Nadškof Christopher Pierre: Do polarizacije pride takrat, ko se osredotočimo na ideje in ne na osebe

Andrea Tornielli

Rojen je bil leta 1946 v Rennes v Franciji. Otroštvo je preživel v Afriki, študiral v Rimu in postal del diplomatskega zbora Svetega sedeža leta 1977. Služil je v devetih državah, bil je apostolski nuncij na Haitiju, v Ugandi, v Mehiki in od leta 2016 prestavlja papeža v Združenih državah Amerike. Tik preden bo postal kardinal na kozistoriju 30. septembra, so se Vatikanski mediji srečali z nadškofom Christopherom Pierrom.

Kako ste sprejeli imenovanje za kardinala, ki ga je papež napovedal julija? Boste še naprej nuncij v Združenih državah?
Očitno je bilo to veliko presenečenje. Nihče ne pričakuje, da bo postal kardinal! Sprejel sem ga s presenečenjem, ker je dejanje velikega zaupanja, ki mi ga izkazuje sveti oče. To sem takoj videl kot nadaljevanje dela, ki sem ga vedno opravljal kot predstavnik papeža, še posebej v zadnjih državah, kjer sem bil apostolski nuncij, praktično že sedemindvajset let. Nuncij je človek, ki prestavlja svetega očeta. Ne gre zgolj za formalno predstavljanje, vstopiti mora v dialog med Svetim sedežem in krajevno Cerkvijo, namen pa je v resnici pomagati ljudem, ki živijo v neki državi, da bi bolje razumeli svetega očeta in potem bili sposobni živeti v ozračju dialoga v dobro Cerkve. To sem vedno živel. Ne vem, kako bom to sedaj delal kot kardinal, sveti oče pa mi pravi, da bom še naprej apostolski nuncij.

 Torej boste nadaljevali, sicer pa ne boste edini kardinal apostolski nuncij, ker imamo tudi kardinala Zenarija v Siriji…
 Sedaj lahko ustanovimo klub nuncijev kardinalov; smo trije! Skupaj z msgr. Emilom Paulom Tscherrigom, apostolskim nuncijem v Italiji, ki bo postal kardinal 30. septembra.

Nedavno je papež govoril o nevarnosti polarizacije v Cerkvi v Združenih državah. Kako se temu lahko izognemo? Gre za bolj razširjen pojav, ki zadeva celotno ameriško družbo?
Rekel bi, da ne zadeva samo Združenih držav. Polarizacija danes obstaja po vsem svetu, predvsem pa jo vidimo v politiki. Presenečen sem nad težavami, ki jih imajo včasih politiki pri komuniciranju med seboj, da bi rešili konkretne probleme. Polarizacija izvira iz dejstva, da zlahka pozabljamo na konkretnost realnosti, ki se vedno vrti okoli ljudi. Ko se nekdo zapre in pozabi na ljudi, na konkretne situacije in gre proti idejam, se polarizira, ker vstopamo v to, kar v Združenih državah opredeljujemo kot določeno »kulturno vojno«. Kulturna vojna obstaja v družbi. Vzemimo konkreten problem, problem migracij, velik problem naše družbe in ne samo Združenih držav. Gre za konkreten problem, ni drugega izhoda kot rešitev. Vendar se družba – zlasti v Združenih državah – kaže nesposobna, da bi ga rešila in se polarizira okoli rešitev, ki se nikoli ne uresničijo. Cerkev v Ameriki je v zadnjih petdesetih letih opravila izredno delo za obrambo resničnih vrednot: za vrednoto življenja in boja proti abortusu, za obrambo najbolj ubogih … Cerkev v Ameriki je izredna v obrambi najbolj ubogih. Sveti oče pravi, da je nevarnost v tem, da se osredotoči samo na »vrednote« in nekoliko izgubi izpred oči človeka. Vedno moramo braniti življenje konkretnih ljudi. In to Cerkev dela. Torej ne gre samo za bitko idej, ampak za zavezo, ki jo morajo sprejeti vse ravni družbe in Cerkve v medsebojnem sodelovanju. Boj za življenje na primer mora biti konkreten na vseh ravneh. V Združenih državah je čudovito gibanje za spremljanje mater. To od nas zahteva papež. Tako nismo zgolj zagovorniki idej, kajti če zagovarjam samo eno idejo, postane tisti, ki se ne strinja z menoj, moj sovražnik. In tedaj je učinek nasproten. Na koncu se gremo kulturni boj, pozabljamo pa resničnost.

Čez nekaj dni se bo začela prva od dveh sinod o sinodalnosti. Tema, ki se na prvi pogled lahko zdi »tehnična« in notranja za Cerkev. Kako jo dojemajo v Združenih državah?

