Tomaževa proslava. Pridiga msgr. Stanislava Zoreta. Predavanje prof. Tomaža Erzarja

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Zoreta

Prvi ponedeljek v mesecu marcu se vsi, ki smo povezani s Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani, srečamo na praznovanju zavetnika sv. Tomaža Akvinskega. Ob tej priložnosti vam želim čestitati in se vsem zahvaljujem za delo, ki ga opravljate na pedagoškem in raziskovalnem področju, kakor tudi za vstopanje v akademski in v širši družbeni prostor, za katerega bi želel, da bi ga bilo v prihodnje še več. To je tudi slovesnost, na kateri se na zunaj pokažejo sadovi študija in dela profesorjev in študentov, kar na zunaj izrazijo različni nazivi, ki bodo danes podeljeni diplomantom na vseh programih naše fakultete. Vse vas vabim, da praznujemo s hvaležnostjo, saj je vsak uspeh v resnici sad darov, ki smo jih prejeli, in našega osebnega prizadevanja, da bi ti darovi tudi obrodili sadove.

Kljub temu je letošnje praznovanje nekaj posebnega, saj ga zaznamujejo pomembne obletnice. Leta 1589, pred 430 leti torej, je v skladu s tridentinskimi odloki delovala teološka šola v Gornjem gradu; s tem se je začelo javno visoko šolstvo na Slovenskem. Pred 400 leti, leta 1619, so jezuiti na svoji gimnaziji v Ljubljani uvedli predavanja moralne teologije, s katerimi so bile povezane javne disputacije o teoloških tezah. Ko je bila v Ljubljani leta 1919 ponovno ustanovljena univerza, je bila med petimi ustanoviteljicami univerze tudi teološka fakulteta - poleg pravne, filozofske, tehniške in medicinske fakultete. Upravičeni smo lahko veseli in ponosni, da je bila teologija skozi dolga stoletja med tistimi, ki so našemu narodu prižigali luč znanja in gradili stavbo izobrazbe, s katero smo držali korak z vsemi drugimi narodi v naši okolici. Tudi skozi pogled na zgodovino danes čestitam Teološki fakulteti najprej za oranje ledine, potem pa za prispevek, ki ga je skoz čas dajala izobrazbi našega naroda.

Letošnje praznovanje pa je posebno tudi zato, ker ga praznujemo v posebnem ozračju, v ozračju krize spolnih zlorab. V Vatikanu se je pred dobrim tednom končalo srečanje o zaščiti mladoletnih in ranljivih oseb v Cerkvi, ki ga je sklical papež Frančišek. V svojem sklepnem govoru je papež poudaril, da „v zlorabah vidimo roko zla, ki ne prizanese niti nedolžnosti otrok. Ponižno in pogumno moramo priznati, da stojimo pred skrivnostjo zla, ki se je zneslo nad najslabotnejšimi, ker so podoba Jezusa. Poglejte, zakaj je sedaj v Cerkvi v porasti zavest, da mora ne samo zajeziti strašne zlorabe z disciplinskimi ukrepi ter s civilnimi in kanoničnimi procesi, ampak se tudi z odločnostjo soočiti s tem pojavom tako znotraj kot zunaj Cerkve. Cerkev se čuti poklicana spopasti se s tem zlom, ki se dotika jedra njenega poslanstva, ki je oznanjevanje evangelija malim in varovati jih pred pogoltnimi volkovi … Kakor moramo sprejeti vse praktične ukrepe, ki nam jih razum, znanost in družba ponujajo, tako tudi ne smemo izgubiti z vidika te realnosti ter sprejeti duhovne ukrepe, ki nas jih uči sam Gospod, torej ponižanja, obsodbe samih sebe, molitve in pokore. To je edini način, da premagamo duha zla. Jezus ga je tako premagal.“

Papež nas vabi k spreobrnjenju. In kaj pravzaprav to pomeni? Dovolite mi, da se ozrem na govore, ki jih je v letih med drugo svetovno vojno od 1941 in 1945 za britansko ljudstvo imel Clive Stapels Lewis. Namen teh govorov je bil, da bi v času trpljenja in preizkušenj opogumljal narod in mu vračal smisel. Veliko teh 15 minutnih govorov je bilo namenjenih teologiji, čeprav pisatelj ni bil teolog, ampak iz ateizma spreobrnjeni kristjan. In kaj Lewis pravi o teologiji? Kako se teologija začne?

