Msgr. Cvikl v Lenartu vodil srečanje udeležencev SDM v Panami

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Današnji evangeljski odlomek nam predstavi Jezusov način pridiganja: za osnovo vzame dogodek, ko je Pilat pomoril nekaj Galilejcev in o žrtvah, ki so nastale, ko se je podrl stolp v kraju Siloi. To mu služi, kot izhodišče, da svoje poslušalce povabi k čuječnosti in k spreobrnjenju.

Mnogi so si razlagali, da se je vse to zgodilo zato, ker so pač bili grešniki. Jezus se s tem ne strinja. »Povem vam, da ne! A če se ne spreobrnete, boste vi enako pokončani«. Iz tega Jezusovega odgovora, lahko pridemo do pomembnega učenja: nesreče niso, kot mnogi mislijo, kazen, ki je zadela ponesrečene, so pa znamenje za nas, danes in tukaj.

To je pomemben ključ za branje dogodkov, ki se dogajajo med nami, da ne  izgubimo vere in zaupanja v Boga. Jezus nam pokaže, kako odreagirati, ko bomo slišali za nesreče in katastrofe. Vse to nam daje možnost, da poglabljamo misel o krhkosti našega življenja, o potrebnosti biti vedno in povsod čuječ, da se ne navežemo suženjsko na ta svet in stvari, ki jih bomo morali nekega dne zapustiti.

Osrednja misel evangeljskega odlomka je beseda, ki se pojavi že na začetku Jezusovega javnega delovanja, vabilo k spreobrnjenju. Svoje učenje Jezus začenja: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,1,15). S temi besedami Jezus želi povedati, da se je čas pričakovanja zaključil, nastopil je čas odločilnega božjega posega. Torej v tem času, ki je nastopil, se odloča vse. Vse je odvisno od tega, kako bom odgovoril na to povabilo.

Spreobrnjenje navadno jemljemo, kot neko obvezo. Tukaj je mišljeno bolj, kot možnost, kot dar. Ni neka težka in mrka novica temveč vesela, saj nam odpira nove dimenzije in možnosti našega bivanja. Nihče ni v svoji rasti in zorenju prispel do stopnje, ko bi lahko rekel: »sem dosegel vrh«. Pa tudi nihče ni padel tako nizko, da bi se iz tega ne mogel izkopati. Pa čeprav so v življenju situacije, ki izgledajo kot brezizhodne. Za vsakega je možnost, da spremeni situacijo, toda ne sam temveč z Božjo pomočjo. To Jezus zelo lepo pove z mislijo: »Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v  Božje kraljestvo«. Učenci so ga takoj vprašali:«Kdo se torej more rešiti!«. Jezus jih odgovori:« Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče!« (prim Mt 19,23-27).

Jezus nas ne pošilja spreobračati drugih, temveč sebe. Spreobrnite se, spokorite se! Vsakdo je odgovoren za svoje grehe in napake, zato naj spreobrne sebe in naj zase dela pokoro. Ko bo prišel gospodar iskat sadu, nas ne bo vprašal po tujem drevju, temveč se bo ozrl po vejah naše smokve. Če želimo, da bo naš dan lepši in srečnejši, se bo treba tudi v marsičem spreobrniti: od prepirljivosti k složnemu sodelovanju, od vrtičkarstva k iskanju skupnih koristi, od občudovanja vsega kar je tuje, k zdravi samozavesti, od  pretirane zavarovanosti v ta svet in telesnost k spoštovanju duhovnih vrednot… Če se želimo resnično spreobrniti  ne smemo računati samo nese, temveč na Boga. Njemu se moramo odpreti, vanj zaupati, samo tako se lahko začne pisati »nov list naše osebne zgodovine!«

Čudovit primer bližanja Bogu je današnje prvo berilo, ki govori o Mojzesu in gorečem grmu. Mojzes je videl grm, ki je gorel s plamenom, a ni zgorel (prim. 2 Mz 3.2). Takrat je rekel: »moram stopiti tja in si ogledati, kako, da ta grm ne zgori?« Tukaj lahko vidimo še čisto človeško miselnost Mojzesa, človek hoče: videti, izmeriti, otipati, oceniti in presoditi.