So takšni, ki jih je strah. Veliko ljudi je demoniziralo idejo o sinodalnosti zaradi pomanjkanja razumevanja tega, kar želi sveti oče. Mislim, da jo je papež začel, ker vidi, da se je družba spremenila. Spominjam se, da se je na konferenci v Aparecidi leta 2007 pojavila zelo pomembna tema, sprememba dobe: to je, v tem globaliziranem svetu, v novem svetu so novi problemi. Tedaj je Cerkev razumela, da je treba hoditi skupaj, da bi našli rešitve za evangelizacijo sveta. Hoditi skupaj, kot Cerkev, po metodi srečanja in dialoga. Veliko ljudi se nekoliko boji dialoga, ker se je za dialog treba odpreti in biti nekoliko ubog ter skupaj iskati rešitve. Sinoda, ki jo je začel sveti oče, je natanko to. Žal marsikdo ni dobro prebral vseh Frančiškovih posegov, ko na primer pravi: »Biti moramo skupaj, se pogovarjati, se poslušati. Poslušati, skupaj moliti in prositi Svetega Duha, naj nas navdihne«. Nekateri mislijo, da gre za urejanje nove Cerkve, ki nima nič opraviti s staro Cerkvijo in začnejo govoriti: »To je katastrofa!« Danes je izziv premagati ta strah in spet začeti hoditi … To moramo storiti z veliko skromnostjo, poslušati drug drugega, videti, kaj smo že storili za evangelizacijo novega sveta, izmenjati ideje in potem sprejeti nekaj zaključkov za evangelizacijo, ne da bi spremenili vse strukture ali sprejeli zaključke, ki so morda del dnevnega reda nekaterih skupin.

Kaj bodoči kardinal Pierre pričakuje od sinode o sinodalnosti?
Pričakujem točno to. To vidim v svoji državi – v Združenih državah sem sedem let – v Cerkvi je potreba po velikem dialogu, po velikem poslušanju. Mislim, da je smer, ki jo moramo vsi sprejeti, da organiziramo poslušanje. In omogočiti vsem, vsem, da imajo pravico do besede. Pravico do besede, ki ne pomeni vsiljevanja neke teorije ali agende, ampak da povem, kar čutim, vedno v smeri evangelizacije. Papež je v današnjem svetu, ki se je spremenil, poudaril nujnost evangelizacije, saj prihaja do določene izgube vrednot in veliko ljudi je pozabilo na svojo poklicanost in poslanstvo, da so Jezusove priče v družbi, v kateri živijo. Potrebna je nova vzgoja za evangelizacijo.

Tudi med nedavnim potovanjem v Mongolijo je papež Frančišek vztrajal pri tem, da Cerkev ni politična organizacija, ni podjetje. Kako sinoda lahko pomaga k razumevanju njene prave narave in poslanstva?
Sinoda mora biti usmerjena k ljudem: se pravi, da mora vključevati osebo, ljudi na vseh ravneh Cerkve. Nihče – papež je to pogosto dejal – ne sme biti pozabljen, vsi morajo biti upoštevani. Vsak ima svojo vlogo, svoj poklic, svoje poslanstvo. Dialog je prav med temi ljudmi, papež ima svojo vlogo in bo imel svojo vlogo, pa škofje, laiki … gre za ogromen podvig, vendar je potreben. V svetu, za katerega se zdi, da se izolira, ko se ljudje ne pogovarjajo več med seboj in so pozabili, kdo so, živeti svojo poklicanost in poslanstvo v novem svetu.

Na nunciaturi v Washingtonu ste sprejeli papeževega odposlanca kardinala Zuppija. Kakšna je vloga diplomacije Svetega sedeža v prid miru?
V treh dneh, ki jih je preživel v Washingtonu, sem spremljal kardinala Mattea Zuppija. Zame je bilo zanimivo. Gre za izkušnjo dialoga med tem kardinalom, ki je s posebnim poslanstvom zastopal svetega očeta … Mislim, da je prvi potrebni korak vstopiti v dialog, v katerem najprej vsak posluša drugega. In to simpatijo sem čutil na vseh ravneh. Kardinal se je srečal z številnimi parlamentarci. Potem je bilo srečanje s predsednikom Bidnom, ki je dolgo trajalo in tudi ob tej priložnosti je šlo za lep dialog. Gre za začetek. Zelo sem občudoval kardinalov odnos. Prišel brez zahtev, pač pa zgolj z željo, da bi predstavil težnjo svetega očeta: da bi bila ideja, želja po miru navzoča tudi v svetu, v katerem se govori samo o vojni. Papež, kakor tudi Cerkev, želita biti prisotna, da bi opozarjala na idejo o miru, kajti na koncu mora priti mir, sicer gremo naproti katastrofi.

Rešitev zaenkrat ni videti, vendar upamo, da jih lahko najdemo…
 To je metoda papeške diplomacije, ki ni v odkrivanju rešitev, kajti to zadeva politike, vpletene dejavnike, vendar smo tudi mi dejavniki, ker zastopamo ljudi, ki trpijo, ki živijo v resničnosti. Zanimivo je bilo že videti, da je kardinal preko svojih stikov tako v Ukrajini kot v Rusiji in sedaj še v Washingtonu ugotovil potrebo po humanitarni pomoči, zlasti za otroke, ki so izginili iz Ukrajine.