Škofijski duhovnik Vincencij Romano: Dobro delati dobro
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Rodil se je v preprosti družini, svoje življenje je daroval za ljudstvo ter si prizadeval za duhovno in materialno dobro vseh. Takoj po mašniškem posvečenju 10. junija 1775 je pričel z intenzivno pastoralo, v središče pa je vedno postavljal Božjo besedo in dejavno ljubezen. Njegovo osebno vodilo je bilo: »Dobro delati dobro.« Na svojem domu je odprl brezplačno šolo za otroke preprostih staršev ter nove generacije spodbujal h kulturi, predvsem pa je s svojim življenjem pričal o popolni podaritvi Bogu.
Veliko se je posvečal pridiganju – tako pri liturgiji kot pri katehezi ter poučevanju. Rad je ponavljal, da je »Božja beseda tisto čudežno seme, ki obrodi dobro življenje, dobro smrt in raj«. K verskemu življenju je vabil tudi tiste, ki so bili daleč od Cerkve in sicer tako, da se je postavil na razpotja s križem v roki ter začel pridigati dokler se ni zbrala skupina ljudi, ki ji jo je nato peljal v Cerkev. Tudi med svetimi mašami, ki so sicer potekale v latinščini, si je prizadeval za večje sodelovanje vernikov. Razlagal jim je različne dele maše, da so jih mogli bolje razumeti in ob njih premišljevati. Kasneje so ta njegova razmišljanja zbrali in objavili v obliki knjižice, ki se je kmalu zelo razširila med ljudmi.
Don Vincenzo je tudi sam fizično veliko delal. Po nesreči, ko je kraj Torre del Greco, kjer je deloval, prizadel izbruh vulkana Vezuv, je skupaj z delavci, ki so obnavljali cerkev, na svojih ramah nosil opeke, ki so jih potrebovali za obnovo cerkve. Konec leta 1799 je bil imenovan za župnika župnije Sveti križ, v kateri je deloval več kot trideset let. Moč za svoje poslanstvo je črpal predvsem v molitvi ter študiju Božje besede. Jutro je pričel z dolgo adoracijo, v zahvali za sveto mašo. Posebno skrb je namenil ribičem koral, ki so predstavljale poglavitno industrijo na tem področju. Ko so odhajali na morje, jih je blagoslovil in spodbudil, v času njihove devetmesečne odsotnosti pa je skrbel za njihove družine in jim pomagal, če so karkoli potrebovale.
Svojo dejavno ljubezen je izkazoval tudi bolnikom in umirajočim – nekoč je tudi sam hudo zbolel za tifusom, zaradi česar je skoraj umrl. Vse osebne stvari je podaril tistim, ki so jih potrebovali, neki revni gospe, ki je potrebovala denar za hčerino doto, je dal celo svojo žimnico. Župljani so ga imeli zelo radi in so ga izredno cenili. Še danes velja pregovor, da ima vsak izmed njih »doma morje in don Vincenza v srcu«.
Na novega leta dan 1825 je padel in si zlomil kolk ter se ni nikoli več pozdravil. Dobil je velike rane in se ni smel premikati, več let je bil mož bolečin, kakor so govorili župljani. Umrl je 20. decembra 1831 zaradi pljučnice.