„Navaden preprost kristjan poklekne, da bi molil. Skuša stopiti v stik z Bogom. A kot kristjan ve, da je tudi tisti, ki ga spodbuja k molitvi, Bog: tako rekoč Bog znotraj njega. Ve pa tudi, da vse njegovo védenje o Bogu prihaja po Kristusu, človeku, ki je Bog – da Kristus stoji poleg njega, mu pomaga moliti, moli zanj. Vidite, kaj se dogaja. Bog je tisti, h kateremu moli – cilj, ki ga skuša doseči. Bog je tudi tisti, ki je znotraj njega in ga spodbuja – je gonilna sila. Bog pa je tudi pot ali most, po katerem lahko doseže ta cilj … človek je po Bogu pritegnjen v Boga, medtem ko še vedno ostaja on sam. Na ta način se začne teologija.“ V nadaljevanju pove, da je teologija na neki način eksperimentalna znanost. „Je podobna drugim eksperimentalnim znanostim, a ne povsem. Če je nekdo geolog, ki študira kamnine, mora iti in najti skale. Te ne bodo prišle k njemu in če gre k njim, ne bodo pobegnile.“ Potem pisatelj preigra celotno lestvico stvarstva preko živali in človeka in nazadnje pride do Boga. „Ko pa človek spoznava Boga, je pobuda na Njegovi (Božji) strani. Če se sam ne pokaže, nas nič, kar lahko storimo, ne usposobi, da bi ga našli. In vendar veliko več samega sebe dejansko pokaže enim ljudem kot drugim – ne ker bi imel ljubljenčke, ampak zato, ker je zanj nemogoče, da bi se pokazal človeku, katerega um in značaj sta v zmotnem stanju … lahko povemo še drugače; medtem ko so v drugih znanostih instrumenti, ki jih uporabljate, zunaj vas, je instrument, skozi katerega vidite Boga, vaš celotni jaz“ (C. S. Lewis, Mere Christianity, 79-80).

O istem nam pripoveduje papeški pridigar Raniero Cantalamessa v knjigi „Tvoja BESEDA mi daje življenje“. Naš Bog, svetopisemski Bog je Bog, ki govori. Njegova beseda ni nekaj odmaknjenega, nekaj komaj zaznavnega. Gre za govorico v pravem pomenu besede. Človek sprejme sporočilo, ki ga lahko prevede v človeške besede. In ta beseda sega v globino. „Noben človeški glas ne doseže človeka v globinah, v katerih ga doseže Božja beseda. Ta beseda 'zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca' (Heb 4,12)“ (Cantalamessa, 10-11).

Eden od vidikov naše bogupodobnosti je prav v tem, da smo obdarovani z besedo. „Bog je ustvaril človeka 'po svoji podobi', ker ga je ustvaril sposobnega govoriti, komunicirati in vzpostavljati odnose; in prav zaradi tega, da bi bilo to mogoče, 'ju je ustvaril moškega in žensko' (1 Mz 1,27), se pravi različna. Bog, ki ima v samem sebi od vekomaj Besedo, svojo Besedo, je človeka ustvaril obdarovanega z besedo“ (Cantalamessa 12).

