Tretja postna pridiga kardinala Cantalamesse: »Bog je ljubezen!«

Papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa OFMCap je imel v petek, 17. marca 2023, v prisotnosti papeža Frančiška, tretjo postno pridigo z naslovom »Bog je ljubezen«.

Kardinal Raniero Cantalamessa, OFMCap

»Bog je ljubezen!«
Tretja pridiga, post 2023

Potrebujemo teologijo!
V vašo in mojo tolažbo, sveti oče, častiti očetje, bratje in sestre, bo to premišljevanje v celoti osredotočeno samo na Boga. Teologija, to je govor o Bogu, resničnosti sinode ne more ostati tuja, kakor ne more ostati tuja vsakemu drugemu trenutku v življenju Cerkve. Brez teologije bi vera zlahka postala mrtvo ponavljanje; manjkalo bi ji glavno orodje za njeno inkulturacijo.

Za izpolnitev te naloge teologija sama potrebuje globoko prenovo. Božje ljudstvo potrebuje teologijo, ki o Bogu ne govori vedno in samo »v tretji osebi«, s kategorijami, ki so pogosto sposojene pri trenutnemu filozofskemu sistemu, in so razumljive le ozkemu krogu »posvečencev«. Zapisano je, da je »Beseda postala meso«, v teologiji pa je Beseda pogosto postala samo ideja! Karl Barth si je želel prihoda teologije, ki »bi jo bilo mogoče razglašati«, vendar se mi zdi, da je ta njegova želja še daleč od tega, da bi bila uresničena. Sv. Pavel je zapisal: Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine. … kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril (1 Kor 2, 10-12).

Toda kje naj najdemo teologijo, ki se bolj opira na Svetega Duha kot na kategorije človeške modrosti, da bi spoznali »Božje globine«? Zato se je treba zateči k tako imenovanim »izbirnim« predmetom: k »duhovni teologiji« ali pa k »pastoralni teologiji. Henri de Lubac je zapisal: »Služba oznanjevanja ni vulgarizacija nekega doktrinalnega nauka v bolj abstraktni obliki, ki bi bila pred in nad njim. Nasprotno, to je samo doktrinalno učenje v svoji najvišji obliki. To je veljalo za prvo krščansko oznanjevanje, za oznanjevanje apostolov, in enako velja za oznanjevanje tistih, ki so jim sledili v Cerkvi: Očetje, učitelji in naši pastirji v sedanjem času«.[1]

Prepričan sem, da ni nobene verske vsebine, naj bo še tako vzvišena, ki je ne bi bilo mogoče narediti razumljivo vsakemu razumu, ki je odprt za resnico. Če se česa lahko naučimo od cerkvenih očetov, je, da smo lahko globoki, ne da bi bili nerazumljivi. Sv. Gregor Veliki pravi, da je Sveto pismo »preprosto in globoko kot reka, v kateri lahko tako rekoč jagnje hodi in slon plava«.[2] Teologija bi se morala navdihovati pri tem modelu. V njej bi moral vsakdo najti kruh za svoje zobe: preprost svojo hrano in učen izbrano jed za svoj okus. Da ne govorimo o tem, da je pogosto razodeto »malim«, kar ostane skrito »modrim in razumnim«.

Vendar se opravičujem, ker izdajam svojo začetno obljubo. Na tem mestu ne nameravam govoriti o prenovi teologije. Nobene pravice nimam za to. Raje bi pokazal, kako teologija, razumljena v zgoraj navedenem smislu, lahko prispeva k temu, da današnjemu človeku na pomenljiv način predstavi evangeljsko sporočilo in da novo življenjsko moč naši veri in naši molitvi.

Najlepša vest, za katero ima Cerkev nalogo, da jo sporoča v svet, novica, ki jo pričakuje vsako človeško srce, je: »Bog te ljubi!« Ta gotovost mora vreči s tečajev in nadomestiti tisto, ki smo jo vedno nosili v sebi: »Bog te sodi!« Janezova slovesna trditev: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8) mora kot temeljno ozadje spremljati vsako krščansko oznanilo, tudi kadar mora spomniti na praktične zahteve te ljubezni, kakor dela evangelij.

