Papeževo video sporočilo za dogodek: Globalni dogovor o vzgoji
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Papeževo video sporočilo
Dragi bratje in sestre, ko sem vas povabil, da začnete to pot priprave, sodelovanja in načrtovanja globalnega dogovora o vzgoji, si nismo nikakor mogli predstavljati, v kakšni situaciji se bo razvil. Covid je pospešil in povečal številne nujne primere in težke razmere, s katerimi smo se srečevali, in razkril številne druge. Zdravstvenim težavam so sledile gospodarske in socialne. Izobraževalni sistemi po vsem svetu so trpeli zaradi pandemije tako na šolski kot na akademski ravni.
Povsod so skušali vzpostaviti hiter odgovor preko informacijskih izobraževalnih platform, ki pa so pokazale ne samo izrazito neenakost vzgojnih in tehnoloških priložnosti, ampak da je zaradi zaprtosti in tolikih drugih že obstoječih pomanjkljivosti veliko otrok in mladostnikov zaostalo v naravnem procesu pedagoškega razvoja. Po nekaterih nedavnih podatkih mednarodnih agencij govorimo o »vzgojni katastrofi«, sicer nekoliko močan izraz, toda o »vzgojni katastrofi« govorimo zaradi približno deset milijonov otrok, ki bi lahko bili prisiljeni zapustiti šolo zaradi gospodarske krize, ki jo je povzročil koronavirus. To pa je še povečalo že tako vznemirljivo razliko v izobraževanju s preko 250 milijoni otrok v šolski dobi, ki so izključeni iz kakršne koli izobraževalne dejavnosti.
Ob tej dramatični resničnosti vemo, da potrebni zdravstveni ukrepi ne bodo zadostni, če jih ne bo spremljal nov kulturni model. Te razmere so povečale zavest, da je potrebno razvojnemu modelu vtisniti preobrat. Če hočemo, da bo spoštoval in ščitil dostojanstvo človekove osebe, bo moral izhajati iz priložnosti, ki jih planetarna soodvisnost ponuja skupnostim in ljudstvom, ko skrbi za naš skupni dom in varuje mir. Kriza, ki jo doživljamo, je splošna kriza, ki je ne moremo zmanjšati ali omejiti na samo eno področje ali območje: je splošna. Covid nam je omogočil, da smo na globalni ravni spoznali, da je v krizi naš način razumevanja resničnosti in vzpostavljanja odnosov med nami.
V tem okviru vidimo, da ne zadoščajo ne poenostavljeni recepti in prazen optimizem. Poznamo preobražajočo moč vzgoje: vzgajati pomeni staviti in sedanjosti dati upanje, ki razbija determinizme in fatalizme, s katerimi se hočejo sebičnost močnega, prilagodljivost šibkega in ideologija utopista velikokrat vsiliti kot edina možna pot.
Vzgoja je vedno dejanje upanja, ki vabi k sodelovanju in preoblikovanju sterilne in hromeče logike brezbrižnosti v drugačno logiko, ki bo sposobna sprejeti našo skupno pripadnost. Če se vzgojni prostori danes prilagajajo logiki nadomeščanja in ponavljanja ter so nesposobni porajati in kazati nova obzorja, kjer bi gostoljubje, medgeneracijska solidarnost in vrednota presežnosti osnovali novo kulturo, mar ne bomo zamudili tega zgodovinskega trenutka?
Zavedamo se tudi, da življenjska pot potrebuje upanje, ki sloni na solidarnosti, in da vsaka sprememba zahteva vzgojno pot, da se vzpostavijo novi vzorci, ki bodo sposobni odgovoriti na izzive in nujnosti sodobnega sveta, ki bodo sposobni razumeti in najti nove rešitve za zahteve vsake generacije in ki bodo sposobni dati razcvet sedanjemu in jutrišnjemu človeštvu.
Verjamemo, da je vzgoja ena najbolj učinkovitih poti za humanizacijo sveta in zgodovine. Vzgoja je predvsem vprašanje ljubezni in odgovornosti, ki se v času prenaša z generacije na generacijo.