Teologija se torej začne s poslušanjem Boga, njegove besede. Temu mora slediti pogovor z njim. Teologija brez dialoga z Bogom, ki se velikokrat lahko primerno odvija samo na kolenih, se prej ali slej izprazni – ker ne govori z Bogom, ne more več govoriti o Bogu. Teologija je vedno znova v skušnjavi, da bi živela iz dialoga s svetom, z raznimi miselnimi tokovi. Prav je, da vso resničnost okoli sebe zaznava in presoja, vendar jo mora srečevati in presojati iz Boga, iz njegove besede, sicer se hitro spremeni v mnenje na tržnici mnenj.

Razmišljanje nas je pripeljalo do temeljne misli današnjega evangelija, do povabila, da postanemo učenci. Biti učenec ne pomeni, da občudujemo Jezusa, da strmimo nad njegovimi nauki. Biti učenec tudi ne pomeni, da hočemo s svojimi močmi in sposobnostmi doseči cilje, ki se nam zdijo mikavni ali bi jih radi dodali med trofeje svojega napuha ali ošabnosti. Biti učenec pomeni postati tako zelo svoboden vsega, da lahko z naglim hitenjem, lahkim korakom in neovirano hojo, kakor je zapisala sveta Klara sveti Neži Praški (2KlPNP 12), hodimo za svojim Gospodom.

V vsakem izmed nas kdaj glasneje kdaj bolj pritajeno odmeva vprašanje, ki ga povzema Jezus v svoji ugotovitvi: „Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo“ (Mr 10,23). Pri tem bogastvo ni nujno preštevanje novcev. Človekova, tudi teologova duša se lahko pripne na marsikaj drugega, kar sicer ne cinglja v zvenenju bogastva, pa vendar tako močno pogojuje njegovo odločanje in ravnanje, kakor je premoženje odločalo o korakih mladeniča pred Jezusom.

Zato je pomembno, da slišimo tudi sklepno Jezusovo besedo: „Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu; zakaj pri Bogu je vse mogoče“ (Mr 10,27). Kajti, kakor pravi modri Sirah, „Bog dovoljuje skesanim vrnitev, spodbuja tiste, ki izgubljajo zaupanje. Spreobrni se h Gospodu in pusti grehe, milo prosi pred njim in nehaj ga žaliti! Kako velika je Gospodova milosrčnost in njegovo usmiljenje do teh, ki se spreobrnejo k njemu!“ (Sir 17,24-25.29). Amen.

Prisluhni predavanju prof. dr. Tomaža Erzarja

Začel bom s citatom, ki pravi: Neodpuščanje je kakor strup, ki ga spiješ sam in čakaš, da bo pokončal tvojega sovražnika. Ta misel bo rdeča nit današnjega razmišljanja. Da neodpuščanje, jeza ali sovraštvo delujejo kakor strup, je bilo v zadnjih desetletjih podrobno raziskano in potrjeno: človek živi zelo slabo, če živi z jezo ali krivico v sebi. Žrtve krivic so pogosteje kot drugi ljudje nagnjene k depresivnosti, fizičnim boleznim, odvisnostim in kroničnemu nezadovoljstvu. Več kot sto let se preučevanje človekovega blagostanja v zahodnem svetu že posveča posledicam vojnih travm, zlorabam šibkejših in odpravi njihovih strupenih posledic. Toda šele v zadnjem času spoznavamo, da na tej dolgi poti stojimo pred zadnjo, a skoraj nepremostljivo oviro. Kako naj se žrtve znova veselijo življenja? In če je odpuščanje pravi zadnji korak, kako naj odpustijo in zaživijo v olajšanju?

Kako naj se žrtve krivic otresejo jeze, zamere, zagrenjenosti, včasih tudi besa in sovraštva? In če gremo globlje, kako naj pomirijo bolečino, ki povzroča vsa ta čustva in spodbuja črne misli? Prva oporna točka našega razmišljanja je torej spoznanje, da jeza, sovraštvo in neodpuščanje, ki so kakor strup, niso nastali iz kake hudobije ali moralne šibkosti, ampak izhajajo iz bolečine in nemoči. So naravne posledice bolečine, osramočenosti, ponižanja ali frustracije.

