Irak. Filoni: Nihče ni prisluhnil pozivu Janeza Pavla II. k miru. Frančišek odprl vrata za dialog

Andreja Červek – Vatikan

»Vojna se ne more nikoli obravnavati kot eno od sredstev in se je uporabljati za reševanje sporov med narodi,« je 13. januarja 2003 poudaril Janez Pavel II. v govoru diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu. Pozval je, naj se prepreči vojno, ki se je nekaj mesecev pozneje zgrnila nad prebivalce Iraka, ter posvaril pred posledicami, ki bi jih oboroženi konflikt lahko imel »med in po vojaških operacijah«. Poziv je ponovil 16. marca 2003, ko je dejal: »Še je čas za pogajanja, še je prostor za mir, nikoli ni prepozno za medsebojno razumevanje in nadaljevanje pogajanj.«

Mi smo bili le žrtve

Glavni razlog za napad, ki se je začel v zgodnjih jutranjih urah, 20. marca 2003, je bilo orožje za množično uničevanje, ki naj bi ga razvijal Bagdad. Povojne preiskave so domnevo ovrgle. Ameriški državni sekretar Colin Powell je pozneje priznal, da so se obveščevalni viri motili. »Papežu ni nihče prisluhnil,« se spominja kardinal Fernando Filoni, ki je takrat bil apostolski nuncij v Iraku.

»Vsi, ki smo bili v Iraku, smo čutili določeno usodnost, da ne moremo storiti ničesar, le poslušati odločitve, ki bodo sprožile vojno in katerih smo bili le žrtve. Morali smo jo živeti! Takšno je bilo dojemanje ljudi, ki sem jih srečal. Vsi so čakali, kaj se bo zgodilo. Nihče ni mogel vedeti, kakšna bo vojna, bombardiranja, spopadi, kaj se bo zgodilo ... Ljudje so imeli zaloge riža, kruha, vendar nihče ni natančno vedel, kako se bo to izteklo in kako se bodo ljudje lahko spopadli z bombardiranji, za katera nismo vedeli ne kje, ne kako in ne kdaj se bodo zgodila,« pove za vatikanske medije.

»Vse možnosti so se izčrpale. Papež je spregovoril in nihče ga ni poslušal. Združeni narodi so se izrekli za vojno, v Evropi so obstajala različna mnenja.« Nekaj dni prej so se predsednik Združenih držav Amerike George W. Bush, britanski premier Tony Blair, španski premier José María Aznar in portugalski premier José Manuel Durão Barros na Azorih odločili, »kako in kdaj napasti«. »Mi smo bili le žrtve te stvarnosti. S strani iraškega vodstva je bila pripravljenost ... vsaj meni so vedno izražali pripravljenost na dialog. Vendar so zahtevali le eno: ne ponižujte voditeljev, potem se bomo lahko pogajali o vsem. Tudi to ni bilo sprejeto ...« Filoni se spominja, da so prva bombardiranja v noči med 19. in 20. marcem zadela vladne stavbe in glavno komunikacijsko infrastrukturo. Zatem se je začel še napad na Kuvajt.

Ostati, da bi bili blizu ljudem

Kardinal Filoni je ostal v Iraku. Pojasni, da se diplomatska služba Svetega sedeža nahaja na različnih krajih zaradi miru, da bi zagotovila svobodo Cerkve, bila blizu kristjanom in zagotovila papeževo solidarnost do vseh Cerkva, ne glede na to, ali so manjšina ali večina. »Nuncij predstavlja svetega očeta. Janez Pavel II. je večkrat izrazil svojo bližino iraškemu ljudstvu. Ne glede na to, kar se je govorilo v mnogih državah, ni res, da so vsi bili proti Iraku. Cerkev je bila proti vojni in za iraško ljudstvo. O ostalih vprašanjih pa bi se lahko razpravljalo.«

Države ni zapustil noben duhovnik, škof, redovnik ali redovnica – vsi so ostali. Tudi ljudje so ostali; odhajanje kristjanov se je začelo šele pozneje. »Tudi za nuncija, ki predstavlja svetega očeta, je nujno, da ostane s kristjani, duhovniki in škofi. To je bilo vedno zelo cenjeno s strani iraškega ljudstva in oblasti.«

