Prva postna pridiga kardinala Cantalamesse z naslovom: Prenavljati novost

Kardinal Raniero Cantalamessa

Zgodovina Cerkve v poznem devetnajstem in začetku dvajsetega stoletja nam je zapustila grenak nauk, ki ga ne smemo pozabiti, da ne bi ponovili napake, ki jo je povzročila. Govorim o odlašanju (pravzaprav o zavračanju) upoštevanja sprememb, ki so se zgodile v družbi, in o krizi modernizma, ki je bila posledica tega.

Kdor je to obdobje vsaj površno preučeval, ve, kakšna škoda je nastala tako za eno kot za drugo stran, torej tako za Cerkev kot za tako imenovane »moderniste«. Pomanjkanje dialoga je po eni strani potiskalo nekatere najbolj znane moderniste v vedno bolj skrajna in nazadnje očitno heretična stališča; po drugi pa je Cerkvi jemalo ogromno energije, v njej povzročalo raztrganine in trpljenje brez konca, zaradi česar se je vedno bolj umikala vase in je izgubljala korak s časom.

Drugi vatikanski koncil je bil preroška pobuda, da bi nadomestili izgubljeni čas. Prinesel je prenovo, ki pa gotovo ne sodi, da bi jo tukaj ponovno predstavili. Bolj kot njena vsebina nas v tem trenutku zanima metoda, ki jo je uvedel, to je hoditi skozi zgodovino, skupaj s človeštvom skušati razbrati znamenja časa.

Zgodovina in življenje Cerkve se nista ustavila z II. vatikanskim koncem. Gorje, če bi iz tega naredili to, kar so skušali narediti s Tridentinskim koncilom, torej ciljno črto in nepremični cilj. Če bi se življenje Cerkve ustavilo, bi se zgodilo kot reka, ki doseže pregrado: neizogibno se spremeni v mlakužo ali močvirje.

»Ne mislite – je zapisal Origen v tretjem stoletju – da je dovolj, da se samo enkrat prenovimo. Prenoviti moramo isto novost: 'Ipsa novitas innovanda est'«. Pred njim je novi cerkveni učitelj sveti Irenej zapisal: Razodeta resnica je »kakor dragocena pijača v dragoceni posodi. Z delovanjem Svetega Duha se nenehno pomlajuje in poskrbi, da se pomlajuje tudi posoda, v kateri je«. »Posoda«, ki vsebuje razodeto resnico, je živo izročilo Cerkve. »Dragocena pijača« je v prvi vrsti Sveto pismo, vendar Sveto pismo, ki se bere v Cerkvi, kar je potem najbolj pravilna definicija izročila. Duh je po svoji naravi novost. Apostol opominja krščene, naj služijo Bogu »v novosti Duha in ne v postaranosti črke« (Rim 7,6).

Ne samo, da se družba ob drugem vatikanskem koncilu ni ustavila, ampak je doživela vrtoglavi pospešek. Spremembe, ki so prej trajale stoletje ali dve, zdaj trajajo desetletje. Ta potreba po nenehni prenovi ni nič drugega kot potreba po nenehnem spreobrnjenju, ki se iz posameznega vernika razširi na vso Cerkev v njeni človeški in zgodovinski komponenti. »Ecclesia semper reformanda«.

Pravi problem torej ni v novosti; bolj je v načinu spopadanja z njo. Naj pojasnim. Vsaka novost in vsaka sprememba je na razpotju. Lahko gre po dveh nasprotnih poteh: ali po poti sveta ali po poti Boga; ali po poti smrti ali po poti življenja. Didache, spis, napisan, ko je bil vsaj eden od dvanajstih apostolov še živ, je vernikom že ponazoril ti dve poti.

Zdaj imamo nezmotljivo sredstvo, da vsakič stopimo na pot življenja in luči: Svetega Duha. To je gotovost, ki jo je Jezus dal apostolom, preden jih je zapustil: »Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj (Jn 14,16). In še: »Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13). Ne bo storil vsega naenkrat ali enkrat za vselej, ampak glede na situacije. Preden jih dokončno zapusti, v trenutku vnebohoda, Vstali svojim učencem zagotovi pomoč Tolažnika: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (Apd 1,8).

