Kardinal Semeraro med beatifikacijo v Sevilji o treh oblikah mučeništva

Kardinal Marcelo Semeraro

Tri oblike mučeništva
Homilija ob beatifikaciji Božjih služabnikov Manuela González-Serna Rodrígueza in 19 tovarišev mučencev

Dolgemu seznamu mučencev Cerkve v našem času dodajamo dvajseterico, ki je bila za blažene razglašena danes in vsi izvirajo iz te seviljske nadškofije. So še en primer tiste mučeniške svetosti, o kateri je pretekli četrtek govoril papež Frančišek na avdienci za udeležence srečanja na temo Skupnostna razsežnost svetosti, ki ga je organiziral Dikasterij za zadeve svetnikov. Prisoten je bil tudi vaš nadškof, ki ga skupaj z drugimi prisotnimi škofi, duhovniki, diakoni in vsemi vami, predragi bratje in sestre pozdravljam z bratsko ljubeznijo.

Nasilna smrt naših mučencev je postavljena – kot je znano – v okvir španskega verskega preganjanja, ki je zadevalo tudi to ozemlje. Posamezne dogodke je spremljalo uničevanje svetih podob, požiganje cerkva in drugih verskih stavb. Največje število predstavljajo duhovniki; ostali so verni laiki, med njimi nekdo, ki je imel sina, ki je bil še bogoslovec. Med njimi je tudi ženska, ki je bila zelo dejavna v karitativnosti in je bila sodelavka župnika Manuela Gonzàleza-Serna Rodrigueza, ki je prvi v tej skupini.

Da bi pričeval za svojo vero, je hotel biti ustreljen poleg evangelija. Drugi duhovnik, Miguel Borrero Picón, je v trenutku mučeništva hotel obleči talar, da bi javno pokazal svojo identiteto. Umori drugih so se dogajali v različnih oblikah, vsi pa so v odločilnem trenutku sprejeli smrt kot izraz svoje zvestobe Kristusu. V petih dneh zapora je duhovnik Juan María Coca Saavedra delil zakrament sprave, drugi so molili, tolažili drug drugega in izrekli tudi besede odpuščanja svojim morilcem.

Toda kakšen smisel ima danes nadaljevati s takšnimi podrobnostmi? Ko je sv. Ambrož v Milanu govoril o mučeništvu device Neže, je dejal: »Jaz jo imenujem mučenka … Ali to ni dovolj?« (prim. De Virginibus, II, 6: PL 16, 190). Po drugi strani pa smo slišali evangeljski odlomek, ki pravi: »Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem … Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili …« (Mt 10, 17-19). To niso ravno pomirjajoče besede. Najprej nam dajo razumeti nekaj: častiti svetnike, upoštevati njihovo usodo in trpljenje, ki so ga prestali za krščansko doslednost tudi v preganjanju, nas ne sme zmesti in ne odvrniti od razmišljanja o našem krščanskem položaju.

Nekaj moramo takoj doumeti: Jezus ni prodajalec utvar, ni propagandist, ki svojim strankam vse prikazuje kot lahko in na dosegu roke. Krščansko življenje ni izlet, ampak tvegano poslanstvo. Tukaj ni nikogar, ki bi bil plačan za ploskanje, kot je to v zemeljskih predstavah. Nasprotno – to smo slišali med branjem evangelija – Jezus celo opozarja, da so celo družinske vezi lahko ogrožene, ker je nekdo njegov učenec. Druga stvar, ki jo moramo doumeti, je da Jezus od svojih učencev zahteva, da mu morajo biti podobni v vsem, tudi v trpljenju in obsodbi. Končno pa zagotovi notranjo bližino, ki jih bo bodrila: bližino Duha. Zato se kristjan ne sme pustiti ostrašiti, ampak mora ohraniti zaupanje.

O trpljenju je govoril tudi sv. Pavel v odlomku iz Pisma Rimljanom, ki smo ga prebrali. Vse je postavil pod znamenje upanja: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Kot v evangeliju se tudi tukaj omenja navzočnost Duha. Gre za Božjo obljubo. Apostol nam hoče povedati, da v krščanski perspektivi vse, tudi trpljenje in preizkušnja, lahko dobi smisel. Pove nam vsaj, da se res ne splača, da bi se imeli za nadljudi, za večne zmagovalce. Te pustimo v televizijskih fikcijah! Nam pa življenjske preizkušnje lahko pomagajo, da dozorimo, in da, upoštevajoč našo krhkost, ne živimo tako, da tekmujemo s svojimi močmi, ampak da delimo svojo krhkost. Pomagajo nam tudi, da se odpremo za človeško podelitev.

Obstaja starodavna krščanska himna v čast mučencev, ki se začne s hvalnico tem Kristusovim pričevalcem. O njih pravi, da so bili vneti od prave ljubezni močnejši od človeškega strahu pred smrtjo in da so po prestanem mučeništvu sedaj v nebesih in uživajo veselje brez konca. Takoj za tem pa himna preide na presojanje položaja, v katerem se nahaja vsak izmed nas. Pravi, da za vse obstaja neko stanje mučeništva in našteje tri njegove oblike. Prva je pro fide mortis passio, oziroma pretrpeti mučeništvo zaradi krščanske vere; drugo mučeništvo, ki ga je dolžan živeti zvesti kristjan, je inuriae remissio oziroma odpuščanje žalitev. Tretja oblika mučeništva, ki nam jo starodavna himna postavlja pred oči, je proximi compassio, oziroma usmiljenje (prim. Analecta Hymnica Medii Aevi XLIa, n. 57. Hymnus de martyre, O.R. Reisland, Leipzig 1903, 222). Prvo mučeništvo se ne zgodi vedno, drugo in tretjo obliko pa moramo živeti vedno. Naša podvrženost preizkušnjam in trpljenju in, zakaj pa ne, tudi skušnjavam, pomeni, da smo postavljeni v stanje, da postanemo sposobni odpuščati in biti usmiljeni.

O enem od naših mučencev, duhovniku Franciscu de Asísu Ariasu Rivasu, so priče izrecno izjavile, da je kljub temu, da je moral od preganjalcev prestajati posebna ponižanja, umrl z odpuščanjem do njih. Prav tako sta Mariano Caballero Rubio in Pedro Carballo Corrales umrla s prošnjo za Božje usmiljenje in za odpuščanje njunim napadalcem.

Mučenec navsezadnje ni preprosto nekdo, ki pretrpi preganjanje, ampak tudi nekdo, ki je kot Jezus s križa sposoben reči: Oče, odpusti.