Kardinal Parolin daroval sveto mašo ob sklepu simpozija ob osemdeseti obletnici »Kodeksa iz Camaldolija«
P. Ivan Herceg DJ
Kardinal Pietro Parolin je med homilijo izhajal iz beril 16. nedelje med letom, še zlasti iz sporočila prilike o pšenici in ljuljki in jih povezal z dogodkom, ki se je 18. do 24. julija 1943 dogajal v tem samostanu kamaldolencev. Kmetovalec v priliki reče učencem, ki hočejo izruti ljuljko: »Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve«.
Kardinal je v homiliji dejal, da je za vernika, ki živi v zgodovini, resnični problem dvojen: upreti se zlu in vztrajati v veri brez iskanja ustrežljivih bližnjic. Job nas spominja, da Bog ne potrebuje nekoga, da ga bo branil ali opravičeval, ampak nekoga, ki veruje v skrivno modrost njegove besede. Jezusovo mesijanstvo ni politično, ne teži torej za tem, da bi izrazil neko državo, neko posvetno moč. Navzočnost nebeškega kraljestva v zgodovini vidi kot odklon, protislovje, skrivanje. Jezusovo mesijanstvo je mesijanstvo osebe. Ne gre za utopijo. Misliti nanj kot na utopijo je bila eno od zgodovinskih protislovij, ki ga je moralo krščanstvo prenašati. Jezusovo mesijanstvo je oseba, ki živi z Bogom, ki živi v njej in vsak dan odkriva svoje delovanje v skupni zgodovini ljudi.
Kardinal je svoje razmišljanje med homilijo, ki je izhajalo iz prilike o pšenici in ljuljki je na obrnil na simpozij. Kaj lahko sedaj rečemo o tej obletnici, o teh študijskih dnevih, ki obeležujejo osemdesetletnico »Kodeksa iz Camaldolija«? Evangeljska beseda, ki smo jo danes slišali, nam pomaga v bližini in v oddaljenosti od takrat. Kot dobro veste, se je od 18. do 24. julija 1943 v tem samostanu zbrala skupina katoliških izobražencev – laikov in redovnikov – pod vodstvom msgr. Adriana Bernareggija z namenom, da se soočijo in razmišljajo o družbenem nauku Cerkve, o problemih družbe, o odnosih med posameznikom in državo, med skupnim dobrim in posameznikovo svobodo. Njihov namen je bil s »preudarnim eksegetskim in razlagalnim delom, če bo potrebno pa tudi z vključevanjem in razvojem misli, izražene v uradnih dokumentih« učiteljstva posodobiti Mechelenski kodeks.
Naslednji dan je vdrl 25. julij. Tragični dogodki, ki so sledili, niso spremenili samo načrta dela, ampak so sprožili nova vprašanja in poglobili druga. Nekatera vprašanja so se zdela še bolj dramatična. Po 25. juliju leta 1943 so se začeli z večjo jasnostjo zavedati zla, ki se je pokazalo v srcu Evrope, ki je z gosto temo pokrilo našo državo in prodrlo tudi v nas same. Kodeks je bil objavljen leta 1944. Ni samo pomembno vplival na predstavnike socialnega katolištva, na njihovo formacijo, ampak tudi na samo pripravo bodoče ustave.
Mislim, da moramo mi danes gledati na tisto pobudo, ki je bila takrat potrebna, na strani, ki so iz nje izvirale, kot se gleda na nek nauk, na učno uro. Iz nekega nauka se zajemajo nove in stare stvari. Nauk presega dejstva, ki ga določajo. Da bi neka lekcija bila sprejeta, se ne sme ponavljati na enak način, v isti obliki kot takrat, ampak drugače.
Zgodovinski časi, v katerih živimo, so drugačni: takrat smo bili v katastrofi fašizma in vojne, na pragu ustanovitve tega, kar je bila »Katoliška stranka«, sedaj smo trideset let po njenem koncu, v popolnoma drugačni geopolitični situaciji, čeprav se zdi, da nepričakovana vojna v srcu Evrope oživlja grozljive totalitarne nostalgije.
Sodelovanje pri demokratični rasti civilne družbe in ustanov danes potrebuje kristjane, ki se zavedajo svoje vere, ki na vseh področjih svojega skupnega življenja pričujejo za svoj navdih, za vrednote in obnašanje, ki jih njihova vera še naprej prekvaša in brez katerih ta družba ne bo boljša. Današnji pretirani individualizem osebi ne vrača svobode, na katero se je upalo, ampak trošenje samega sebe. Ponovno moramo pridobiti zavzetost za drugega, priznanje drugega, sprejemanje drugega.