Namen petih postnih pridig, ki jih danes začenjamo, zelo preprosto, je prav to: spodbuditi nas, da postavimo Svetega Duha v središče vsega življenja Cerkve, še posebej pa v tem trenutku v srce sinodalnih del. Z drugimi besedami, sprejmite nujno vabilo, ki ga Vstali v Razodetju naslovi na vsako od sedmih cerkva v Mali Aziji: »Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam« (Raz 2, 7).

To je edini način, med drugimi, da tudi sam ne bom ostal povsem izven sedanjega sinodalnega prizadevanja. V eni svojih prvih pridig v papeški hiši pred 43 leti sem v navzočnosti svetega Janeza Pavla II. rekel: »Vse življenje sem opravljal skromno delo, ki sem ga opravljal kot otrok«. In pojasnil sem, kako. Moji stari starši po materini strani so obdelovali ogromno hribovito zemljo kot podnajemniki. Junija ali julija je bila žetev, vse se je opravljalo ročno, s srpom, upognjeni na soncu. To je bil ogromen napor. Z bratranci in sestričnami smo bili zadolženi, da smo žanjcem nenehno prinašali vodo za pitje. Rekel sem, da to počnem do konca življenja. Spremenili so se kosci, ki so zdaj delavci v Gospodovem vinogradu, in spremenila se je voda, ki je zdaj Božja Beseda. Delo, moje, ki je resnici na ljubo veliko manj utrujajoče kot delo delavcev na polju , ampak tudi, upam, da je koristno in nekako potrebno.

V tej prvi pridigi se bom omejil na razumevanje lekcije, ki prihaja k nam iz porajajoče se Cerkve. Z drugimi besedami, rad bi pokazal, kako je Sveti Duh vodil apostole in krščansko skupnost pri prvih korakih skozi zgodovino. Ko je Janez zapisal zgoraj omenjene Jezusove besede o pomoči Tolažnika, je Cerkev že imela praktično izkušnjo in prav ta izkušnja, pravijo eksegeti, se odraža v besedah ​​evangelista.

Apostolska dela nam prikazujejo Cerkev, ki jo korak za korakom »vodi Duh«. Njegovo vodstvo se ne izvaja le pri velikih odločitvah, ampak tudi pri manjših stvareh. Pavel in Timotej želita oznanjati evangelij v azijski provinci, vendar jima »Sveti Duh prepoveduje«. Nameravata se napotiti proti Bitiniji, toda, kot je zapisano, »jima Jezusov Duh ne dovoli« (Apd 16, 6). Iz tega, kar sledi, razumemo razlog za to tako nujno vodilo. Sveti Duh je tako spodbudil nastajajočo Cerkev, naj zapusti Azijo in se sooči z novo celino, Evropo (prim. Apd 16,9). Pavel se v svojih odločitvah opredeljuje kot »ujetnik Duha« (Apd 20,22).

Ne gre za gladko pot ter brez težav nastajajoče Cerkve. Prva večja kriza je tista, ki se nanaša na sprejemanje poganov v Cerkev. Ni potrebno ponovno priklicati v spomin potek. Zanima nas samo to, kako se kriza rešuje. Peter gre h Korneliju in poganom? Duh je tisti, ki mu to naroča (prim. Apd 10,19; 11,12). In kako je motivirana in sporočena odločitev, ki so jo sprejeli apostoli v Jeruzalemu, da sprejmejo pogane v skupnost, ne da bi jih prisilili k obrezovanju in spoštovanju vse Mojzesove zakonodaje? Razrešena je s tistimi izrednimi uvodnimi besedami: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim...« (15,28).

Ne gre za to, da bi naredili arheologijo Cerkve, ampak da bi vedno znova osvetlili paradigmo vsake cerkvene izbire. Pravzaprav ni treba veliko truda, da bi videli analogijo med odprtostjo, ki je bila takrat storjena do poganov, s tisto, ki se jo danes ima do laikov, zlasti žensk, in drugih kategorij ljudi. Zato se je vredno spomniti motiva, ki je Petra gnal, da je premagal svojo neodločnost ter krstil Kornelija in njegovo družino. V Apostolskih delih beremo: Ko je Peter še govoril te besede, je prišel Sveti Duh nad vse, ki so poslušali besedo. Verniki iz obreze, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane; slišali so jih namreč, kako govorijo z darom jezikov in poveličujejo Boga. Tedaj je Peter spregovoril: »Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?« (Apd 10,44-47).

