Kard. Parolin: Češka in Slovaška, zgled dialoga in mirnega reševanja razhajanj

Andreja Červek – Vatikan

Kardinal Pietro Parolin je 1. januar 1993 opredelil kot »pomemben trenutek v zgodovini človeštva in zlasti v zgodovini Evrope, saj sta se na ta dan rodila dva evropska naroda s koreninami, trdno zasidranimi v slovanski tradiciji, in sicer Češka republika in Slovaška republika«. Kot je spomnil, sta istega leta obe državi vzpostavili tudi diplomatske odnose s Svetim sedežem. Izpostavil je »pomembnost solidarnosti in medsebojnega spoštovanja pri gradnji boljšega sveta, v katerem med ljudmi in narodi vlada trajni mir, ki je sad pravičnosti in posledica dejavne ljubezni«.

Vatikanski državni tajnik je spomnil na evangelizacijo slovanske države Velikomoravske v 9. stoletju, ki je »njene prebivalce spodbudila k novemu pogledu na življenje in svet, ki je temeljil na evangeliju, ter tako postavila temelje kulturne in duhovne dediščine, ki povezuje slovaški in češki narod«. Zgodovina teh dveh narodov je globoko ukoreninjena v evangelizacijskem delu svetih bratov Cirila in Metoda, ki ju je papež Janez Pavel II. leta 1980 razglasil za evropska zavetnika.

Sveta Ciril in Metod sta se na svojo poslanstvo pot »odpravila verjetno leta 863« ter preostanek svojega življenja »preživela med potovanji, težavami, trpljenjem, nasprotovanji in preganjanjem, vendar ju je podpirala globoka vera in neomajno upanje v Boga«. Evangelij sta prinesla slovanskim narodom in pri bogoslužju uporabljala njihov materni jezik. Kot je poudaril kardinal Parolin, je to bil »pomemben trenutek v zgodovini krščanstva, saj je uvedel uporabo ljudskih jezikov pri liturgičnih obhajanjih«. Papež Hadrijan II. je že leta 869, le šest let po začetku poslanstva svetih bratov, z bulo Gloria in excelsis Deo odobril uporabo staroslovanščine v liturgiji in tudi ukazal, da se slovanske liturgične knjige slovesno postavijo na oltar cerkve Svete Marije Velike v Rimu.

»Skozi stoletja so se slovanska ljudstva na tem območju soočala z različnimi izzivi, vključno s tujo nadvlado in zatiranjem. Vendar duh neodvisnosti in samoodločanja ni nikoli usahnil in je zaradi te neminljive dediščine evangelizacije in kulturne identitete po padcu komunističnega režima pripeljal do mirne ločitve Češke in Slovaške zvezne republike leta 1993. Sveti sedež je 1. januarja 1993 uradno priznal neodvisnost in s tem suverenost teh dveh novih držav.«

»Zgled, ki sta ga ta dva naroda dala pri mirnem reševanju nesoglasij z dialogom in medsebojnim spoštovanjem, je lahko vzor drugim narodom v sporu, ne le takrat, ampak tudi danes,« je izpostavil kardinal Parolin in spomnil na papeža Janeza Pavla II., ki je med obiskom Češke republike maja 1995 dejal, da sta se »dva naroda, ki sta bila prej združena, ločila po mirni poti in svetu dala zgovoren poduk o tem, kako je mogoče temeljne zahteve po samoodločbi in neodvisnosti rešiti z medsebojnim spoštovanjem, mirom in resničnim bratstvom«. Podobne besede je Janez Pavel II. namenil slovaškemu narodu med svojim apostolskim potovanjem junija istega leta.

Parolin je nadaljeval, da »so v luči sedanjih konfliktov v svetu, zlasti vojne v Ukrajini, ki jo je sprožila Rusija, izkušnje češkega in slovaškega naroda izpred 30 let še vedno vir navdiha«. Spomnil je na Kristusovo sporočilo miru v tem velikonočnem času in dejal, da »Kristusov mir ni v odsotnosti sporov, ampak v prisotnosti pravičnosti in sloge«. Pri tem se je skliceval na besede papeža Frančiška, da gradnja harmonije med nami ni neko strateško vprašanje, ampak »notranja zahteva po življenje v Duhu«. Gre za univerzalno sporočilo, kot je to tudi sporočilo ljubezni in sprave, ki presega vse meje in nas kliče k vzajemnemu spoštovanju, priznavanju naših razlik in sprejemanju tistega, kar nas povezuje.

»Naj bo ta zahteva, ki je skupna obema narodoma in temelji na večstoletni duhovni dediščini svetih bratov Cirila in Metoda, ki se je ohranjala, negovala in vzdrževala skozi stoletja kljub preganjanju, nadvladi in zatiranju, vir navdiha ne le za negovanje dobrih odnosov med Češko in Slovaško, temveč tudi gonilna sila za uživanje materialne in predvsem duhovne blaginje njunih prebivalcev pri zagotavljanju njihovih pravic, zlasti na področju verske svobode, in pri spoštovanju njihovih dolžnosti,« je še dejal kardinal.