Peta postna pridiga kardinala Cantalamesse: »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal«

Kardinal Raniero Cantalamessa

»Bodite pogumni: jaz sem svet premagal«
Peta postna pridiga 2023

»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). Častitljivi očetje, bratje in sestre, te besede so med zadnjimi, ki jih Jezus nameni svojim učencem, preden se poslovi od njih. Niso običajni »Bodite pogumni!«, ki ga tisti, ki odhaja, nameni tistemu, ki ostaja. Doda namreč: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam« (Jn 14,18).

Kaj pomeni »prišel bom k vam«, če jih namerava zapustiti? Na kakšen način in v kakšni vlogi bo prišel  in ostal z njimi? Če ne razumemo odgovora na to vprašanje, ne bomo nikoli razumeli resnične narave Cerkve. Odgovor je kot nekakšna ponavljajoča se tema navzoč v poslovilnih govorih Janezovega evangelija in dobro je, da enkrat prisluhnemo vrsticam, v katerih ta tema postane prevladujoča nota. Storimo to pozorno in ganjeno, kakor otroci poslušajo očetove odredbe glede najdragocenejše dobrine, ki jim jo bo zapustil.

Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas (14,16-17).
Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal (14,26).
Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj (15,26-27).
Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal (16,7).
Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. (16,12-14)

Kaj pa je in kdo je Sveti Duh, ki ga obljublja? Je to on sam, Jezus, ali nekdo drug? Če je on sam, zakaj govori v tretji osebi: »Ko pa pride Tolažnik …«; če je nekdo drug, zakaj govori v prvi osebi: »Prišel bom k vam«? Dotikamo se skrivnosti odnosa med Vstalim in njegovim Duhom. Tako tesnega in skrivnostnega odnosa, da se zdi, da ju sv. Pavel včasih istoveti. Piše namreč: »Gospod je namreč Duh«, vendar potem brez prekinitve doda: »Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17). Če je Gospodov Duh, ne more preprosto in enostavno biti Gospod.

Odgovor Svetega pisma je, da je Sveti Duh z odrešenjem postal »Kristusov Duh«; to je način, na katerega Vstali zdaj deluje v Cerkvi in v svetu, ko je »po duhu svetosti po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Zato lahko reče učencem: »Za vas je bolje, da grem« in doda: »ne bom vas zapustil sirot«.

Popolnoma se moramo osvoboditi pogleda na Cerkev, ki se je postopoma oblikoval in je postal prevladujoč v zavesti mnogih vernikov. Sam ga opredeljujem kot deistični ali kartezijanski pogled, zaradi sorodnosti, ki ga ima s svetovnim nazorom kartezijanskega deizma. Kako je v tem pogledu zamišljen odnos med Bogom in svetom? Bolj ali manj takole: Bog na začetku ustvari svet, potem pa se umakne in pusti, da se razvija po zakonih, ki mu jih je dal; kot ura, ki je bila dovolj navita, da sama deluje v nedogled. Vsak nov Božji poseg bi zmotil ta red, zaradi česar čudeži veljajo za nedopustne. Bog je pri stvarjenju sveta ravnal kot nekdo, ki bi krcnil balon in ga potisnil v zrak, sam pa bi ostal na tleh.

Kaj ta pogled pomeni v Cerkvi? Da je Kristus ustanovil Cerkev, jo obdaril z vsemi hierarhičnimi in zakramentalnimi strukturami za delovanje, potem pa jo zapustil in se v trenutku vnebohoda vrnil v svoja nebesa. Kot nekdo, ki potisne barčico v morje, sam pa ostane na obali.

Vendar ni tako! Jezus se je vkrcal v čoln in je v njem. Resno moramo vzeti njegove zadnje besede pri Mateju: »In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Ob vsakem novem viharju, tudi v današnjih, nam ponavlja to, kar je dejal apostolom, ko je pomiril vihar: »Kaj se bojite, maloverni?« (Mt 8,26). Mar nisem z vami? Se jaz lahko potopim? Se tisti, ki je ustvaril morje, lahko potopi v morju?

Z veseljem sem opazil, da je v Papeškem letopisu pod papeževim imenom zgolj naziv »Rimski škof«; vsi drugi nazivi – Vikar Jezusa Kristusa, vrhovni poglavar Katoliške Cerkve, Primas Italije itd – so kot »zgodovinski nazivi« navedeni na naslednji strani. Zdi se mi prav, sploh glede »Vikarja Jezusa Kristusa«. Vikar je nekdo, ki prevzame naloge v poglavarjevi odsotnosti, Jezus Kristus pa nikoli ni bil odsoten in nikoli ne bo odsoten iz svoje Cerkve. S svojo smrtjo in vstajenjem je postal »glava telesa, Cerkve« (Kol 1,18) in bo to do konca sveta: pravi in edini Gospod Cerkve.