Ko kličemo Svetega Duha – tudi ob tej sinodi – najprej mislimo na Svetega Duha kot luč, ki nas razsvetljuje glede razmer in nam nakazuje prave rešitve. Manj mislimo na Svetega Duha kot na ljubezen; in vendar je to prvo in najpomembnejše delovanje Duha, ki ga Cerkev potrebuje. Samo ljubezen izgrajuje; spoznanje, tudi teološko, pravno in cerkvenostno spoznanje, pogosto le napihuje in razdvaja. Če se vprašamo, zakaj smo tako nestrpno željni znanja (in danes tako navdušeni nad obeti umetne inteligence!), tako malo pa nas skrbi ljubezen, je odgovor preprost: ker se spoznanje spremeni v moč, ljubezen pa v služenje!

Sam Henri de Lubac je zapisal: »Svet mora to vedeti: razodetje Boga Ljubezni preobrne vse, kar si je zamislil o božanstvu«.[3] Do danes še nismo dokončali in nikoli ne bomo dokončali črpanje vseh posledic evangeljske revolucije o Bogu kot ljubezni. V tem premišljevanju bi rad pokazal, kako so, izhajajoč iz razodetja Boga kot ljubezni, z novo lučjo osvetljene prvenstvene skrivnosti naše vere: Trojica, Kristusovo učlovečenje in trpljenje in jih je manj težko narediti razumljive za ljudi. Ko sv. Pavel opredeli Kristusove služabnike kot »oskrbnike Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1), misli na te skrivnosti vere, ne nanaša se na obrede in niti ne prvenstveno na zakramente.

Zakaj Trojica?
Začnimo s skrivnostjo Trojice. Zakaj kristjani verujemo, da je Bog troedin? Večkrat se mi je zgodilo, da sem Božjo besedo oznanjal kristjanom, ki živijo v državah z muslimansko večino, v katerih pa vendarle obstaja relativna toleranca in možnost dialoga, kot je to v Arabskih Emiratih. To so ljudje, večinoma priseljenci, zaposleni kot delavci. Včasih so me vprašali, kaj naj odgovorijo na vprašanje, ki jim ga zastavijo na delovnem mestu: »Zakaj vi, kristjani, pravite, da ste monoteisti, če ne verujete v enega in edinega Boga?«

Povedal bom, kar sem svetoval njim, naj odgovorijo, ker je to razlaga, ki jo moramo dati sami sebi in tistim, ki nas sprašujejo o istem problemu. Mi verujemo v troedinega Boga, ker verujemo, da je Bog ljubezen. Vsaka ljubezen je ljubezen do nekoga ali do nečesa; ni ljubezni v prazno, brez predmeta, kakor ni spoznanja, ki ne bi bilo spoznanje nekoga ali nečesa.

Torej, kdo ljubi Boga, da je opredeljen kot ljubezen? Vesolje? Človeštvo? Tedaj je ljubezen samo nekaj deset milijard let, odkar obstaja fizično vesolje in človeštvo. Kdo je torej pred tem ljubil Boga, da je ljubezen, glede na to, da se Bog ne more spremeniti in začeti biti nekaj, kar poprej ni bil? Grški misleci, ki so Boga pojmovali predvsem kot »misel«, so lahko odgovorili, kakor odgovarja Aristotel v Metafiziki: Bog je mislil samega sebe; bil je »čista misel«, »misel misli«.[4] Vendar to ni več mogoče v trenutku, ko rečemo, da je Bog ljubezen, kajti »čista ljubezen do samega sebe« bi bila samo sebičnost ali narcisizem.

In tu je odgovor razodetja, ki je bil definiran na koncilu v Niceji leta 325. Bog je od vedno ljubezen, ab aeterno, kajti še preden je obstajal predmet zunaj njega samega, da bi ga ljubil, je imel v sebi Besedo, »edinorojenega Sina«, ki ga je ljubil z neskončno ljubeznijo, ki je Sveti Duh.

Vse to ne pojasni, kako je enost lahko hkrati trojnost, za nas nespoznavna skrivnost, ker se dogaja samo v Bogu. Vendar pa nam pomaga, da zaslutimo, zakaj mora v Bogu enost biti tudi občestvo in množina. Bog je ljubezen: zato je Trojica! Nekemu Bogu, ki bi bil čisto vedenje ali čisti zakon ali absolutna moč, zagotovo ne bi bilo treba biti trojstvo. To bi celo zapletlo stvari. Noben triumvirat in nobeno dvovladje v zgodovini nista nikoli dolgo trajala!