Za ponazoritev tega, kako pomembno je, da razumemo, da sta v ozadju jeznega in sovražnega vedenja bolečina in krivica, naj povem neko prigodo. Profesor Robert Enright z Univerze v Wisconsinu že več kot 30 let raziskuje proces odpuščanja. Omenjam ga zato, ker je nekoč napisal raziskovalni načrt za zdravljenje krivic in spodbujanje odpuščanja pri zapornikih. Načrt je predvideval, da bi zapornike naučili prepoznati pretekle krivice, ki so jih spravile na pot kriminala, in jih po korakih pripeljali do točke, ko bi bili pripravljeni povzročiteljem krivic odpustiti. Načrt je bil sprva sprejet, nato pa so ga ocenjevalci nenadoma skoraj ogorčeno zavrnili, češ »profesor Enright, vi ste popolnoma narobe razumeli terapijo odpuščanja, vaš načrt je narobe zastavljen, zaporniki so tisti, ki morajo prositi družbo ali svoje žrtve za odpuščanje, ne pa da jih vi učite, kakor da so oni žrtve, ki naj odpustijo svojim družinam ali okolju, družbi, ki naj bi bili krivi za njihova dejanja.«

Mislim, da nam ni težko razumeti te reakcije. Če gledamo samo kriminalno vedenje, in imamo pred očmi nepopravljivo tragične posledice tega vedenja, potem so seveda zaporniki za nas zgolj vir sovraštva in jeze, to sovraštvo jih žene v družbeno nesprejemljiva dejanja, za kar naj se naučijo sprejeti odgovornost, se pokesajo in prosijo za odpuščanje. To je razmišljanje, ki začenja pri posledicah (dejanjih) in se pomika nazaj proti viru (jezi, sovraštvu). In se tu ustavi. Pa vendar. Vsi, ki smo bili deležni tradicionalne vzgoje, vemo, da bi nam bilo dosti lažje, če bi kdo namesto da (!) graja naša dejanja, razumel, od kod izvirajo, iz kakšne stiske, prizadetosti, nemoči ali čustvenega nemira izhajajo. In - to bi bilo za nas že skoraj na meji pravljičnega – če bi kdo seveda znal pomiriti in potolažiti naš nemir ali to prizadetost.

Profesor Enright to grenko zgodbo zdaj pripoveduje z olajšanjem, saj se je njegov pristop pokazal za pravega. Številne njegove in druge raziskave so dokazale, da se človek lahko otrese jeze in sovraštva, samo, če se nekdo mimo ali preko posledic, čez posledice, ne glede na posledice, spusti do njegove bolečine in jo potolaži. Nekdo mora izza dejanj videti ranjeno srce in človeku pomagati, da se bo lahko spustil v svoje srce in prepoznal razdejanje, ki so ga tam pustile pretekle, največkrat nakopičene krivice in ponižanja. Od dejanj torej k jezi, ampak tudi od jeze do krivice in bolečine.

Človeška psiha, ali srce nas poskuša obvarovati pred bolečino. Okoli bolečine zato postavi zid, trdnjavski zid, ki preprečuje bolečini, da bi se širila in preplavila celotno srce. Prav ta zid preprečuje, da bi izza jeze zlahka prepoznali bolečino. Karkoli človeka spominja na ta del njegove preteklosti in doživljanja, je zdaj odmaknjeno od zavesti in običajnega vsakdanjega življenja, zavest se kakor razdeli na običajno delovanje in odzivanje ter na del, ki ga skrbno varuje in se ga ogiba. Ogiba, čeprav se je povsem ovila okoli njega, in namesto da bi ta boleči del ostal na obrobju, postane njeno jedro. Človek postane ujetnik za zidom, ki naj bi ga varoval, zdaj pa ga zapira v ozek svet izogibanja, ogroženosti, previdnosti in osamljenosti.

