boljše služenje družbi in Cerkvi. Obenem nas osvobaja skušnjave, ki pravi, da so problemi preveč zapleteni ali celo nemogoči, da bi jih rešili. Umetnost razločevanja pomeni, učiti se, do zadnjega srčnega utripa, do Božjega utripa.
Pozorni moramo biti torej na srce in na to, kar srce posluša. Poslušati moramo drug drugega z voljnim srcem in odprtim duhom. Sinodalnost, ki jo predlaga papež Frančišek, je sestavljena iz omenjenih štirih delov: opazovanja, odmevanja, poslušanja in pogovarjanja.
Danes se lahko posebej spomnimo na razločevanje, ki ga opravljajo papež, škofje in mnogi pastoralni delavci na sinodi o Amazonski regiji, da bi Bog Oče blagoslovil njihove napore in nam vsem skupaj podaril mir.