Ko je bil Peter poklican, da v Jeruzalemu opraviči svoje vedenje, je pripovedoval, kaj se je zgodilo v Kornelijevi hiši, in je zaključil z besedami: »Spomnil sem se Gospodove besede, kako je rekel: ›Janez je krščeval v vodi, vi pa boste krščeni v Svetem Duhu.‹ Torej jim je Bog dal isti dar kakor nam, potem ko so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?« (Apd 10,44-47).

Če pogledamo natančno, gre za isto motivacijo, ki je vodila očete Drugega vatikanskega koncila, da so na novo opredelili vlogo laikov v Cerkvi, namreč nauk o karizmah. Besedilo dobro poznamo, vendar se ga je vedno koristno spomniti: Razen tega isti Sveti Duh ne le z zakramenti in službami posvečuje in vodi božje ljudstvo ter ga krasi s krepostmi, marveč »deleč« svoje darove »slehernemu, kakor hoče« (1 Kor 12, 11), razdeljuje med vernike vsakega stanu tudi posebne milosti, s katerimi jih usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve, po besedah sv. Pavla: »Slehernemu se razodetje Duha daje v korist« (1 Kor 12,7). Ker so te karizme, bodisi izredne bodisi tudi preprostejše in bolj razširjene, potrebam Cerkve nadvse primerne in koristne, jih je treba sprejemati z zahvaljevanjem in duhovno tolažbo. Za izrednimi darovi pa ne smemo lahkomiselno težiti in tudi ne smemo od njih drzno pričakovati sadov apostolskih prizadevanj. Sodba o njihovi pristnosti in urejeni uporabi pa gre tistim, ki so v Cerkvi predstojniki in ki jim gre posebej naloga, da ne ugašajo Duha, ampak vse preskušajo in, kar je dobro, ohranijo (prim. 1 Tes 5 , 1 2 in 19-21) (Lumen gentium 12).

Soočamo se s ponovnim odkrivanjem ne le hierarhične, temveč tudi karizmatične narave Cerkve. Sveti Janez Pavel II. je v »Novo millennio ineunte« (št. 45) to še bolj razložil z opredelitvijo Cerkve kot hierarhije in kot koinonije. Pri prvem branju mi ​​je nedavna konstitucija o reformi kurije »Praedicate Evangelium«, poleg vseh pravnih in tehničnih vidikov, ki jih popolnoma ne poznam, dala vtis koraka naprej v tej isti smeri, torej v uporabi načela, ki ga je odobril koncil, za določen del Cerkve, ki jo vodi in za večjo vključenost laikov in žensk v to.

Zdaj pa moramo narediti še korak dlje. Zgled apostolske Cerkve nam razsvetljuje ne samo navdihujoča načela glede nauka, ampak tudi glede cerkvene prakse. Pove nam, da ni vse rešeno s sklepi sinode ali z odlokom. Te odločitve je treba prenesti v prakso, tako imenovani »sprejem« dogem. In za to je potreben čas, potrpljenje, dialog, strpnost; včasih celo kompromis. Ko je storjen v Svetem Duhu, kompromis ni popuščanje ali omalovaževanje resnice, ampak je dejavna ljubezen in poslušnost situacijam. Koliko potrpežljivosti in strpnosti je imel Bog, potem ko je svojemu ljudstvu dal Dekalog! Kako dolgo je moral – in še mora – čakati na njegov sprejem!

V pravkar omenjenem pripetljaju se Peter očitno pojavlja kot posrednik med Jakobom in Pavlom, to je med skrbjo za kontinuiteto in skrbjo za novost. V tem posredovanju smo priča dogodku, ki nam lahko pomaga še danes. Gre za zaplet, ko Pavel v Antiohiji graja Petra hinavščine, ker se je izogibal sedenju za mizo s spreobrnjenimi pogani. Prisluhnimo v živo njegovemu glasu, kar se je zgodilo: »Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja. Preden so namreč prišli nekateri, ki so bili z Jakobom, je jedel s pogani. Ko pa so prišli, se je začel poganom umikati in se jih ogibati, in sicer iz strahu pred obrezanimi« (Gal 2,11-12).