Ena od žrtev spolnih zlorab v Cerkvi je na nedavnem srečanju v Rimu dejala: »Kdor je doživel zlorabo, bi rad vsemu naredil konec. A to ni mogoče. Želi pobegniti, zato se zgodi, da preneha biti on sam. Želi uiti in pobegniti samemu sebi. Sčasoma ostane popolnoma sam. Sam ostaneš, ker si se oddaljil in se ne moreš ali nočeš vrniti k samemu sebi. Kolikor pogosteje se to zgodi, toliko manj se vračaš k samemu sebi. Nekdo drug si, za vedno ostaneš nekdo drug. Nekaj nosiš v sebi, kot prikazen, ki je ostali ne morejo videti. Nikoli te ne bodo videli niti spoznali v celoti. … Poskusi, da bi se vrnil k svojemu resničnejšemu jazu in živel v prejšnjem svetu, kot pred zlorabo, so enako boleči kot sama zloraba. Vedno živiš v dveh svetovih hkrati.«

To je življenje človeka, zaprtega v dvojni/razklani svet njegove notranjosti, nikoli on sam, nikoli z drugimi tak, kot si v resnici, ker je del tebe nedopovedljivo boleče ponižan in osramočen, in tega dela se izogibaš. V to sobo ne hodiš več. Počasi postaneš, kakor pravi ta oseba, poleg sebe samega še nekdo drug, nekdo, ki pazi na bolečino, ki jo nosiš v sebi.

Ena od rešitev, ki jo ima pred seboj z bolečino razklana, ali z zlorabo okužena in zastrupljena oseba, je počasno dolgotrajno okrevanje. Problem nastane, ker to okrevanje sicer krepi žrtev, toda krepi jo kot žrtev. In namesto zdravja in polnega življenja se njeno okrevanje lahko izteče v stanje, ki mu pravimo vloga žrtve. Kaj pomeni vloga žrtve? Trajna zasidranost v vlogo nemočne, napol jezne, napol zagrenjene žrtve, ki se niti ne zaveda, kdaj bi s svojim jeznim ali celo sovražnim vedenjem lahko postala storilec. Bivša žrtev, ki ne more do svoje bolečine, postopoma postaja/ne storilec. Občasno izbruhne, in se nato povsem utiša, do naslednjega izbruha.

Pred dvema letoma smo v eni od obeh programskih skupin naše fakultete analizirali delo Reneja Girarda, ki je v celoti posvečeno tej, kot se zdi večni ujetosti človeških družb, kjer si ljudje podajamo bolečino in sovraštvo in vedno iščemo nekoga, primerno žrtev, ki ji bomo naložili našo bolečino in se začasno pomirili. Do naslednjega izbruha jeze in sovraštva. »Vsi smo žrtve bivših žrtev.«

Zdaj bi vam rad pokazal dve sliki, iz mozaikov p. Marka Rupnika v Narodnem svetišču papeža Janeza Pavla II v Washingtonu: prva, slika starejšega brata iz novozavezne prilike o izgubljenem sinu. Starejši brat jezno gleda na mlajšega brata, ki si je, tako on misli, nezasluženo pridobil nazaj očetovo naklonjenost. Njegov obraz je pregrnjen z bolečino in nejevoljo, obraz razdeljenega človeka, lahko bi rekli človeka, ki doživlja, da se mu godi krivica in je ujet v vlogi žrtve. Druga slika. Obraz nejevoljno gleda drugo osebo, svojega brata, ki kljub temu, da je vse v življenju naredil narobe, mirno živi življenje kot celoto, z vsemi napakami vred. Življenje, ki je v celoti sprejeto v naročje očeta. Na eni strani obraz zagrenjenega brata, ki lahko kmalu postane Kajnov obraz, se pravi, obraz storilca, ki ubije lastnega brata. Spet brata, ki živi polno življenje in je v celoti lahko on sam, ker je v celoti sprejet tak, kot je. Na drugi strani, človek živi v celoti, kadar se v celoti preda drugi osebi.