Tudi kristjani torej verujejo v enost Boga in so zato monoteisti, vendar v enost, ki ni matematična in številčna, ampak enost ljubezni in občestva. Če je kaj, da izkušnja oznanila dokazuje, da še vedno lahko pomaga današnjim ljudem, če že ne pojasniti, pa vsaj ustvariti si neko predstavo o Trojici, je to, ponavljam, ravno to, kar je odvisno od ljubezni. Bog je »čisto dejanje« in to dejanje je dejanje ljubezni, iz katerega hkrati in ab aeterno izhajajo ljubeči, ljubljeni in ljubezen, ki ju združuje.

Skrivnost skrivnosti ni, če dobro premislimo, Trojica, ampak razumevanje, kaj ljubezen v resnici je! Glede na to, da je to samo Božje bistvo, nam niti v večnem življenju ne bo dano popolnoma razumeti, kaj je ljubezen. Vendar nam bo dano nekaj boljšega od tega, da jo spoznamo, in to je da jo posedujemo in nam daje večno zadovoljstvo. Oceana ne moremo objeti, lahko pa vstopimo vanj!

Zakaj učlovečenje?
Pojdimo k drugi veliki skrivnosti, ki jo moramo verovati in jo oznanjati svetu: k učlovečenju Besede. V luči razodetja Boga kot ljubezni, dobi tudi to, kot bomo videli, novo razsežnost. Oprostite, če v tem delu morda zahtevam večji napor pozornosti od tistega, ki se ga spodobi zahtevati od poslušalcev pridige, vendar mislim, da se je vredno potruditi vsaj enkrat v življenju.

Začnimo s slovitim vprašanjem sv. Anzelma (1033-1109): »Zakaj je Bog postal človek?« Cur Deus homo? Njegov odgovor je znan. To je zaradi tega, ker nas je lahko samo eden, ki je bil istočasno človek in Bog, odrešil greha. Kot človek je namreč lahko predstavljal celotno človeštvo in kot Bog, je imelo to, kar je naredil, neskončno vrednost, sorazmerno z dolgom, s katerim se je človek z grehom zadolžil pri Bogu.

Odgovor sv. Anzelma je večno veljaven, vendar ni edini možen in tudi ne popolnoma zadovoljiv. V veroizpovedi izpovedujemo, da je Božji Sin postal človek »zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja«, vendar naše zveličanje ni omejeno samo na odpuščanje grehov, še manj na nek poseben greh, na izvirni greh. Ostaja torej prostor za poglobitev vere.

To skuša narediti blaženi Duns Skot (1265 – 1308). On pravi, da je Bog postal človek, ker je bil to prvotni Božji načrt, ki je obstajal pred samim padcem: se pravi, da naj bi svet – ustvarjen »po Kristusu in zanj« (Kol 1,16) – v njem »v polnosti časov« dosegel svoj vrhunec in osredinjenje (Ef 1,10).

Bog, piše Skot, »najprej ljubi samega sebe; nato »hoče biti ljubljen od nekoga, ki ga ljubi bolj, kot samega sebe«; zato »predvidi združitev z naravo, ki naj bi ga ljubila v najvišji meri«. Ta popolni ljubeči ni mogel biti nobena končna ustvarjenina, ampak je moral biti samo večna Beseda. Ta bi se zato učlovečila, »četudi nihče ne bi grešil«.[5] Adamov greh ni povzročil samega dejstva učlovečenja, ampak samo njegov način poravnave s trpljenjem in smrtjo.

Na začetku vsega je pri Skotu žal še vedno, kot vidimo, Bog, ki ga je treba ljubiti, kot pa Bog, ki ljubi. To je ostanek filozofskega pogleda na Boga kot na »negibno gibalo«, ki je lahko ljubljen, ne more pa ljubiti. »Bog – je zapisal Aristotel – giblje svet kot ljubljen«, se pravi kot predmet ljubezni, ne kot tisti, ki ljubi.[6] Skot v skladu z zahodnim pogledom na Trojico na začetek razprave o Bogu postavlja božjo naravo, ne Očetovo osebo. Narava pa za razliko od osebe, ni subjekt, ki ljubi! V tem so naši pravoslavni bratje, dediči grških očetov, videli bolj pravilno kot mi, latinci.