Njegova navzočnost ni tako rekoč moralna in namerna, ni gospostvo po pooblastilu. Kadar se ne moremo osebno udeležiti kakega dogodka, običajno rečemo: »Navzoč bom duhovno!«, kar tistim, ki so nas povabili, ni v posebno tolažbo in pomoč. Ko za Jezusa rečemo, da je »duhovno« navzoč, ta duhovna navzočnost ni manj močna od fizične, je pa neskončno bolj resnična in učinkovita. To je navzočnost njega vstalega, ki deluje v moči Duha, deluje v vseh časih in na vseh krajih, in deluje znotraj nas.

Če bi v razmerah naraščajoče energetske krize odkrili obstoj vira neke nove, neizčrpne energije: če bi končno odkrili, kako po željah in brez negativnih učinkov uporabljati sončno energijo, kakšno olajšanje bi bilo to za vse človeštvo! Cerkev pa ima na svojem področju podoben neizčrpen vir energije: »moč od zgoraj«, ki je Sveti Duh. Jezus bi o njem lahko rekel: »Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 16,24).

V zgodovini zveličanja obstaja trenutek, ki zelo spominja na Jezusove besede pri zadnji večerji. Gre za izrek preroka Ageja.

Enaindvajseti dan sedmega meseca se je zgodila Gospodova beseda po preroku Ageju, rekoč: »Povej vendar Zerubabélu, Šealtiélovemu sinu, upravitelju Judeje, in Ješúu, Jocadákovemu sinu, vélikemu duhovniku, in vsemu ostanku ljudstva in reci: ›Kdo je ostal med vami, ki je videl to hišo v njeni prvi slavi? In kakšno jo vidite zdaj? Ali ni v vaših očeh kakor nič? Zdaj pa pogum, Zerubabél, govori Gospod, pogum, Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami … moj duh ostaja v vaši sredi; ne bojte se (Ag 2,1-5).

To je eno od redkih besedil Stare zaveze, ki ga lahko natančno datiramo: gre za 17. oktober leta 520 pr. Kr. Ali se nam ne zdi, da Agejeve besede opisujejo sedanje stanje v Katoliški Cerkvi, pod mnogimi vidiki pa kar vsega krščanstva? Tisti, ki smo dovolj stari, se z nostalgijo spominjamo časov takoj po drugi svetovni vojni, ko so bile cerkve ob nedeljah polne, po župnijah so si sledile poroke in krsti, v semeniščih in noviciatih je bilo obilje poklicev… »In kakšno jo vidite zdaj?«, bi lahko rekli z Agejem. Ni vredno, da bi zapravljali čas s ponavljanjem seznama sedanjega zla, kar se nekaterim zdijo le ruševine, ki niso nič drugačne od razvalin starega Rima, ki jih imamo povsod po tem mestu.

Ni bilo vse zlato, kar se je nekoč lesketalo in kar objokujemo. Če bi bilo vse iz čistega zlata, če bi bila tista polna semenišča kovačnice svetih pastirjev in bi bila tradicionalna vzgoja v njih trdna in resnična, nam danes ne bi bilo treba objokovati toliko škandalov… Vendar to ni tisto, o čemer moramo o tem govoriti in zanesljivo nisem jaz najbolj usposobljen za to. Rad bi razumel spodbudo, ki jo je prerok tistega dne namenil Izraelskemu ljudstvu. Ni jih spodbujal, naj se smilijo sami sebi, naj se sprijaznijo in se pripravijo na najhujše. Ne; pravi tako kot Jezus: »Pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod! Delajte, kajti jaz sem z vami; moj duh ostaja v vaši sredi!«

Vendar bodimo pozorni: ne gre za nejasen in sterilen »le pogumno«. Prerok je poprej povedal kakšno »delo« morajo opraviti. In ker nas to zadeva od blizu, prisluhnimo tudi predhodnemu Agejevemu izreku ljudstvu in njegovim poglavarjem.

Tako govori Gospod nad vojskami: To ljudstvo pravi: ›Ni še prišel čas, da bi zidali Gospodovo hišo!‹ Gospodova beseda pa se je zgodila po preroku Ageju, rekoč: »Za vas same pa je čas, da prebivate v svojih hišah z deščenim obojem, medtem ko je ta hiša v razvalinah? In zdaj, tako govori Gospod nad vojskami: Premislite v srcu svoje poti: veliko sejete, a malo pospravite, jeste, a se ne nasitite, pijete, a se ne odžejate, oblačite se, a se ne ogrejete, in kdor dela za plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo …  Pojdite v gore, pripeljite lesa in sezidajte hišo, da se je bom veselil in bom proslavljen, govori Gospod (Ag 1,2-8).

