Kardinal Parolin: Sporazum med Svetim sedežem in Vietnamom ni le cilj, ampak je nov začetek
UVOD IN INTERVJU
Dogovor je sad dobrih in spoštljivih odnosov na institucionalni ravni, ki so bili zgrajeni tudi po zaslugi koristnih srečanj Skupne delovne skupine Sveti sedež-Vietnam, kakor tudi na cerkvenostni ravni s pripravljenostjo stkati dobre odnose s lokalnimi skupnostmi in ponuditi krščansko pričevanje, ki ga spodbuja želja po sprejemanju lokalnih izročil in skupnih vrednot.
Eminenca, v različnih sporočilih za javnost pred današnjim je bila vedno poudarjena dolga pot, zaznamovana s spoštovanjem in iskrenim soočenjem. Kako bi opisali to pot?
Mislim, da bi bistvene prvine takšne poti lahko prevedli v dva izraza: enega je uporabljal papež Janez XXIII.: »poznati se, da bi se znali ceniti«, drugega pa nam je ponudil papež Frančišek: »začetek procesov in ne zasedanje prostorov«.
Začetek odnosov z vietnamskimi oblastmi sega v leto 1989, ko je kardinal Roger Etchegaray, ki je bil takrat predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir, lahko uradno obiskal Vietnam. Misel Janeza Pavla II. je namreč bila, da bi poti dialoga odprt preko tem pravičnosti in miru, ki so značilne za nauk in za vsakdanje pričevanje Cerkve. Tako se je začela praksa vsakoletnega obiska delegacije Svetega sedeža, ki je bila deloma posvečena stikom z vlado, deloma pa srečanju s škofijskimi skupnostmi. Leta 1996 so se začeli pogovori za določitev modus operandi za imenovanje škofov. Na te obiske imam zelo lep spomin, ko sem ga kot podtajnik za odnose z državami opravil jaz. Decembra 2009 je prišel v Vatikan vietnamski predsednik Nguyễn Minh Triết, da bi se srečal s papežem Benediktom XVI. Takrat se je oblikovala Skupna delovna skupina Vietnam-Sveti sedež, ki je utrla pot za imenovanje nerezidenčnega papeškega predstavnika s sedežem v Singapurju v osebi njegove ekscelence msgr. Leopolda Girellija 13. januarja 2011.
Katere stalnice so vodile proces priprave sporazuma in srečanja Skupne delovne skupine?
Mislim, da je temeljno poudariti, da sta bila v osnovi takih študijskih in delovnih srečanj vedno medsebojno spoštovanje in volja, da gremo naprej, ne da bi skrivali svoja stališča, ampak da smo se z njimi in z motivi zanje iskreno soočili. Treba je poudariti, da je bila škofovska konferenca vedno vključena v ta proces in je podala svoja razmišljanja in ocene. Nato smo napredovali postopoma, ne da bi takoj iskali končni rezultat, pač pa smo dajali prednost postopnemu usklajevanju načela verske svobode z lokalnimi zakoni in navadami. To je sčasoma obrodilo večje medsebojno razumevanje in zbliževanja v odločitvah glede besedila, ki so bile druga za drugo sprejete in so bile namenjene rezidenčnemu papeškemu predstavniku zagotoviti pogoje za opravljanje njegove službe predstavništva pri krajevni Cerkvi in pri vietnamskih oblasteh, kakor tudi vzdrževanje odnosov z diplomatskimi predstavništvi v Vietnamu. Poleg tega nismo nikoli pozabili poudariti, kako pomembno je živeti evangelij, da bi bili dobri državljani in dobri katoličani: to je načelo, ki je vodilo družbeni nauk Cerkve, še preden je bil v 19. stol. formuliran in ki je že v 2. stol. po Kristusu razodel, kako kristjani s svojim načinom življenja kažejo, da so državljani neba in zemlje hkrati. Končno pa je bilo v dialogu vedno prisotno življenje krajevne Cerkve in spoštovanje svobode vere in verovanja, zaradi česar smo skušali spodbujati ugodno okolje za delovanje in razvoj katoliške skupnosti. Ta odnos je bilo na vietnamski strani opaziti v postopku imenovanja škofov, pri katerem v teh letih ni prišlo do posebnih težav.
Eminenca, kaj nam lahko poveste o besedilu Sporazuma? Kaj pomeni rezidenčni papeški predstavnik, saj se zdi, da takšna figura ne spada v običajne kategorije?
Hvala za to vprašanje, ker mi omogoča, da poudarim, kako nam je čas, ki smo ga porabili za študij in za razpravo, omogočil najti skupno rešitev, ki bi jo lahko opredelili kot »res nova in iure«. Rezidenčni papeški predstavnik se namreč imenuje zato, da bi spodbujal občestvo med Svetim sedežem in krajevno Cerkvijo, ji pomagal in jo podpiral v vseh njenih sestavnih delih z udeležbo pri njenih praznovanjih in pri njenih pobudah. Kar zadeva vidike, ki bi jih lahko imenovali civilni, ima rezidenčni papeški predstavnik, kot se dogaja za nuncije, nalogo okrepiti prijateljske odnose med Svetim sedežem in vietnamsko vlado, da se bo lahko udeleževal rednih srečanj diplomatskega zbora in sprejemov, kakor tudi imel osebna srečanja z diplomati, vedno pa seveda v spoštovanju državnih zakonov in v duhu medsebojnega zaupanja in dosedanjih dobrih dvostranskih odnosov. Vse to je, kot piše v skupnem poročilu za javnost, namenjeno temu, da bi rezidenčni papeški predstavnik lahko bil »most« za nadaljnje izboljšanje odnosov med Vietnamom in Svetim sedežem.
Kako vidite prihodnost odnosov med Vietnamom in Svetim sedežem?
Pri vietnamskemu ljudstvu se me je vedno pozitivno dotaknila preprosta delavnost, morda zaradi tega, ker gre za nekaj, kar sem od otroštva vdihoval v svoji domovini. V svojih stikih sem lahko izkusil globok smisel za delo, ne samo ročno, pač pa razumljeno kot prizadevanje v vsem, kar človek počne. Ta značilnost bi lahko povzročila domišljavost; namesto tega pa Vietnamci vedno ohranjajo skromen in spoštljiv odnos, četudi so ponosni in sposobni prilagoditi se vsakemu položaju, kakor to počne bambus, ki se upogne, a se ne zlomi. Zakaj ta uvod? Ker menim, da nas prihodnost kliče na pot, ki jo moramo še naprej hoditi skupaj, brez domišljanja ali naglice, da bomo dosegli kak drug cilj, pač pa s pripravljenostjo nekoga, ki se želi soočati med seboj, da bi odkrili najboljše. Sporazum ne predstavlja le nekega cilja, ampak nov začetek, v znamenju medsebojnega spoštovanja in medsebojnega zaupanja.