Na tej točki nas Sveto pismo, to verjamem, poziva, da danes naredimo korak naprej, tudi v primerjavi s Skotom, ob nenehnem zavedanju, da naše trditve o Bogu niso nič drugega kot nestalna znamenja, ki jih s prstom rišemo po površini oceana. Bog Oče se ne odloči za učlovečenje Besede, ker bi zunaj sebe hotel imeti nekoga, ki bi njega ljubil na njega vreden način, ampak ker je hotel zunaj sebe imeti nekoga, ki bi ga on sam ljubil na sebe vreden način! Ne da bi prejemal ljubezen, ampak da bi jo razlival. Ko nebeški Oče v krstu in spremenitvi Jezusa prestavi svetu, pravi: »Ta je moj ljubljeni Sin« (Mr 1,10; 9,7), ne pravi »ljubeči«, ampak »ljubljeni«.

Samo Očetu v Trojici (in v vsem vesolju!) ni treba biti ljubljen, da bi obstajal; samo ljubiti mora. To je tisto, kar zagotavlja vloga Očeta kot edinega izvira in začetka Trojice, hkrati pa ohranja popolno enakost narave med tremi Božjimi osebami. Na začetku vsega je silovita intuicija sv. Avguština in šole, ki se je rodila iz njega. Očeta definira kot ljubečega, Sina kot ljubljenega in Svetega Duha kot ljubezen, ki ju združuje.[7] V tem imamo tudi mi, latinci, nekaj dragocenega in bistvenega, kar lahko ponudimo za ekumensko sintezo. Hvala Bogu se zdi, da popolna sprava med obema teologijama ni več tako težka in oddaljena, kar bi pomenilo odločilen korak naprej proti enosti Cerkva.

Zakaj trpljenje?
Zdaj prihajamo do tretje velike skrivnosti: do Kristusovega trpljenja – pripravljamo se, da ga bomo obhajali na veliko noč. Poglejmo kako, izhajajoč iz razodetja Boga kot ljubezni, tudi trpljenje osvetljuje nova luč. »Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.« S temi besedami, ki jih je izrekel Jahvejev služabnik Iz 53,5-6), je vera Cerkve izrazila odrešenjski pomen Kristusove smrti (1 Pt 2,24). Toda ali lahko rane, križ in bolečina, negativna dejstva in kot taka prikrajšanje dobrega, rodijo pozitivno resničnost, kot je odrešenje vsega človeškega rodu? Resnica je, da nas ni rešila Kristusova bolečina, ampak njegova ljubezen! Bolj natančno, ljubezen, ki se izraža v žrtvovanju samega sebe. Križana ljubezen!

Abelardu, ki se mu je že v njegovem času ideja o Bogu, ki »ga zadovolji« Sinova smrt, zdela odvratna, je sv. Bernard odgovoril: »Ni mu ugajala njegova smrt, ampak njegova pripravljenost, da sam od sebe umre za nas« (Non mors, sed voluntas placuit sponte morientis).[8]

Kristusova bolečina ohranja vso svojo vrednost in Cerkev ne bo nikoli nehala premišljevati o njej. Vendar ne kot o vzroku odrešenja sam na sebi, ampak kot znamenje in dokaz ljubezni: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). Smrt je znamenje, ljubezen pa pomen. Evangelist sv. Janez kot ključ za razumevanje na začetek svoje pripovedi o trpljenju postavlja: » … ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, (je) tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1).

To Kristusovemu trpljenju odvzame prizvok, ki nas je vedno puščal zmedene in nezadovoljne: ideja o ceni ali odkupnini, ki jo je bilo treba plačati Bogu (ali, še slabše, hudiču!), o žrtvi, s katero je bilo treba pomiriti Božjo jezo. V resnici pa je Bog tisti, ki je veliko žrtvoval, da nam je dal svojega Sina, da si s tem ni »prizanesel«, kakor se je žrtvoval Abraham, ki ni prizanesel sinu Izaku (1 Mz 22,16; Rim 8,32). Bog je bolj subjekt kot naslovljenec žrtve na križu!

Boga vredna ljubezen
Sedaj moramo pogledati, kaj resnica, o kateri smo premišljevali v skrivnostih Trojice, učlovečenja in Kristusovega trpljenja, spreminja v našem življenju. In tukaj nas čaka presenečenje, ki nikoli ne umanjka, kadar skušamo poglobiti zaklade krščanske vere. Presenečenje je odkritje, da po zaslugi naše pridružitve Kristusu lahko tudi mi ljubimo Boga z neskončno ljubeznijo, ki je njega vredna!