Vzgoja se torej ponuja kot naraven protistrup individualistični kulturi, ki se včasih izpridi v pravi kult jaza in v prvenstvo ravnodušnosti. Naša prihodnost ne more biti delitev, osiromašenje sposobnosti misli in domišljije, poslušanja, dialoga in medsebojnega razumevanja. To ne more biti naša prihodnost.
Danes je potreben prenovljen čas vzgojnega prizadevanja, ki mora vključevati vse sestavine družbe. Prisluhnimo kriku novih generacij, ki osvetljuje potrebo in istočasno spodbudno priložnost za prenovljeno vzgojno pot, ki pogleda ne bo obračala proč in bi dajala prednost hudim socialnim krivicam, kršenju pravic, hudi revščini in človeškim zavržencem.
Gre za celovito pot, na kateri gremo naproti tistim položajem osamljenosti in nezaupanja v prihodnost, ki med mladimi porajajo depresijo, odvisnosti, nasilnost, verbalno sovraštvo in pojave ustrahovanja. Gre za skupno pot, na kateri ne ostajamo ravnodušni pred rano nasilja in zlorab mladoletnih, pred pojavi otroških nevest in otrok-vojakov, pred dramo mladoletnih, ki so bili prodani in zasužnjeni. Temu se pridružuje bolečina zaradi »trpljenja« našega planeta, ki ga je povzročilo izkoriščanje brez glave in brez srca, ki je povzročilo hudo okoljsko in klimatsko krizo.
V zgodovini obstajajo trenutki, v katerih je potrebno sprejeti temeljne odločitve, ki ne vplivajo samo na naš način življenja, ampak zlasti na določen položaj pred možnimi prihodnjimi scenariji. V trenutnih razmerah zdravstvene krize – ki je polna obupanosti in zbeganosti – verjamemo, da je čas za podpis globalnega vzgojnega dogovora za mlade generacije in z njimi, ki naj vključuje družine, skupnosti, šole in univerze, ustanove, religije, vladajoče in celotno človeštvo pri oblikovanju zrelih osebnosti.
Danes se od nas zahteva jasna beseda, ki je potrebna, da gremo onstran nebistvene vizije vzgojnih procesov, da bi presegli pretirane in poplitvene poenostavitve o koristnosti, o rezultatu (standardiziranem), o funkcionalnosti in birokraciji, ki vzgojo mešajo z izobraževanjem in nazadnje atomizirajo naše kulture. Od nas se prej zahteva, da sledimo celostni, soudeleženi in raznovrstni kulturi. Potrebujemo pogum, da bomo ustvarili procese, ki bodo zavestno prevzeli obstoječo razdrobljenost in nasprotja, ki jih dejansko nosimo s seboj; pogum, da bomo na novo ustvarili tkivo odnosov v prid človeštva, ki bo sposobno govoriti jezik bratstva. Vrednosti naših vzgojnih praks ne bomo merili samo z opravljanjem standardiziranih preizkusov, ampak s sposobnostjo vplivanja na srce družbe in rojevanja nove kulture. Drugačen svet je možen in zahteva, da se ga naučimo graditi, to pa vključuje vso našo humanost, tako osebno kot skupnostno.
Na poseben način pozivamo može in žene kulture, znanosti in športa, umetnike, medijske delavce na vseh koncih sveta, naj tudi oni podpišejo ta dogovor, ter s svojim pričevanjem in svojim delom postanejo pospeševalci vrednot skrbi, miru, pravičnosti, dobrega, lepega, sprejemanja drugega in bratstva. »Ni treba vsega pričakovati od tistih, ki nam vladajo, to bi bilo otročje. Uživamo v prostoru soodgovornosti, ki je zmožen začeti in roditi nove procese in nove preobrazbe. Biti moramo dejaven del v rehabilitaciji in podpori ranjenih družb. Nahajamo se pred veliko priložnostjo, da pokažemo, da smo bratje, da smo drugi usmiljeni Samarijani, ki sprejemajo nase bolečino zaradi porazov, namesto da bi podpihovali sovraštvo in zamero« (Okrožnica »Fratelli tutti« (Vsi bratje, 77)). Gre za množičen in večplasten proces, ki nas je sposoben vse vključiti v pomenljive odgovore, kjer se bodo različnost in pristopi znali uskladiti za iskanje skupnega dobrega. Sposobnost ustvarjanja harmonije: to danes potrebujemo.