Bog Mojzesa preseneti, ko mu reče, da naj sezuje sandale in ga vabi, da vstopi v odnos. Ko Mojzes posluša Boga in naredi vse, tako, kot mu Bog naroča, stopi v odnos ljubezni. Brez ljubezni mi ne moremo spoznati Boga, pa tudi človeka ne. Bolj, ko Mojzes Boga upošteva, bolj postaja z njim prijateljuje, bolj, ko ga ljubi, več mu Bog pove o sebi. Ko Mojzes opusti človeško logiko: ki želi vse izmeriti in videti in vstopi v logiko ljubezni, se mu Bog predstavi, kot človekoljuben, kot Bog, ki mu je mar za človeka, ki je pozoren na bolečino človeka. Pri tem pa želi naše sodelovanje. Mojzesu zaupa nalogo, da bo Izraelce izpeljal iz Egipčanske sužnosti.

Danes smo pri tej sv. maši tudi tisti, ki smo se konec januarja v Panami udeležili svetovnega dneva mladih skupaj s papežem Frančiškom. Današnja sv. maša želi biti v prvi vrsti zahvala Bogu za to globoko duhovno doživetje.

Vsakemu od nas ostajajo v srcu zapisane besede papeža Frančiška: »Mladi, vi niste jutri, ampak ste »Božji zdaj«, On vas poziva skupaj in vas kliče v vaše skupnosti in mesta, da greste iskat stare starše in odrasle, da vstanete in skupaj z njimi spregovorite in uresničite sanje, s katerimi vas je Gospod sanjal. Ne jutri, ampak zdaj, kajti tam, kjer je vaš zaklad, tam je tudi vaše srce (prim. Mt 6,21). Začutite, da imate poslanstvo in se vanj zaljubite in od tega bo vse odvisno. Lahko imate vse, a če manjka strast ljubezni, bo manjkalo vsega. Pustimo, da nas Gospod zaljubi!«

Vsak od nas lahko sreča goreči grm. Torej vsak lahko doživi osebno izkušnjo Boga. Udeleženke in udeleženci Paname, svetovni dan mladih v Panami, je bil za vsakega od vas ta goreči grm. Vsak od vas je lahko začutil, kako nam Bog ponuja roko, nas kliče v prijateljstvo z njim, ker želi, da bi vsak od vas bil »Božji zdaj«, to pomeni goreč grm v katerem bi drugi lahko prepoznavali, da je tukaj na delu Bog. Mojzesov obraz je žarel, žarelo je tudi srce. Bil je tudi na zunaj spremenjen. To so vsi takoj opazili. Mojzes je sezul svoje sandale, ko se je bližal grmu. Kdaj mi sezujemo čevlje? Ko pridemo v hišo, ko pridemo domov. Bog Mojzesu razodeva, da biti z njim, pomeni domačnost, pomeni toplino, pomeni, končno najti dom.

Poslanstvo, ki smo ga prejeli na koncu srečanja v Panami od papeža Frančiška je, da to duhovno izkušnjo, prinašamo mladim tukaj v Sloveniji, vsak v svojem okolju.

V Panami nas je ves čas spremljal Marijin »zgodi se«.  Marija ni samo verovala Bogu in v njegove obljube. Imela je tudi pogum reči »da« Bogu za soudeležbo pri božjem načrtu odrešenja. Papež Frančišek nas vabi, da s svojim »da« Bogu, tudi mi postajamo »vzhodna vrata«, da bo Sv. Duh nam lahko podaril nove binkošti, ki jih naša Cerkev tako potrebuje. Samo tako bomo tudi mi lahko z novo svežino, pogumom in veseljem razodevali drugim, da nas je dosegla božja ljubezen, in to tako močno in osebno, da tega ne moremo držati samo zase, ampak želimo to izkustvo deliti tudi z drugimi, da bi tudi oni lahko stopili k temu Bogu ljubezni.

Dragi prijatelji, ki ste bili deležni milostnega trenutka v Panami, vabim vas, da pomagate pripravljati pot v Lizbono na Portugalsko, da bi na tem svetovnem srečanju mladih, lahko bilo več mladih iz Slovenije, da bi tudi oni doživeli osebno srečanje z Bogom, ki spremeni moje osebno življenje, mu da novi smisel in novo upanje. Amen.