V državi je zavladal kaos

A s padcem Sadama Huseina v Irak ni prišel mir. Kardinal Filoni takole pojasni takratno situacijo: »Sadam Husein je bil sunit in sunitska islamska manjšina – trdna manjšina – je bila dejansko na oblasti. Šiiti niso bili; nasprotno, bili so zatirani, zlasti v osrednjem in južnem delu države. Ko je Sadamov režim padel, so oblast takoj prevzeli šiiti. Tako je med zavezniki, ki so napredovali in rušili oblast režima, in drugimi, za katere se ni vedelo, kako se bodo odzvali, zavladala anarhija. Vsak dan je prihajalo do napadov, ne vojaških, ampak tistih, ki so želeli prevzeti oblast ali kako drugače izkoristiti priložnost za krajo. To je bil čas velikih požarov, žrtev: že če se je nekdo peljal mimo z avtomobilom, so mu ga ukradli .... V državi je vladal kaos, nihče ni vedel, kdo ukazuje, vojska in stražarji so izginili, ni bilo nikakršne oblasti, ki bi jih lahko nadzorovala. Vsi se spominjajo plenjenja ministrstev, razen enega, ki je bilo takoj zasedeno: ministrstva za nafto. Dobro se spomnim enega najhujših plenjenj – to je ropanje muzejev, iz katerih je izginilo na tisoče umetniških del. Odnašali so jih celo ameriški vojaki in dejansko so jih pozneje našli v njihovih nahrbtnikih. Grozen je bil tudi požig ogromne bagdadske knjižnice. Dva do tri dni je na mesto padal pepel. To je bilo nesprejemljivo opustošenje: zadeti celo knjižnice pomeni prizadeti zgodovino, življenje nekega ljudstva, poleg tega da je celotno človeštvo prikrajšano za dobrine neprecenljive vrednosti.«

Cerkev je zelo trpela

Vojna je pustila posledice tudi za Cerkev. Kardinal pove, da je Cerkev prva imela veliko mučencev, ubojev, eksplozij v cerkvah in pred njimi. »Naši verniki so bili med prvimi tarča napadov. Izgubili so veliko premoženja, saj so zaradi anarhije bili zaseženi številni domovi katoličanov in kristjanov.« Veliko zakonov je bilo ukinjenih, pri čemer Filoni izpostavi tiste o verski svobodi, državljanskih pravicah, pravici vsakega državljana, da živi v svoji državi. Tudi ko se je poskušalo uveljaviti zakone, jih niso spoštovali, napadi so se nadaljevali. »To je trajalo več let. Isis je bila posledica anarhije, problemov, ki niso bili rešeni, in nedefinirane obrambe. Vse to je povzročilo nastanek tolp in skupin, ki so spodkopavale prebivalstvo. Vse prebivalstvo, zlasti pa kristjani, ki so na severu Iraka, v Ninivski nižini, v vaseh Kurdistana, so skupaj z drugimi manjšinami na tem območju postali predmet neusmiljenega preganjanja.«

Papež Frančišek je odprl vrata za dialog

Kardinala Filonija je papež Frančišek poslal v Irak leta 2015, da bi izrazil njegovo bližino. »Oblast in tudi običajni ljudje so na katoliško Cerkev gledali z velikim spoštovanjem,« pojasni. Prej tega ni bilo, saj se nikoli ni govorilo o Cerkvi, ki pa je vedno branila iraško ljudstvo. »Vedno, tudi v času režima. To ni bila obramba proti Sadamu Huseinu, ampak obramba ljudi, pravice ljudi do svobode, dostojanstva in izražanja vere.« Solidarnost, ki jo je papež po kardinalu izrazil na tisoče kristjanom, ki so pobegnili z Ninivske nižine, je bila sprejeta kot »znamenje bližine papeža in Cerkve«. »To je bilo zelo pomembno, saj so kristjane pred tem dojemali kot nevernike, a kristjani so bili edini, ki so pokazali veliko bližino, ne le moralno, ampak tudi ekonomsko, s podporo Karitas in druge pomoči.«

Obisk papeža Frančiška v Iraku leta 2021 je po kardinalovih besedah »odprl vrata, začenši z dejstvom, da je papež vzpostavil dialog s sunitskim svetom in tudi s šiitskim svetom, saj je z obiskom pri Al-Sistaniju pokazal, da je dialog mogoč. To so vrata, ki so bila odprta in so začetek dolge poti.«