Iz teh razlogov si osebno in skupaj prizadevajmo:
- da v središče vsakega formalnega in neformalnega vzgojnega procesa postavimo osebo, njeno vrednost, njeno dostojanstvo, da se pokaže njena lastna posebnost, njena lepota, njena enkratnost, istočasno pa njena sposobnost biti v odnosu z drugimi in z resničnostjo, ki jo obdaja, ko zavrača tiste življenjske sloge, ki dajejo prednost širjenju kulture odmetavanja.
- Drugič: za poslušanje glasu otrok in mladih, ki jim posredujemo vrednote in znanje, da bi skupaj gradili prihodnost pravičnosti in miru, dostojno življenje za vsakega človeka.
- Tretjič: da bomo pospeševali polno soudeležbo deklic in deklet pri vzgoji.
- Četrtič: da bomo v družini videli prvega in nepogrešljivega vzgojitelja.
- Petič: da bomo vzgajali in se vzgajali za sprejemanje, ko se bomo odpirali najbolj ranljivim in odrinjenim.
- Šestič: prizadevali si bomo za študij, da bi odkrili nove načine razumevanja ekonomije, razumevanja politike, razumevanja rasti in napredka, da bi vse to bilo v resnici v službi človeka in celotne človeške družine z vidikom celostne ekologije.
- Sedmič: da bomo varovali in skrbeli za naš skupni dom, ko ga bomo obvarovali pred izkoriščanjem njegovih virov, tako da se bomo odločili za bolj trezen življenjski slog, ki bo naravnan na čim bolj popolno rabo obnovljivih virov energije in bo spoštljiv do človeškega in naravnega okolja po načelih subsidiarnosti, solidarnosti in krožnega gospodarstva
Dragi bratje in sestre, pogumno si hočemo končno prizadevati, da bomo v svojih izvornih državah vzpostavili vzgojni projekt, tako da bomo vanj vložili svoje najboljše sile, ter začeli ustvarjalne in preobražajoče procese v sodelovanju s civilno družbo. V tem procesu je oporna točka družbeni nauk, ki ga navdihujeta nauk razodetja in krščanskega humanizma, in se nam ponuja kot trden temelj ter živ izvir za odkrivanje poti, ki jih moramo prehoditi v sedanjih izrednih razmerah.
Takšna vzgojna naložba, ki sloni na mreži človeških in odprtih odnosov, bo morala vsem zagotoviti dostop do kakovostne vzgoje, ki bo na višini dostojanstva človekove osebe in njene poklicanosti v bratstvo. Čas je, da pogumno in polni zaupanja zremo v prihodnost. Zato naj nas podpira prepričanje, da je v vzgoji seme upanja; upanja na mir in pravičnost. Upanje na lepoto in dobroto; upanje na družbeno harmonijo.
Spomnimo se, bratje in sestre, da se velike spremembe ne zgradijo za mizo: ne. Obstaja »arhitektura« miru, ki se je udeležujejo različne ustanove in osebe družbe, vsak v skladu s svojimi pristojnostmi, a ne da bi kogar koli izključili (prim. prav tam, 231). Tako moramo iti naprej: vsi skupaj, vsak, kakršen je, ampak vedno skupaj s pogledom naprej, proti tej zgradbi civilizacije sozvočja, edinosti, kjer ne bo prostora za nobeno hudobno pandemijo kulture odmetavanja. Hvala.