Tedanji »konservativci« so Petru očitali, da je šel predaleč in šel k poganu Korneliju, medtem ko mu je Pavel očital, da ni šel dovolj daleč. Pavel je svetnik, ki ga najbolj občudujem in ljubim. A v tem primeru sem prepričan, da se je pustil odnesti (ni edinkrat!) svojemu ognjevitemu značaju. Peter sploh ni storil greha hinavščine. Dokaz je, da bo ob drugi priložnosti Pavel sam storil točno to, kar je Peter storil v Antiohiji. V Listri je dal obrezati svojega tovariša Timoteja »zaradi – tako je zapisano – Judov, ki so bili v tistih krajih« (Apd 16,3), to je, da ne bi koga pohujšal. Korinčanom piše, da je postal »Jud z Judi, da pridobi Jude« (1 Kor 9,20), v Pismu Rimljanom pa priporoča naj gredo naproti tistim, ki še niso dosegli svobode, ki jo uživa on« (Rim 14, 1 ss).

Vloga posrednika, ki jo je imel Peter med nasprotnimi tendencami Jakoba in Pavla, se nadaljuje pri njegovih naslednikih. Seveda ne (in to je dobro za Cerkev) na uniformen način v vsakem od njih, ampak glede na lastno karizmo, ki se je Svetemu Duhu (in se predpostavlja tudi kardinalom z njim) zdela najbolj potrebna v danem trenutku zgodovine Cerkve.

Zaradi političnih, družbenih in cerkvenih dogodkov in realnosti nas pripelje do tega, da se takoj postavimo na eno stran in demoniziramo nasprotno, da si želimo zmagoslavja naše izbire nad izbiro naših nasprotnikov. Če izbruhne vojna, vsak moli k istemu Bogu, da da zmago njihovi vojski in uniči sovražnikovo! Ne pravim, da je prepovedano imeti prednostne izbire na političnem, socialnem, teološkem področju itd., ali da jih je možno ne imeti. Nikoli pa ne smemo pričakovati, da bo Bog stopil na našo stran proti nasprotniku. Tudi ga ne smemo prositi glede tistih, ki nam vladajo. To je tako, kot bi očeta prosili, naj izbira med dvema otrokoma; kako mu reči: »Izberi: ali jaz ali moj nasprotnik; jasno pokaži, na kateri strani si!« Bog je z vsemi in zato ni proti nikomur! On je oče vseh.

Petrov odziv v Antiohiji, tako kot Pavlov v Listri, nista bila hinavščina, temveč prilagajanje situacijam, torej izbira tistega, kar v določeni situaciji daje prednost večjemu dobremu občestva. Na tej točki bi rad nadaljeval in sklenil to prvo meditacijo, tudi zato, ker nam to omogoča, da preidemo od tega, kar zadeva vesoljno Cerkev, k temu, kar zadeva lokalno Cerkev, pravzaprav našo skupnost ali družino in duhovno življenje vsakega izmed nas. Mislim, da je to to, kar se pričakuje od postne meditacije!

V Svetem pismu obstaja Božja prednostna pravica, ki so jo očetje radi poudarjali: synkatabasis, to je prizanesljivost. Za svetega Janeza Zlatoustega je nekakšen ključ do razumevanja celotnega Svetega pisma. V Novi zavezi je ta ista Božja prednostna pravica izražena z izrazom dobrotljivost (chrestotes). Prihod Boga v mesu se vidi kot najvišja manifestacija Božje dobrote: »Pojavili sta se dobrotljivost in človekoljubnost Boga« (Tit 3,4).

Dobrotljivost, danes bi rekli tudi ljubeznivost, je nekaj drugega kot preprosta dobrota; je biti dober do drugih. Bog je dobrotljiv sam po sebi in je dobrotljiv do nas. Gre za enega od sadov Duha (Gal 5,22); gre za bistveno sestavino dejavne ljubezni (1 Kor 13,4) in je pokazatelj plemenite in vzvišene duše. Zavzema osrednje mesto v apostolskem spodbujanju. V Pismu Kološanom na primer beremo: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte« (Kol 3, 12-13).