Sv. Pavel piše: »Božja ljubezen je izlita v naša srca« (Rim 5,5). Ljubezen, ki je bila izlita v nas, je ista, s katero Oče od vekomaj ljubi Sina in ne drugačna ljubezen! »Jaz v njih in ti v meni – pravi Jezus Očetu - da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih« (Jn 17,23.26). Bodimo pozorni: »ljubezen, s katero si me ljubil«, ne drugačna. To je prekipevanje božanske ljubezni iz Trojice k nam. »Bog posreduje duši – piše sv. Janez od Križa – isto ljubezen, kot jo posreduje Sinu, čeprav se to ne dogaja po naravi, kakor v primeru Sina, ampak po združitvi«.[9]

Posledica tega je, da mi lahko ljubimo Očeta z ljubeznijo, s katero ga ljubi Sin in lahko ljubimo Jezusa z ljubeznijo, s katero ga ljubi Oče. Vse po zaslugi Svetega Duha, ki je prav ta ista ljubezen. Kaj torej damo Bogu svojega, ko mu rečemo: »Ljubim te?« Nič drugega, kot ljubezen, ki jo prejemamo od njega! Torej čisto nič svojega? Ali naša ljubezen do Boga ni nič drugega, kot »odbijanje« njegove lastne ljubezni k njemu, kot odmev, ki vrača zvok k njegovemu izvoru?

V tem primeru ne! Odmev njegove ljubezni se vrača k Bogu iz votline našega srca, ampak z novostjo, ki za Boga pomeni vse: z vonjem naše svobode in naše sinovske hvaležnosti! Vse to se na zgleden način uresničuje v evharistiji. Kaj v njej počnemo drugega, kot da Očetu kot »svojo žrtev« darujemo to, kar je v resnici Oče sam podaril nam, in to je njegov Sin Jezus?

Bogu Očetu lahko rečemo: »Oče, ljubim te z ljubeznijo, s katero te ljubi tvoj Sin Jezus!« In Jezusu lahko rečemo: »Jezus, ljubim te z ljubeznijo, s katero te ljubi tvoj nebeški Oče!« In vemo, da to ni pobožna utvara! Vsakič, ko skušam v molitvi sam storiti isto, mi pride na misel prizor Jakoba, ki se predstavi očetu Izaku, da bi dobil blagoslov, in se izdaja za starejšega brata (1 Mz 27,1-23). In si skušam predstavljati, kaj bi sam pri sebi lahko rekel Bog Oče v tistem trenutku: „Resnično, glas ni ravno glas mojega prvorojenega Sina; ampak roke, noge in celotno telo pa so isti, kot jih je privzel na zemlji moj Sin in jih prinesel sem v nebesa.“

In prepričan sem, da me blagoslovi, kakor je Izak blagoslovil Jakoba! In blagoslovi vas, častiti očetje, bratje in sestre. To je sijaj naše krščanske vere. Upajmo, da bomo sposobni nekaj njenih delčkov posredovati moškim in ženskam našega časa, ki so žejni ljubezni, ne poznajo pa njenega izvira.

[1]H. de Lubac, Exégèse médièvale, I, 2, Parigi 1959, str. 670.
[2]Gregor Veliki,  Moralia in Job, Epist. Missoria, 4 (PL 75, 515).
[3] Henri de Lubac, Histoire et Esprit, Aubier, Paris 1950.
[4]Aristotel, Metafisica, XII,7, 1072b.
[5]Duns Skot, Opus Parisiense, III, d. 7, q. 4 (Opera omnia, XXIII, Pariz 1894, str. 303).
[6]Aristotel, Metafisica, XII,7, 1072b.
[7]Avguštin, De Trinitate,VIII, 9,14; IX, 2,2; XV,17,31;  Rihard od sv. Viktorja, De Trin. III,2.18;  Bonaventura, I Sent. d. 13, q.1.
[8]Bernard iz Clairvauxa, Contro gli errori di Abelardo, VIII, 21-22: »Non mors, sed voluntas placuit sponte morientis«.
[9]Giovanni della Croce, Cantico spirituale A, strofa 38, 4.

Sobota, 18. marec 2023, 12:22