Ko je bila Božja beseda enkrat izgovorjena, postane dejavna vsakokrat, ko jo na novo razglasimo. Ni preprost svetopisemski navedek. Mi smo sedaj »tisto ljudstvo«, ki mu je namenjena Božja beseda. Kaj so danes za nas »hiše z deščenim obojem« (nekateri prevodi pravijo: »dobro opremljene«), v katerih skušamo ostati mirni? Vidim tri koncentrične hiše, drugo v drugi, iz katerih moramo oditi, da bi se povzpeli na goro in obnovili Božjo hišo.

Prva hiša z deščenim obojem, oskrbljena in opremljena je moj »jaz«: moje udobje, moja slava, moj položaj v družbi ali v Cerkvi. Ta zid je najtežje podreti, saj je najbolje prikrit. Tako lahko svojo čast zamenjam za Božjo čast in čast Cerkve, navezanost na svoje zamisli za navezanost na čisto in preprosto resnico. Govorec v tem trenutku ne misli, da je izjema. Ostajamo v tej svoji lupini kot sviloprejka v svojem kokonu. Okoli nje je sama svila, toda če sviloprejka ne razlomi svojega kokona, bo ostala gosenica in nikoli ne bo postala leteči metulj.

A pustimo to temo ob strani, saj imamo toliko priložnosti, da slišimo govoriti o njej. Druga hiša z deščenim obojem, iz katere moramo oditi, da bi delali v »Gospodovi hiši«, je moja župnija, moj red, gibanje ali cerkveno združenje, moja krajevna Cerkev, moja škofija… Ne smemo se narobe razumeti. Gorje, če ne bi ljubili in če ne bi bili navezani na te posebne resničnosti, v katere nas je postavil Gospod in za katere smo morda odgovorni. Slabo je, če jo absolutiziramo, če zunaj nje ne vidimo drugega, če se zanimamo samo zanjo, če kritiziramo in preziramo tiste, ki je ne delijo z nami. Skratka, če izgubijo izpred oči katoliškost Cerkve. Če pozabimo, kot pogosto pravi sveti oče, da je »celota večja od dela«. Eno samo telo smo, Kristusovo telo in v telesu, pravi Pavel, »če en del trpi, trpijo z njim vsi deli« (1 Kor 12,26). Sinoda bi morala služiti tudi temu: da se zavedamo in smo deležni problemov in veselja celotne katoliške Cerkve.

A pojdimo do tretje hiše z deščenim obojem. Oditi iz nje otežuje še dejstvo, da so nam stoletja vtepali v glavo, da bi bilo oditi iz nje greh in izdaja. Nedavno sem med tednom molitve za edinost kristjanov bral pričevanje katoliške žene iz neke države z mešano vero. Ko je bila mlada, je župnik učil, da je že zgolj fizično vstopiti v protestantsko cerkev smrtni greh. Predvidevam, da so na drugi strani ograje isto govorili tudi za vstop v katoliško cerkev.

Govorim seveda o tretji hiši z deščenim obojem, ki je posebna krščanska veroizpoved, ki ji pripadamo in to počnem v še vedno živem spominu na izreden in preroški dogodek ekumenskega srečanja v Južnem Sudanu v preteklem februarju. Vsi smo prepričani, da je del šibkosti naše evangelizacije in delovanja v svetu posledica razdeljenosti in medsebojnega boja med kristjani. Dogaja se to, kar Bog vedno govori v našem Ageju: Veliko ste pričakovali, a glejte, malo je; kar ste prinesli v hišo, sem vam odpihnil. Zakaj neki, govori Gospod nad vojskami. Zaradi moje hiše, ki je zapuščena, vi pa tekate vsak za svojo hišo (Ag 1 9).

Jezus je rekel Petru: »Na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.« Ni rekel: »Sezidal bom svoje Cerkve.« Obstajati mora smisel, v katerem to, čemur Jezus pravi »moja Cerkev«, zajema vse vanj verujoče in vse krščene. Apostol Pavel ima neko formulo, ki bi lahko izvršila to nalogo objema vseh, ki verujejo v Kristusa. V začetku Prvega pisma Korinčanom svoj pozdrav raztegne na vse, »ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju« (1 Kor 1,2).