Letos obhajamo četrto stoletnico smrti svetnika, ki je bil odličen zgled te kreposti v času, ki so ga zaznamovale tudi žolčne polemike: svetega Frančiška Saleškega. V tem smislu bi morali vsi postati »salezijanci«: prizanesljivi in ​​strpni, manj osredotočeni na osebne gotovosti. Zavedajmo se, kolikokrat smo si morali v sebi priznati, da smo se zmotili glede osebe ali situacije, in kolikokrat smo se morali situacijam tudi prilagajati. V naših cerkvenih odnosih na srečo ni – in je ne bi smelo biti – tiste nagnjenosti k žaljenju in blatenju nasprotnika, ki jo opazimo v nekaterih političnih razpravah in tako zelo škoduje mirnemu državljanskemu sobivanju.

Res je, je res nekdo, do katerega je prav in primerno biti nepopustljiv, a ta nekdo sem jaz, to sem jaz. Že po naravi smo nagnjeni k temu, da smo do drugih nepopustljivi in ​​do sebe popustljivi, medtem ko bi si morali zadati ravno nasprotno: do sebe biti strogi, do drugih potrpežljivi. Že ta sklep, če bi ga vzeli resno, bi zadostoval za posvetitev našega postnega časa. Osvobodil bi nas kakršnega koli drugega posta in bi nas pripravil k bolj plodnemu ter bolj umirjenemu delu na vseh področjih življenja Cerkve.

Odlična vaja v zvezi s tem je biti iskren na sodišču svojega srca glede osebe, s katero se ne strinjate. Ko opazim, da nekoga v sebi obtožujem, moram paziti, da se ne postavim takoj na svojo stran. Nehati moram ponavljati svoje razloge, kot bi nekdo žvečil žvečilni gumi, in se namesto tega poskušati postaviti v kožo druge osebe, da bi razumel njegove razloge in kaj bi mi tudi on lahko rekel.

To vajo se ne sme izvajati samo glede na posamezno osebo, ampak tudi glede na miselni tok, s katerim se ne strinjam, in na rešitev, ki jo ta predlaga za določen problem, o katerem se razpravlja na sinodi ali na drugem področju. Sveti Tomaž Akvinski nam daje primer. Vsako svojo trditev začne z razlogi nasprotnika, ki jih nikoli ne banalizira ali se jim posmehuje, ampak jemlje resno in nato nanje odgovori s svojim »Sed contra«, to je z razlogi, za katere meni, da so najbolj v skladu z vero in moralo. Vprašajmo se, najprej jaz: ali delamo enako?

Jezus pravi:  »Ne sodite, da ne boste sojeni! [...] Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,1-3). Ali je mogoče živeti, se sprašujemo, ne da bi kdaj razsodili? Ali ni sposobnost razsojanja del našega duševnega ustroja in ali ni Božji dar? V Lukovi različici Jezusovemu naročilu: » »Ne sodite in ne boste sojeni« takoj sledi, kot da bi pojasnil pomen teh besed, ukaz: »Ne obsojajte in ne boste obsojeni« (Lk 6,37). Zato ne gre za to, da iz svojega srca odstranimo sodbo, temveč da iz naše sodbe odstranimo strup! To je sovraštvo, obsojanje, izobčenje.

Razsoditi mora starš, predstojnik, spovednik, sodnik, vsakdo, ki ima nekaj odgovornosti za druge. Včasih je razsoditi prav tista služba, ki jo je poklican opravljati v družbi ali Cerkvi. Moč krščanske ljubezni je v tem, da je sposobna spremeniti znamenje tudi sodbe in iz dejanja neljubezni to spremeniti v dejanje ljubezni. Ne z lastnimi močmi, temveč po ljubezni, ki je »izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Na koncu ponotranjimo čudovito molitev, ki jo pripisujejo svetemu Frančišku Asiškemu. Morda ni njegova, a popolnoma odraža njegov duh:

Gospod, naredi me za orodje svojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen;
kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje;
kjer je nesloga, naj prinašam edinost;
kjer je dvom, naj prinašam vero;
kjer je zmota, naj prinašam resnico;
kjer je obup, naj prinašam upanje;
kjer je tema, naj prinašam luč;
kjer je žalost, naj prinašam veselje.

In še dodajmo:
Kjer je zlohotnost, naj prinašam dobrotljivost.
Kjer je grobost, naj prinašam ljubeznivost.