Še ena teološka misel (mozaiki Marka Rupnika so kakor teološka knjižnica, kar pomeni, da se jih lahko bere.): kdaj bivša žrtev, ki ne more do svoje bolečine, postane storilec. Koga prizadene tak človek, komu naredi krivico in mu povzroči bolečino? Zagrenjena žrtev, zdaj že skoraj storilec, tudi dejansko postane storilec, takrat, kadar sreča drugega, ki živi celoto, ker ga življenje v celosti spominja na njegovo bolečino, na katero se ne želi spominjati. To je žalostna in težka pot Kajna ter pot starejšega brata v zgodbi o izgubljenem sinu.

Prva pot iz vloge žrtve je torej pot, kjer žrtev bolj ali manj nehote postane storilec. Druga pot, ki jo ima pred seboj razklana oseba, je pot ali proces odpuščanja. Ta proces bo gotovo vključeval podiranje zidu, soočenje z bolečino in odpiranje zaprtega sveta. Odpuščanje zato ni pozaba krivice niti samo iskanje pravice. Tudi ni popuščanje storilcem, ker ga žrtev naredi zaradi sebe, zaradi svoje razklanosti. In zato tudi ni moralna vzvišenost žrtve nad storilcem. Odpuščanje ni sprava, lahko pa vodi do sprave, če seveda tudi storilec naredi prave korake. Ko govorimo o procesu odpuščanju, gre za terapevtski model, ki vključuje samo žrtev in je v tem pogledu enostransko.

Tako definirano odpuščanje vključuje dva večja koraka:
- iskanje varnosti, prizadevanje za pravico in zdravljenje krivice, ta korak bo končan, ko bo žrtvi dovolj varno, da bo začela podirati obrambni zid, ali se odpirati svetu, ali živeti iz enega kosa; in ko se bo lahko zatekla v naročje svojih najbližjih;

- drugi korak je sočutje do povzročitelja; ta korak je možen šele, ko se žrtev ne boji več storilca, ko žrtev ni več v vlogi žrtve, ampak se lahko kot nekdo, ki živi celoto, približa nekomu, ki živi razklano, dvojno, nejevoljno, sovražno življenje.

Kaj opazimo, če odpuščanje definiramo na ta način? Da gresta lahko koraka vsak v svojo smer. Prvi namreč lahko vleče v smer, kjer se lahko ukvarjam samo s sabo in ostanem v vlogi žrtve, drugi pa lahko vodi v smer nekakšnega moralizma, kjer se sicer plemenito posvečam drugim, celo svojemu storilcu, toda pri tem najverjetneje sam nisem ozdravljen, ker se ne ukvarjam s sabo in svojo bolečino. Moje odpuščanje je v tem primeru prehitro, narejeno iz dolžnosti in nepristno.

Obstaja nevarnost, da proces odpuščanja razpade na dva dela, in s tem seveda izgine, se razpusti v dva pola, ki vsak zase ne vodita nikamor. Prvi pol vodi nazaj, v nevarnost, da nikoli ne zapustimo vloge žrtve in se nikoli ne odpremo možnosti, da je svet okoli nas prijazen in dober. Drugi pol vodi v nevarnost, da odpuščanje razumemo kot versko zapoved ali moralno nalogo, ki se ji naše srce upira in v skrajnem primeru izsili iz sebe nekakšne bolj ali manj neiskrene izraze sočutja. Odpuščanje takrat postane prazno. In žrtve se razumljivo takemu vsiljenemu odpuščanju upirajo: kako naj žrtev v grozi in strahu pred novimi zlorabami odpusti storilcu? Od kod naj jemlje moč in sočutje, v času, ko sama najbolj potrebuje oporo, razumevanje in sočutje do sebe?

