Msgr. Gallagher: Diplomacija Svetega sedeža je diplomacija miru

Andreja Červek – Vatikan

Vsi si želimo miru in tega miru ni mogoče doseči, če se ne podamo po poteh sprave, zatrdi monsinjor Paul Richard Gallagher v obsežnem govoru, ki ga je imel v ponedeljek, 24. aprila, v Liechtensteinu na temo »Diplomacija in evangelij«. Izpostavi globoko krizo multilateralnega sistema in velikih organizacij, zlasti OZN, ter mednarodno skupnost poziva, naj se vrne k »helsinškemu duhu«.

Delovati za mir in človekovo dostojanstvo

Diplomacija Svetega sedeža je diplomacija sprave in je v nasprotju z diplomacijo strankarskih zahtev. Sloni na evangeliju in deluje vedno v korist miru in človekovega dostojanstva, njena vodilna nit pa je usmiljenje. Nadškof Gallagher v govoru večkrat spomni na vojno v Ukrajini. Z napadom Rusije na Ukrajino tudi Evropa čuti, da je mir ogrožen. Vsi smo željni miru, ki pa ga »ne bo mogoče doseči, če se ne bomo podali na poti sprave«.

Poudarja, da »papeška diplomacija nima nobenih interesov: ne političnih, ne ekonomskih in ne ideoloških«. Ne gre za diplomacijo, kot so diplomacije posameznih držav, ki skrbijo za lastne interese, temveč gre za diplomacija, ki spodbuja skupno dobro. Sveti sedež lahko zato z večjo svobodo eni strani predstavi razloge druge strani in opozarja na tveganja, ki jih avtoreferencialna vizija lahko prestavlja za vse. Ravno zato v izrednih razmerah pandemije ali samega konflikta v Ukrajini papež Frančišek pogosto velja za moralno avtoriteto, tako da se mnogi nanj obračajo s prošnjo za posredovanje. Gallagher ugotavlja, da pa se kljub vsem prizadevanjem svetega očeta in Svetega sedeža še ni pokazala ustrezna možnost za posredovanje pri vzpostavitvi miru med Rusijo in Ukrajino.

Diplomacija kot nosilka dialoga, sodelovanja in sprave

Monsinjor Gallagher ob različnih tipologijah vojn (neposredne vojne – kot je tista v Ukrajini –, državljanske vojne, hibridne vojne, zamrznjene in preložene vojne, ki hitro postanejo nadnacionalni konflikti) navede razloge za navidezno neuspešno diplomatsko delovanje.

»Včasih so geopolitične razmere tako diferencirane in polarizirane, polne razbijanja vseh vezi, da je vsako ponovno prilagajanje izjemno težko. Ne smemo pozabiti, da je pretok denarja in orožja pogosto tisti, ki ohranja in podžiga konflikte. Kako je mogoče pozivati k pravilnemu ravnanju, če sprte strani še naprej oskrbujemo z orožjem?« se sprašuje Gallagher. Poudari, da »Sveti sedež podpira diplomacijo, ki mora ponovno odkriti svojo vlogo nosilke solidarnosti med ljudmi in narodi kot alternativo orožju, nasilju in terorju. Diplomacijo, ki postane nosilka dialoga, sodelovanja in sprave, ki zamenjajo medsebojne zahteve, bratomorna nasprotovanja, dojemanje drugih kot sovražnikov ali popolno zavračanje drugega.«

Potrebna je reforma Združenih narodov

Gallagher nadaljuje, da se je treba v duhu bratstva zavzemati, da bo dediščina človekovih pravic tudi danes predstavljala skupno obzorje za izgradnjo naših družb ter bo postala obvezna referenčna točka za izvajanje politične oblasti in pot naprej za mednarodno skupnost. »Predvsem sedanja vojna v Ukrajini je v sami mednarodni skupnosti pokazala globoko krizo multilateralnega sistema in velikih organizacij, zlasti Združenih narodov,« pri čemer poudarja nujno »reformo delovanja te organizacije na bolj reprezentativen način, ki bo upošteval potrebe vseh narodov«. Za to pa je potrebna »podpora celotne mednarodne skupnosti in ponovna vzpostavitev helsinškega duha«.

Mnoge problematike so povezane s pojmovanjem človeka

Za Gallagherja je pomembno poudariti, da »so problematike, ki so povezane s človekovimi pravicami, neposredno in neločljivo pogojene s pojmovanjem človeka in antropološkimi pogledi, ki jih različni pravni sistemi sprejemajo ali zavračajo«. »Izguba transcendentne razsežnosti človeškega bitja – ali morda bi bilo bolje reči prostovoljna opustitev, saj gre žal ravno za to – brez prekinitve pomeni izgubo smisla življenja in s tem razkroj dragocenih virov, ki lahko moškim in ženskam vseh časov dajejo moč in razloge za polno in smiselno doživljanje težav in radosti, ki jih prinaša življenjska pot.«

»Zato se Cerkev nikoli ne naveliča ponavljati, da vprašanja človekovih pravic ni mogoče ločiti od zaščite verske svobode, ki je rodoviten vir za uravnotežen razvoj celotne skupnosti. V zvezi s tem je dovolj, če upoštevamo vse bogastvo, ki so ga katoliška in druge krščanske tradicije, pa tudi tradicije drugih verstev, vnesle v svetovno zgodovino, in način, kako so delovale kot dejavnik resničnega znanstvenega in družbenega napredka.«

Usmiljenje kot politična in diplomatska kategorija

Ob koncu nadškof Gallagher še poveže delovanje diplomacije Svetega sedeža z usmiljenjem, ki je v središču evangelija. »Usmiljenje za Cerkev postane politična in diplomatska kategorija,« pove in navede poziv papeža Frančiška, naj se politični in diplomatski jezik navdihuje v usmiljenju, za katerega ni nikoli nič izgubljeno. Te besede so po Gallagherjevem prepričanju zelo aktualne: »Dovolj je pogledati svetovno šahovnico in še posebej vojno v Ukrajini, kjer se zdi vse izgubljeno in je bil večkrat napovedan celo apokaliptični scenarij jedrske vojne.«

»V znamenju tega usmiljenja se ne smemo sprijazniti z dejstvom, da se bo vojna v Ukrajini še dolgo nadaljevala s tragičnimi in nepredstavljivimi posledicami. Četudi se trenutno zdi, da ni nobene možnosti za morebitna pogajanja, ne smemo nikoli izgubiti upanja in moramo, zlasti verniki v Kristusa, ohranjati ideal miru in zaupati v Boga, da se bo ta vojna končala, četudi to ne bo konec, kot si ga predstavljata predsednik Zelenski ali predsednik Putin. Vsi si želimo pravičnega miru, toda mir mora priti, in da bi to dosegli, moramo, če je potrebno, začeti misliti tudi na nepredstavljivo.«