Dikasterij za nauk vere o zakramentih za ločene osebe, ki živijo v novi zvezi
L’Osservatore Romano
Apostolska spodbuda Amoris laetitia papeža Frančiška odpira možnost pristopa k zakramentu sprave in evharistije, kadar v določenem primeru »obstajajo omejitve, ki zmanjšujejo odgovornost in krivdo«. To je eden izmed odgovorov, objavljenih na spletni strani Dikasterija za nauk vere, na »sklop vprašanj«, povezanih s »podeljevanjem evharistije ločenim, ki živijo v novi zvezi«. Vprašanja je Dikasteriju 13. julija letos v imenu Češke škofovske konference zastavil kardinal Dominik Duka, upokojeni praški nadškof.
Kakor beremo v dokumentu Dikasterija, je potrebno upoštevati, da gre za proces spremljanja, za katerega ni nujno, da se »zaključi z zakramenti, ampak je lahko usmerjen v druge oblike vključevanja v življenje Cerkve: večjo prisotnost v skupnosti, sodelovanje v molitvenih in drugih skupinah ali vključevanje v različne cerkvene dejavnosti«.
Gre torej za pastoralno spremljanje kot uresničevanje »poti ljubezni« (via caritatis), ki ni nič drugega kot povabilo, da bi sledili »Jezusovi poti: poti usmiljenja in integracije«. Škofje pastoralne regije Buenos Aires so 5. septembra 2016 za svoje duhovnike pripravili razlago apostolske spodbude z naslovom Osnovna merila za uporabo VIII. poglavja Amoris laetitia, v kateri so poudarili, da »ni primerno govoriti o "dovoljenjih" za pristop k zakramentom, ampak o procesu razločevanja, ki ga spremlja pastir. Gre za "osebno in pastoralno" razločevanje (AL 300)«.
Kakor je papež Frančišek spomnil v pismu delegatu pastoralne regije Buenos Aires, je potrebno upoštevati, da je Amoris laetitia rezultat »dela in molitve celotne Cerkve, prek dveh sinod in papeža«. Ta dokument temelji na »učiteljstvu prejšnjih papežev, ki so že dopuščali možnost, da ločeni v novih zvezah pristopajo k evharistiji«, če se »zavežejo, da bodo živeli v popolni zdržnosti, to je, da se bodo vzdržali dejanj, lastnih zakoncem«, kot je predlagal Janez Pavel II. Ali pa da se »zavežeta, da bosta svojo zvezo živela ... kot prijatelja«, kot je predlagal Benedikt XVI. Papež Frančišek ohranja »predlog popolne zdržnosti za ločene in ponovno poročene v novi zvezi, vendar dopušča, da se lahko pojavijo težave pri njenem uresničevanju; zato v določenih primerih, po ustreznem razločevanju, dovoljuje podelitev zakramenta sprave, tudi če nekdo ne uspe biti zvest zdržnosti, ki jo predlaga Cerkev«.
Po drugi strani pa Dikasterij poudarja, da je apostolska spodbuda Amoris laetitia »dokument rednega papeškega učiteljstva, kateremu so vsi poklicani biti poslušni z razumom in voljo«. V njej je zapisano, da imajo duhovniki nalogo, da »spremljajo dotične osebe na poti razločevanja v skladu z naukom Cerkve in škofovimi smernicami«. V tem smislu je mogoče oziroma celo »zaželeno, da ordinarij škofije določi nekatera merila, ki lahko v skladu s cerkvenim naukom pomagajo duhovnikom pri spremljanju in razločevanju ločenih oseb, ki živijo v novi zvezi«. Kardinal Duka se je v sklopu vprašanj nanašal na besedilo škofov pastoralne regije Buenos Aires in vprašal, če imamo lahko odgovor papeža Frančiška na vprašanje pastoralnega oddelka škofije Buenos Aires za trditev rednega učiteljstva Cerkve. Dikasterij nedvomno potrjuje, da so ti odgovori, kot je navedeno v reskriptu, ki spremlja oba dokumenta v Acta Apostolicae Sedis, objavljeni »velut Magisterium authenticum«, to je kot pristno učiteljstvo.
V odgovoru na vprašanje kardinala Duke, kdo naj bi bil ocenjevalec položaja omenjenih parov, Dikasterij izpostavi, da je treba začeti z načrtovanjem pastoralnega spremljanja za razločevanje vsakega posameznika. V tem smislu Amoris laetitia poudarja, da so »vsi duhovniki odgovorni za spremljanje omenjenih oseb na poti razločevanja«. Duhovnik je tisti – beremo –, ki »sprejme osebo, ji pozorno prisluhne in ji pokaže materinsko obličje Cerkve; sprejme njen pravi namen in namero, da bo vse svoje življenje živela v luči evangelija in uresničevala krščansko ljubezen«. Vendar pa je vsaka oseba »osebno poklicana, da se postavi pred Boga in mu razkrije svojo vest, s svojimi možnostmi in omejitvami«. Ta vest, ki jo spremlja duhovnik in jo razsvetljujejo smernice Cerkve, »je poklicana, da se oblikuje, da bi lahko zadostno ocenila in presodila razločevanje glede možnosti pristopa k zakramentom«.
V odgovoru na vprašanje, če je ustrezno, da takšne primere obravnava pristojno cerkveno sodišče, Dikasterij opozarja, da bo v primerih, ko je mogoče ugotoviti ničnost, posvetovanje s cerkvenim sodiščem del postopka razločevanja. Težava »se pojavi v bolj kompleksnih situacijah, v katerih ni mogoče ugotoviti ničnosti. V teh primerih je prav tako mogoč »proces razločevanja, ki spodbuja ali obnavlja osebno srečanje z Jezusom Kristusom tudi v zakramentih«. Glede na to, da gre za proces individualnega razločevanja, si morajo ločeni in ponovno poročeni postaviti nekatera vprašanja, s katerimi lahko preverijo svojo odgovornost, in se vprašati, kako so se obnašali do »svojih otrok, ko se je zakonska zveza znašla v krizi; če so se poskusili spraviti; kakšen je položaj zapuščenega partnerja; kakšne posledice ima novo razmerje za preostale družinske člane in skupnost vernikov«.