Ko se torej odločimo za pot odpuščanja, sploh ni jasno, ali se bo ta pot dobro iztekla, sploh ni rečeno, da ima ta pot zaključek. Zato je ključno, da imamo na tej poti pred seboj vodnika, ali model, kako naj izpeljemo odpuščanje. Model ljudi, ob katerih čutimo, da so resnično odpustili svojim preganjalcem, Mandela, Ghandi, mama petih pobitih otrok iz Ruande, hči britanskega politika, ki je umrl v bombnem napadu IRE, ali Jezus iz Nazareta.

1. Kaj najbolj naravno preseže oba koraka? Najbolj naravno pomeni, da se tu terapevtski model odpuščanja opira na izjave in doživljanje ljudi, ki zase pravijo, da odpuščajo. Najprej spomin žrtve na to, da je bila nekoč, ko ni zmogla nositi svoje bolečine, tudi sama storilec in da je takrat potrebovala sočutje in odpuščanje. Ta spomin naravno poveže žrtev in vse storilce tega sveta, zdaj se lahko žrtev povsem vživi v kožo neštetih storilcev. Vsi, vključno z mano, povzročamo krivice iz lastne bolečine, ki je ne moremo več nositi sami.

Prvič torej spomin na lastno krivičnost. Ki ne pomeni izenačenja vseh krivic, češ, saj vsi včasih koga ranimo, torej je tudi zloraba pač samo malo večja krivica. Moj spomin je lahko povsem droben in malenkosten, drobna krivica, bistveno je, da se ob tem odpre še nek dodatek, spomin na nezasluženo sočutje. Ko se torej zaustavimo ob spominu na povzročene krivice, počakamo na ta drugi del spomina, ali na podoben spomin, ko smo bili v tem krivičnem stanju jeze ali škodoželjnosti ali celo sovraštva sprejeti in potolaženi.

2. Drugič, spomin na nezasluženo sočutje. Takrat ko smo storilci, potrebujemo sočutje in razumevanje bolj kot takrat, ko smo žrtve. Ko smo žrtve, nam sočutje tako rekoč pripada, ker trpimo in smo nemočne žrtve. Saj zato je vloge žrtve tako privlačna. Ko pa smo storilci, nam ne pripada nič, samo kazen, pregon, izgon. Spomin na lastno krivičnost se tako dopolni s spominom na nezasluženo razumevanje in sočutje.

3. Tretjič. Kakšen je rezultat tega spominjanja? Sočutje, ki ima vir drugod in deluje samostojno in neodvisno od mene. Ko sem bil storilec, sem potreboval in dobil sočutje, čeprav si ga nisem zaslužil. Zato pa ima to sočutje povsem drugo težo. Je pravo sočutje, pristno, ker je neodvisno od mene in mojega prizadevanja, ker je prišlo do mene kljub vsem oviram, ki sem jih sam postavil s svojimi dejanji. Na to sočutje se lahko zanesem, ker je močnejše od moje krivde in krivičnosti. Ker vidi v moje ranjeno srce in mojo razklanost, ki se je otepam tako, da sem sovražen in povzročam krivice.

Če povzamem: Ko se žrtev spusti v svoje srce, tam ne bo našla samo bolečine, ki so ji jo povzročili drugi, belo bolečino, ampak tudi bolečino, ki jo je preložila na druge, črno bolečino. In če zmore ostati ob tej bolečini, ob tem črnem delu svojega srca, bo našla hkrati z njo tudi nezasluženo sočutje do te bolečine. Takrat oseba ni več žrtev, ni več v vlogi žrtve, in hkrati se ne boji več svojega storilca, ker pozna vse storilce tega sveta od znotraj, ve, kaj je izpod jeze in sovraštva, ve, od kod izhajajo krivična dejanja: iz nepriznane ali neprepoznane bolečine in razklanosti, ki jo pozna tudi sama in za katero ve, da jo pravo sočutje premaga in zaceli. Modeli takrat oživijo in postanejo ne samo naši vodniki, ampak sopotniki. In odpuščanje takrat postane realna možnost, postane globoko olajšanje, pot vrnitve v svet dobrega in dobrih ljudi.

