Razmišljanja msgr. Alojzija Cvikla, sinodalnega očeta v Vuzenici o mladih

V nekaterih župnijskih občestvih skorajda ni več mladih

Ko obiskujem naše župnije, večkrat žalosten opazim, da v nekaterih župnijskih občestvih, kakor da skoraj ni več mladih, ali pa so to samo še posamezniki iz vrst naše mladine. Čutimo, kako s takšno podobo naših občestev ugaša tudi plamen upanja za prihodnost naših župnij in drugih cerkvenih skupnosti. Kristjani se v luči vere ne moremo in se ne smemo predajati črnogledosti, res pa je, da se je v okolju, kjer se prave vrednote majejo, da ne rečem padajo po vrsti, ena za drugo, mlademu človeku kdaj težko znajti. Morda je za sodobnega človeka usodno, da nima več prave orientacije ter pravega navdušenja in potrebne vztrajnosti, da bi iskal resnico in bi bil zanjo odprt, po njej hrepenel, bil zvest resnici. Večkrat tako lahko slišimo v javnosti, kakor, da ni več ene resnice, ampak želi vsak imeti »svojo« resnico.

Frančišek mladim: »Ne izgubite poguma«

Vznemirjajo in bolijo nas škandali, ki zaradi grehov nekaterih mečejo madež na celotno Cerkev in vse nas. Tako se ponavlja tisto, kar nas uči zgodovina Cerkve: krščanstvo v svoji zgodovini pozna obdobja umiranja, pozna pa tudi obdobja vstajenja in novega življenja. Božji Sin ni ostal pokopan v grobu, ampak je, tudi zadnje zlo, smrt, premagal in nam pokazal pot celo iz groba. Zato je krščanstvo v svojem jedru vera upanja! Ko gledamo mlade, jih danes gotovo ni toliko, kot v Slomškovem času, ali pa še mora pred nekaj desetletji. A kljub temu se ne smemo prestrašiti: ko papež Frančišek nagovarja mlade, jih večkrat spodbuja: »Ne izgubite poguma. S svojim nasmehom in s svojimi odprtimi rokami oznanjujte in bodite blagoslov za človeško družino, ki jo tako dobro predstavljate!«

Poslušanje mladih

Da bi se z mladimi sredi naših občestev resnično srečali, je prvi pogoj pripravljenost za poslušanje mladih. Iskati moramo različne možnosti, da bo prišlo do takšnih srečanj, kjer bodo mladi lahko povedali, kaj nosijo v globini svojega srca. Mlad človek vedno nosi v sebi željo po sreči, po uresničitvi svojega življenja. V pripravljalnem dokumentu na sinodo, ki smo ga škofje prejeli, mladi spregovorijo tudi o njihovih ranah in trpljenju. Razumljivo, saj do prave sreče, do polne uresničitve svojega življenja, človek ne more priti zgolj prek materialnih sredstev, sredstev tega sveta, ampak moramo na poti v srečno prihodnost ljudje poskrbeti tako za materialno kot za duhovno dobro nas vseh. Zato je še kako pomembno, da mladim pomagamo najti pot tudi navznoter, da jim pomagamo najti pot v njihov duhovni svet. Za to pa so potrebni izkušeni voditelji in spremljevalci. Veliko danes govorimo o krizi mladih, a še bolj kot mladi, so danes v krizi voditelji, ki ne vedo, kako naj se približajo mladim in se soočijo z njihovimi težavami. Tu je še kako na mestu Slomškov rek: »Če hočeš druge vneti, moraš najprej sam goreti!« To še posebej velja za vse voditelje in spremljevalce mladih, ki morajo najprej sami, v svojem življenju pokazati novost »prerojenega življenja v Kristusu«.

Pričevanje občestev

Vsak od nas, tudi mladi, vsi smo povabljeni, da živimo, kot pričevalci; ne sami zase, ampak kot občestvo. Samo sredi živih krščanskih skupnosti bodo mladi lahko začutili lepoto in moč hoje za Kristusom. Sredi naših krščanskih skupnosti in občestev želijo mladi najti ljudi, ki bodo postali njihovi resnični, nesebični prijatelji. Ob njih in z njimi želijo mladi odkrivati življenjsko pot, ki vodi k smislu, veselju, pot svetosti. O tem so mladi tudi sami spregovorili na svojem srečanju pred škofovsko sinodo, kjer so zelo poudarili, da od Cerkve pričakujejo, da bo pričevanje kristjanov sredi občestva iskreno in resnično, priznavajoč tudi težave, grehe in slabosti. Samo v iskrenih medsebojnih odnosih lahko posredujemo dar osebne vere naprej, drugim. Naši medsebojni odnosi, če so iskreni, so vedno prepleteni z vezjo pristne, resnične, nesebične ljubezni. Kjer je ljubezen, tam pa je Bog!

Svetniki vzor mladim

Številni svetniki so živeli svoje življenje tudi kot mladeniči in mladenke in so mladim tudi danes svetel zgled in vzor. Poklicani smo, da mladim vse te zglede predstavimo in jim spregovorimo o veliki luči, s katero vsi ti svetniki svetijo tudi v sedanji čas. Ob posameznih svetniških vzorih namreč vedno znova odkrivamo, kako tudi »njihov čas« ni bil samo lep in brezskrben, ampak je bil prav tako tudi poln iskanj, poln tudi preprek in težav, kakor je to današnji čas. Toda njihovo neomajno zaupanje, predanost Božji volji in trdna vera v izpolnitev Božjih načrtov, to ni moč samo za njihovo osebno zmago, ampak vse to tudi nas na poseben način spremlja, nas skrivnostno vodi in nam daje vedno nove moči za pot našega življenja! To lahko vidimo tudi pri bl. A. M. Slomšku: v 2. razredu gimnazije ga je presenetila nenadna smrt matere. Potem, ko se je Slomškov oče ponovno poročil, je za mladega Slomška dom vse bolj izgubljal toplino in privlačnost. Toda našel je zvestega prijatelja, dobrotnika, vzornika in spremljevalca v nekdanjem svojem katehetu, duhovniku Jakobu Prašnikarju.