Seveda ne moremo biti zadovoljni s to tako široko, a tako nejasno edinostjo. In to opravičuje vnemo in soočenje, tudi doktrinalno, med Cerkvami. Vendar pa ne moremo prezreti in ne upoštevati te temeljne edinosti, ki je v prošnji k istemu Gospodu Jezusu Kristusu. Kdor veruje v Božjega Sina, veruje tudi v Očeta in v Svetega Duha. Zelo drži, kar je bilo že večkrat ponovljeno: »kar nas združuje, je bolj pomembno, od tistega, kar nas ločuje.«

V primerih, ko ne moremo odobravati rabo Jezusovega imena in načina, kako je oznanjen evangelij, nam pri premagovanju zavračanja lahko pomaga to, kar je sv. Pavel rekel nekaterim, ki so v njegovem času oznanjali evangelij »iz stremuštva in ne iz čistega namena«. »A kaj za to – je pisal Filipljanom - da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje« (Flp 1,16-18). Ne da bi pozabili, da tudi kristjani drugih veroizpovedi v nas katoličanih najdejo stvari, ki jih ne morejo odobravati.

Agejev izrek o obnovljenem templju se konča s veselo obljubo: »Slava te poslednje hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori Gospod nad vojskami, in na tem kraju bom delil mir, govori Gospod nad vojskami« (Ag 2,99). Ne upamo si reči, da se bo prerokba uresničila tudi za nas in da bo Božja hiša, ki je Cerkev prihodnosti, slavnejša od Cerkve preteklosti, ki jo sedaj objokujemo. Vendar pa to lahko upamo in za to prosimo Boga v duhu ponižnosti in kesanja.

Spodbudnih znamenj ne manjka: eno najbolj očitnih je prav iskanje edinosti med kristjani. V intervjuju nekemu katoliškemu novinarju na povratku iz Južnega Sudana je nadškof Justin Welby dejal: »Ko vidimo, da skupaj delajo Cerkve, ki so se v preteklosti razglašale za sovražne, ki so se napadale in sežigale duhovnike druga druge in druga drugo obsojale z najbolj nasilnimi izrazi. Ko se to godi, pomeni, da se dogaja nekaj duhovnega. Obstaja osvoboditev Božjega Duha, ki daje veliko upanje.«[1]

Agejeva prerokba, ki sem jo razlagal, častiti očetje, bratje in sestre, je povezana z osebnim spominom in se opravičujem, če si ga drznem ponovno omeniti tukaj, potem ko ste jo nekateri izmed vas morda od mene že slišali ob drugi priložnosti. To bom storil v prepričanju, da preroška beseda sprosti svoj naboj zaupanja in upanja vsakokrat, ko jo povemo in poslušamo z vero.

Tisti dan, ko mi je moj generalni predstojnik dovolil, da opustim poučevanje na Katoliški univerzi, da bi ves čas posvetil pridiganju, je bila v Bogoslužnem branju Agejeva prerokba, ki sem jo razlagal. Potem ko sem zmolil brevir, sem prišel sem, k Svetemu Petru. Apostola sem želel prositi, naj blagoslovi mojo novo službo. V določenem trenutku, ko sem bil na trgu, se je ta Božja beseda z vso močjo vrnila v mojo misel. Obrnil sem s k papeževemu oknu Apostolske palače in začel na glas razglašati: »Pogum, Janez Pavel II. pogum, kardinali, škofje in vse ljudstvo Cerkve: in na delo, ker sem z vami, govori Gospod.« Bilo je enostavno, ker je deževalo in ni bilo nikogar v bližini.

Le da sem bil nekaj mesecev pozneje, leta 1980, imenovan za pridigarja papeške hiše in sem se znašel v papeževi navzočnosti, da bi začel svoj prvi post. Ta beseda je spet odmevala v meni, ne kot navedek in spomin, ampak kot živa beseda za tisti trenutek. Povedal sem, kaj sem tisti dan naredil na Trgu sv. Petra. Nato sem se obrnil proti papežu, ki je takrat spremljal pridigo iz stranske kapele, in sem na vso moč ponovil Agejeve besede: »Pogum, Janez Pavel II., pogum kardinali, škofje in Božje ljudstvo: in na delo, ker sem z vami, govori Gospod. Moj Duh bo z vami.« In po pogledih se mi je zdelo, da razumem, da je beseda dala tisto, kar je obljubljala: se pravi pogum, čeprav je bil Janez Pavel II. zadnji človek na svetu, ki bi se mu moralo priporočati, naj bo pogumen!

Danes si drznem ponovno razglasiti to besedo, vedoč, da ne gre za preprosto navajanje, ampak za vedno živo besedo, ki vsakič znova izvrši tisto, kar obljublja. »Torej pogum, papež Frančišek – če posluša, ali če bere! Pogum, bratje kardinali, škofje, duhovniki in verniki Katoliške Cerkve in na delo, ker sem z vami, govori Gospod. Moj Duh bo z vami!«

Vsem želim veliko noč miru in upanja.

[1] V “The Tablet”, 11. februarja 2023, str. 6.