Te tri vezne elemente najdemo v samem jedru krščanskega odpuščanja. Ki pravi, da lahko odpusti samo nekdo, ki se zaveda, da mu je bilo odpuščeno, kaj? Ne karkoli, ampak neodpustljivo. Nekaj, česar vsak izmed nas ne more sprejeti pri sebi. Za začetek recimo v molitvi Oče naš, ki jo upam da ne preveč na silo lahko (delno) prevedemo v jezik čustvovanja in doživljanja.

Odpusti nam naše dolge …. Sem storilec in se spominjam svojih napak, prosim za sočutje, za ponovno celoto sebe in svojih odnosov, nisem samo žrtev, prosim za tolažbo svojega črnega dela srca

Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …. Ko se spominjam, kako mi je bilo kot storilcu in da mi je bilo odpuščeno, lahko odpuščam, ker poznam storilčevo bolečino.

Kakor mi je odpuščeno, tako odpuščam. Oba koraka združena v enem. Kakor - To ni primerjava, to je bolj spoznanje, in sicer o viru dobrega. Človek v tej molitvi izraža svojo odprtost do vira, iz istega vira prejemam sočutje in dobro in ga posredujem naprej.

Sklep
V procesu človeškega odpuščanja, kakor se to vedno znova pojavlja v različnih oblikah in družbah, se človek odpira sočutju ali dobremu, ki ga presega in je neodvisno od njega. Človek se odpira srečanju, ki ga ni mogoče izsiliti, ki je onstran prav in narobe, je od posamezne osebe neodvisni vir odpuščanja tako sebi kot drugim. S tem odpiranjem srca človek postane sodelavec tega vira dobrega in je spet celota. Odpuščanje je način, kako človek prisluhne lastnemu srcu in za hip spozna skrivnostno naravo ali pot dobrega v svojem srcu in v srcu soljudi. Od tod veje neko olajšanje srca, zdravilni vzdih olajšanja. Kdor hodi po poti odpuščanja, odpuščanja sebi in drugim, bo imel možnost, da izkusi dobro na povsem enkraten način, kot dobro, ki se mu približa samo od sebe.

Kaj je odpuščanje v krščanski perspektivi? Vrnimo se k prizoru obeh bratov, ki ga lahko razumemo kot potovanje človeka skozi čas, ali kot brezčasno stvarnost v človekovem srcu. Starejši brat je na točki, kjer je bil mlajši brat v času, ko je odhajal od doma. Jezen in zagrenjen. In – ključni moment- oče bo šel tudi za starejšim bratom, kakor je stekel nasproti mlajšemu sinu in oba bo objel. To je izvirna krščanska obljuba in vizija ali model odpuščanja.

Lahko pa prizor razumemo kot razgrnitev človekovega srca, kadar je to razdeljeno: en del je tolažba in spomin, in drugi del je neodpuščanje. Življenje v jezi, brez doma, boleče, zagrenjeno. Življenje v sovraštvu in zavisti je zastrupljeno življenje. V drugem delu srca je spomin, ki se ga človek noče spominjati in ga zato preganja, da bi pomiril sebe in da bi še naprej lahko živel v dvojnosti srca. Kar torej človek preganja v svojem bratu, je del njega samega, obzidani del, ki se ga ne more dotakniti. Če bi se ga dotaknil, bi spoznal, da ni črn, da je bil črn samo zanj, da pa je pri očetu tudi ta del že ves čas potolažen in sprejet.

Oče pravi: Ti si bil ves čas pri meni, svet sem ustvaril zate in brez tebe ni popoln.